Jedro

Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja meje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica lahko koristila pripadajoči odmor med delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 11. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 1.123,10 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov predpravdnega postopka. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 520,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi poudarja stališča iz sodne prakse Sodišča EU, in sicer iz zadeve C-107/19 in C-344/19. Nadalje se sklicuje na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo). V zvezi s stališči sodišča EU in Razlagalnim sporočilom poudarja, da intenzivnost dela in pogostost intervencij nista relevantna pri vprašanju, ali je bil delavcu zagotovljen odmor. Poudarja, da je morala biti tudi v času odmora vseskozi fizično prisotna na mejnem prehodu, poleg nalog mejne kontrole je morala ves čas opazovati in nadzirati okolico ter biti na razpolago toženki. Sklicuje se tudi na stališče zavzeto v odločbi pritožbenega sodišča Pdp 200/2022. Poudarja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju s pravom EU ter stališči Sodišča EU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU. Meni, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je imela možnost izrabiti odmor. Poudarja, da je komandir leta 2010 izdal navodilo, da se mora zagotoviti zamenjava vsem policistom. Tudi od konca leta 2018 je organizacija dela takšna, da imajo vsi policisti na mejnih prehodih zagotovljeno zamenjavo. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo zgolj na število opravljenih mejnih kontrol, v času ko le teh ni bilo, pa naj bi ji narava dela omogočala, da si vzame odmor. To pomeni, da na intenziteto dela obveznost opazovanja, nadziranja in varovanja mejnega prehoda ne vpliva, kar pa ne drži. Opazovanje je ključnega pomena. Meni, da bi moralo biti koriščenje odmora takšno, da delavcu ni treba biti na razpolago delodajalcu, ampak se lahko posveti lastnim interesom. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bili na mejnem prehodu A. do 22. ure praviloma trije policisti. Iz izpostavljenih statističnih podatkov prehodov izhaja, da če na mejnem prehodu A. ni imela zamenjave, ni mogla koristiti odmora. Poudarja, da je zato upravičena do odškodnine, ki se kaže v izgubi dohodka, ker je opravila več efektivnega dela od predvidenega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnica je v vtoževanem obdobju od decembra 2014 do novembra 2018 opravljala delo policista na mejnih prehodih A., B., C., D. in E., kjer je opravljala dela in naloge mejne kontrole. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja odmora, ker naj bi delo opravljala tudi takrat, ko bi morala imeti odmor. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožnici omogočal koriščenje odmora med delovnim časom. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožničinega dela (mejnih kontrol in ostalih tožničinih nalog) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP; posledično jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS zavzeta v sklepu VIII Ips 54/2021, izdanem v istovrstni zadevi. Pritožba nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, in očita, da Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar pa presega predmet tega spora. Kot je Vrhovno sodišče RS dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjen namen odmora (povrnitev nekaterih psihofizičnih sposobnosti) ter okoliščina, da ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, ampak lahko tudi v več delih. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela. Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se odmor všteva v delovni čas in je plačan. Nadalje je poudarilo, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in da ni potrebno organizirati zamenjav, ko ima delavec glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog.

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi Sodišča EU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo; v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnice pa je moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnica glede na naravo in intenzivnost dela imela možnost koristiti odmor.

8. Kot rečeno, do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da izdano navodilo komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z zagotavljanjem zamenjav omogoča odmor med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnica lahko odmor koristila le, če bi ji vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je toženka v letu 2018 uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnica lahko koristila odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo A., manjši in manj obremenjeni, čemur pritrjuje tudi pritožnica. Uporabljali so jih večinoma obmejni prebivalci, ki so jih policisti že poznali in so lahko opravili mejno kontrolo le enkrat v dnevu, takšna kontrola pa je bila tudi hitrejša. Mejna kontrola potnikov je trajala kratek čas, od nekaj sekund do največ nekaj minut, temeljite kontrole pa so bile izvedene izjemoma. Ugotovilo je, da potniki niso ves čas prehajali meje niti na A., kjer je bilo največ prometa, še toliko manj pa na ostalih prehodih. Prehodi so bili bolj obremenjeni ob določenih urah, zjutraj in popoldne zaradi delovnih migrantov, bila pa so tudi daljša obdobja, ko ni bilo vozil, ponoči pa je bil promet nižji kot čez dan. Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja meje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica lahko koristila pripadajoči odmor med delovnim časom.

10. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili na mejnem prehodu A. čez dan praviloma trije policisti, ki so se v času koriščenja odmora lahko zamenjali (s tem je bil policistom omogočen odmor). Sodišče prve stopnje je to ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb prič F. F., G. G., H. H. in I. I. Pravilno je ugotovilo, da se je na tem mejnem prehodu le izjemoma lahko zgodilo, da sta bila v dnevni izmeni le dva policista, in sicer je bilo to v primerih bolniških odsotnosti in dopustov. Nenazadnje tudi iz v pritožbi izpostavljenih izpovedb tožnice in priče J. J. izhaja, da so bili čez dan na tem prehodu trije ali pa dva policista. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala toženka z razporedi dela dokazati, da so v dnevni izmeni delali trije policisti. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se dejstva lahko dokazovala samo z določenimi dokazi, ampak so vsa dokazna sredstva med seboj enakovredna. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedi prič pravilno ugotovilo, da so bili v dnevni izmeni praviloma trije policisti, ki so se lahko menjavali in jim je bil na ta način omogočen odmor. Tožnica pa ni zatrjevala na katere konkretne dni v vtoževanem obdobju sta bila v dnevni izmeni na mejnem prehodu A. zgolj dva policista, zaradi česar naj ne bi mogla koristiti odmora. Če tožnica meni, da ji toženka dolguje odškodnino za neizkoriščen odmor, bi morala navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (212. člen ZPP). Upoštevaje vse navedeno niso relevantni v pritožbi izpostavljeni statistični podatki o številu prehodov potnikov na uro. Tudi sicer morebitne kršitve pravice do odmora tožnica ne more temeljiti na izračunu povprečno porabljenega časa za mejne kontrole. Izhajati bi bilo namreč treba iz podatkov o tem, koliko časa ji je posamezna mejna kontrola dejansko vzela, česar pa ne navaja. Tožnica pa ne izpodbija ugotovitve, da je bila intenzivnost prehodov na mejnem prehodu A. ponoči nižja kot čez dan. Zato je po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnica takrat odmor lahko koristila, čeprav sta bila v nočni izmeni na tem mejnem prehodu le dva policista.

11. Pritožba izpostavlja, da ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imela tožnica tudi druge naloge, in sicer je morala opazovati, nadzirati in varovati okolico mejnega prehoda, zaradi česar ni mogla prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora. Sodišče prve stopnje je navedene naloge upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica kljub temu imela dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da je le redko prišlo do izrednih situacij (prekrškov in kaznivih dejanj, preprečevanju katerih je bilo namenjeno opazovanje okolice, medtem ko nelegalnih prehodov meje v spornem obdobju sploh ni bilo beleženih) in da niti ni bila zabeležena uporaba daljnogleda. Prav tako se od tožnice ni zahtevalo, da nenehno spremlja celotno okolico. To niti ni bilo mogoče. Nadzora tako ni mogla vršiti že v času opravljanja mejne kontrole in bioloških potreb. V zvezi s tem tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ji nikoli ni bilo izdano navodilo, da lahko opazovanje opusti, saj se za vsako delo, ki ga delavec opravi ali ne opravi, ne zahteva izrecnega navodila. Tudi sicer je bila tožnica dolžna opazovati le območje mejnega prehoda, saj je bila za samo okolico izven mejnega prehoda zadolžena Policijska postaja K. Upoštevajoč vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bilo tožnici onemogočeno koriščenje odmora zaradi opazovanja okolice skladno z določili Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.).

12. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnica ni imela pravice do odmora, ker je bila ves čas na razpolago delodajalcu in je morala odreagirati takoj. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnice oziroma njeno obremenitev z nalogami ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik.1 Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo ter odločitvi Sodišča EU v zadevah C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica ves čas na razpolago toženki na način, ki ji je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika ali nekega izrednega dogodka, do katerih je prihajalo izjemno redko, prekinjen, bi ga tožnica lahko koristila kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogla koristiti. Tega ji glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožnici odmor zagotovljen le v primeru zamenjave. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da zgolj spremljanje radijske zveze še ne predstavlja posega v pravico do odmora, tožnica pa ne izpostavlja konkretnih dogodkov, ki bi od nje terjali takojšnje reagiranje.

13. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnice v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni bilo primerljivo z delom tožnice pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Tudi sicer pa tožnica zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko ji naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera.

14. V primeru tožnice je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristila, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke. Posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor pravilno zavrnilo. Ob ugotovitvi, da v ravnanju toženke ni protipravnosti, presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb o nastali škodi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. 22. točko obrazložitve že omenjenega sklepa VSRS VIII Ips 54/2021.