Jedro

Vprašanje pravnega statusa zemljišča (kmetijsko ali stavbno) ni bilo predhodno vprašanje, zato tudi okoliščina (obnovitveni razlog) na katerega se predlog za obnovo postopka opira, ni verjetno izkazan. Posledično je lahko toženka v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP predlog pravilno zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim aktom odpravila odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-1049/2013-194 z dne 28. 6. 2017 (1. točka izreka) in zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, št. 06122-1049/2013-8 z dne 11. 6. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo, na katero se nanaša 1. točka izreka izpodbijanega akta, zavrnil predlog tožnika kot inšpekcijskega zavezanca za obnovo postopka. V zadevi nelegalne gradnje počitniškega objekta na parceli 402/21, ki je bil končan z dokončno in pravnomočno odločbo Gradbenega inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica št. 06122-1049/2013-8 z dne 11. 6. 2013. Toženka ugotavlja, da je bila obnova postopka predlagana po 1. in 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Soglaša z razlogi prvostopnega organa, da je triletni objektivni rok za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP potekel, saj je bila odločba, katere tožnik predlaga v obnovo, dokončna 16. 9. 2013, predlog pa vložen 31. 5. 2017. Glede obrazložitve po 4. točki 260. člena ZUP pa povzema obrazložitev prvostopenjskega organa, da namembnost zemljišča ni predhodno vprašanje oziroma, da ni relevantna za odločitev ter da ne more biti razlog za obnovo postopka, kar pomeni, da sta si izrek in obrazložitev v nasprotju. Pojasnjuje, da gradbeni inšpektor v postopku, ki naj bi bil obnovljen, ni odločal o kakršnemkoli predhodnem vprašanju, status zemljišča, na katerem stojijo sporni objekti in vprašanje, ali bi tožnik za te objekte lahko pridobil gradbeno dovoljenje ali ne, pa tudi sicer ni pomembno za odločitev. Za pravilno uporabo določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) o nelegalni gradnji je pomembno le, ali ima investitor za obravnavano gradnjo ustrezno gradbeno dovoljenje, tako da v tem postopku sploh ni mogla priti do odločanja o predhodnem vprašanju. Ker okoliščina, na katero tožnika opirata svoj predlog, ni bila verjetno izkazana, bi moral prvostopenjski organ predlog po določbah ZUP zavreči, zato je prvostopenjsko odločbo odpravil in sam odločil na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je inšpekcijska odločba z dne 11. 6. 2013 temeljila na dejstvu, da je objekt, ki ga je treba odstraniti, na kmetijskem zemljišču. Zato je vprašanje, ali objekt stoji na kmetijskem zemljišču, predhodno vprašanje, pa tudi organ je zaključil, da ker gre za kmetijsko zemljišče, ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja. Iz odločbe Občine Piran št. 3501-105/2007-4 z dne 8. 5. 2017 izhaja, da je objekt postavljen na stavbnem zemljišču in ne na kmetijskem zemljišču. Zato je je pristojni organ drugače odločil, ker gre za situacijo iz 4. točke 260. člena ZUP. Odločitev je nepravilna tudi glede na določbo prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP. Organ je napačno zaključil, ali je okoliščina, na katero se predmet opira verjetno izkazana, ker je zapisal, da obnovitveni razlog ni podan. Ne strinja se, da obnovitveni razlog ni podan, napačen pa je zaključek, da se odločba z dne 11. 6. 2013, ni opirala na nikakršno predhodno vprašanje, ker se je in sicer, da objekt stoji na kmetijskem zemljišču, je zapisano v tretjem odstavku na 3. strani te odločbe. Organ je torej sam odločil o predhodnem vprašanju kot določa 150. člen ZUP. Organ je vezal svojo odločitev ravno na dejstvo, da objekt stoji na kmetijskem zemljišču. Zato je napačen zaključek organa druge stopnje, da ni podana okoliščina, na katero se predlog opira. Izpodbijana odločba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj je organ vsebinsko presojal predlog obstoja razloga za obnovo postopka, zavrgel pa ga je iz procesnih razlogov. Odločilni razlogi so si med seboj v nasprotju. V nasprotju z obrazložitvijo, ki je vsebinsko presojala obstoj razlogov za obnovo, je zato tudi izrek. Ker je bila presoja vsebinska, bi moral tožnik dobiti možnost izjave.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet upravnega spora je odločba toženke, ki je zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka. Sporna med strankama je pravilnost in zakonitost zavrženja predloga, ki ga je tožnik utemeljeval na obnovitvenem razlogu iz 4. točke 260. člena ZUP.

6. Po 4. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. 7. Tožnik je predlog za obnovo postopka utemeljeval na drugače rešenem predhodnem vprašanju, ki naj bi izhajalo iz odločbe Občine Piran št. 3501-105/2007-4 z dne 8. 5. 2017, da objekt, ki ga je na podlagi inšpekcijske odločbe z dne 11. 6. 2013 treba odstraniti, stoji na stavbnem zemljišču. Med strankama pa je sporno, ali je inšpekcijska odločba z dne 11. 6. 2013 temeljila na predhodnem vprašanju kot ga je opredelil tožnik, oziroma sploh na kateremkoli predhodnem vprašanju, ki bi lahko pomeni obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP. V obravnavani zadevi je torej organ moral presoditi, ali je odločitev organa z dne 11. 6. 2013 temeljila na statusu zemljišča, na katerem stoji objekt. 8. Po prvem odstavku 147. člena ZUP pomeni predhodno vprašanje tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. Presoja, ali je bil status zemljišča na katerem stoji objekt, sploh pravno pomemben za izdajo inšpekcijske odločbe, pomeni presojo, ali je ta status v inšpekcijskem postopku pomenil predhodno vprašanje. Sodišče soglaša s toženko, da inšpekcijska odločba z dne 11. 6. 2013 ni temeljila na statusu zemljišča na katerem je zgrajen objekt (kmetijsko ali stavbno), in v povezavi s tem izrečenimi ukrepi, pač pa na stališču, da investitor za gradnjo ni pridobil ustreznega gradbenega dovoljenja ter je bil ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje. Navedeno stališče organa, da so inšpekcijski ukrepi izrečeni v posledici nelegalne gradnje, je bilo kot pravno pomembno presojeno tako v pritožbi kot s tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče obravnavalo pod I U 1577/2013. Torej, da je sporni objekt nelegalna gradnja, za katero investitor ni pridobil ustreznega gradbenega dovoljenja. Vprašanje pravnega statusa zemljišča (kmetijsko ali stavbno) torej ni bilo predhodno vprašanje, zato tudi okoliščina (obnovitveni razlog) na katerega se predlog opira, ni verjetno izkazan. Posledično je lahko toženka v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP, predlog pravilno zavrgla.

9. Toženka glede na povedano s presojo, ali status zemljišča pomeni predhodno vprašanje, ni prekoračila okvira formalnega preizkusa predloga za obnovo, kar posledično pomeni, da so tožbene navedbe glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo neutemeljene, enako pa tudi navedba oziroma zahteva, ki jo iz tega tožnik izpeljuje, da ni imel možnosti izjasnitve o dejanskem stanju. Toženka namreč v fazi, ki se nanaša na formalni preizkus predloga, dejanskega stanja v zadevi sploh še ni ugotavljala.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen, ter da sta odločba in sklep pravilna in na zakonu utemeljena. Odločitev temelji izključno na pravni presoji dejstev in okoliščin, ki so bila dejanska podlaga za odločitev toženke. Sodišče je s tem tudi zamejilo obseg relevantnega dejanskega stanja v zadevi, ki je bil pomemben za odločitev toženke, zato so dokazi, ki jih predlaga tožnik, in ki niso bili del dejanskega stanja v zadevi (vpogled v spletno stran GURS glede vrednosti nepremičnine) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, za odločitev ni pravno odločilno. Ostali dokazi so del dejanskega stanja, ki ga je toženka uporabila pri svoji odločitvi ter v tem okviru presodila.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.