Jedro

Prvostopenjsko sodišče se je pravilno oprlo na drugi odstavek 8. člena ZPVAS, skladno s katerim lahko član agrarne skupnosti po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Ob podržavljenju posameznim članom agrarne skupnosti niso bili odvzeti njihovi solastniški deleži, temveč je bilo odvzeto premoženje v skupni lasti agrarne skupnosti.

Kadar je kot lastnica v zemljiški knjigi vpisana agrarna skupnost brez navedbe lastninskih deležev članov, ni mogoče vrniti premoženja z znanimi solastninskimi deleži, saj tudi odvzeta ni bila solastninska pravica oz. solastninski deleži. Višina deleža, ki pripada posameznemu članu agrarne skupnosti, se bo ugotavljala v morebitnem postopku delitve skupne lastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu dedinje in je izdalo dodatni sklep o dedovanju po umrlemu A. A. Nanaša še na pozneje najdeno premoženje po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (ZPVAS) in obsega večje število nepremičnin, ki so naštete v izreku prvostopenjskega sklepa in so bile v skupni lasti zapustnika in ostalih skupnih lastnikov, članov M., ter denarno nadomestilo v višini 141.000,00 EUR po delni odločni UE št. ... z dne 13. 11. 2018, ki je bilo izplačano v skupno last članom M. namesto vračila določenih zemljišč. Na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju O 132/60 z dne 5. 11. 1960, D 75/1991 z dne 15. 7. 1991 in D 190/2017 z dne 6. 2. 2018 se je pozneje najdeno premoženje preneslo na dedinjo B. B. 2. Proti sklepu se pritožuje dedinja iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se spremeni na način, da se določi solastniški delež zapustnika na premoženju, ki je predmet dodatne zapuščine. Pritožnica uveljavlja kršitev 22. čl. Ustave (enako varstvo pravic) in 33. čl. Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Pritožba je dokaj obsežna, vendar se iz nje da razbrati, da se pritožnica pritožuje zoper dodatni sklep o dedovanju zgolj v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni določilo, da znaša delež zapustnika na pozneje najdenem premoženju ½ od 1/194. Pritožnica se sklicuje na v bistvenem podoben sklep o dedovanju I D 351/1975 z dne 1. 10. 2019, v katerem je sodišče ob določitvi pozneje odkritega premoženja po ZPVAS v izreku zapisalo tudi, da znaša delež zapustnika 1/194 in je prav tako določilo, da mu pripada 1/194 delež odškodnine. V izreku izpodbijanega sklepa pa je sodišče zapisalo zgolj, da v zapuščino spadajo nepremičnine in odškodnina v skupni lasti zapustnika in ostalih skupnih lastnikov, brez določitve deleža, zaradi česar pritožnica zahteva spremembo sklepa o dedovanju oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

5. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave in pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. čl. Ustave, saj sploh ne obrazloži, na kakšen način naj bi sodišče prve stopnje kršilo navedeni pravici. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožbeno sodišče zaključuje, da kršitev ustavnih pravic pritožnice ni podana. Pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku preverja kršitve določb postopka (pravdnega oz. zapuščinskega (163. čl. ZD), očitane in nekatere po uradni dolžnosti), in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodna odločba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZD ni v neskladju z ustavo in tudi nima praznine. Očitki kršitve postopka se morajo torej konkretizirati glede na veljavni zakon. Kršitev človekovih pravic procesne narave je torej mogoče subsumirati in konkretizirati kot kršitev določb postopka, vsebinske kršitve pa kot napačno uporabo materialnega prava.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo predlogu pritožnice in je skladno z 8. čl. ZPVAS in 221. čl. Zakona o dedovanju (ZD) izdalo dodatni sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo obseg zapuščine, ki ga pritožnica ne izpodbija. Pritožnica pa prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da bi moralo določiti solastniški delež zapustnika na premoženju, ki je predmet zapuščine.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo zapustniku vrnjeno premoženje v skupno last, ne pa solastniški delež. Navedeno je razvidno tudi iz zemljiške knjige, kjer je vknjižena skupna lastnina zapustnika in ostalih skupnih lastnikov, članov agrarne skupnosti M. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno oprlo na 2. odst. 8. čl. ZPVAS, skladno s katerim lahko član agrarne skupnosti po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Ob podržavljenju posameznim članom agrarne skupnosti niso bili odvzeti njihovi solastniški deleži, temveč je bilo odvzeto premoženje v skupni lasti agrarne skupnosti.

8. Enako je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 1059/2002 z dne 19. 10. 2005, ko je odločilo, da kadar je kot lastnica v zemljiški knjigi vpisana agrarna skupnost brez navedbe lastninskih deležev članov, ni mogoče vrniti premoženja z znanimi solastninskimi deleži, saj tudi odvzeta ni bila solastninska pravica oz. solastninski deleži. 9. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na delne denacionalizacijske odločbe, ko trdi, da bi skladno s takšnimi odločbami moral biti določen solastniški delež zapustnika na pozneje najdenem premoženju. Navedeno namreč ne drži. V denacionalizacijskih delnih odločbah je zapisano, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in posest članom agrarne skupnosti, brez določitve solastniških deležev (primer priloga A5), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

10. Enako velja tudi glede odškodnine, ki spada v zapuščino zapustnika. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo delno denacionalizacijsko odločbo (priloga A21), v kateri je določena odškodnina namesto vračila zemljišč. V odločbi je določeno, da članom M. v skupno last pripada denarno nadomestilo v višini 141.000,00 EUR. Delež oziroma znesek, ki pripada posameznemu članu, ni določen.

11. Pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sklep o dedovanju I D 351/1975 z dne 1. 10. 2019, v katerem je bil določen tudi solastniški delež zapustnika na skupnem premoženju agrarne skupnosti. Gre res za v bistvenem enak primer, vendar pa sodišče prve stopnje na takšno odločitev ni vezano. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na ZPVAS in ZD, pri tem pa je ravnalo tudi skladno s stališčem Vrhovnega sodišče iz sodbe I Up 1059/2002 z dne 19. 10. 2005. 12. Sodišče prve stopnje je pritožnici tudi pravilno pojasnilo, da se bo višina deleža, ki pripada posameznemu članu agrarne skupnosti, ugotavljala v morebitnem postopku delitve skupne lastnine. Pritožbeno sodišče dodaja še, da se bo pritožnica lahko na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju vpisala v zemljiško knjigo kot skupna lastnica nepremičnin, ki so predmet zapuščine. Enako velja za odškodnino, ki je prav tako v skupni lasti pritožnice in ostalih članov M., delež posameznega člana pa se bo lahko določil kasneje.

13. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).