Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni niti opredelil. Katero naj bi bilo tisto pomembno pravno vprašanje, ki naj bi ga sodišče prve stopnje rešilo nezakonito in glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ne izhaja niti iz ostalih revizijskih navedb. Te po svoji vsebini in obliki predstavljajo le ponavljanje tožbenih navedb o neustavnosti določb Zakona o nordijskem centru Planica (v nadaljevanju ZNCP). Ponavljanje tožbenih navedb brez konkretizacije pravnega vprašanja in obrazložitve, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, pa za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ne zadošča. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, splošna in nekonkretizirana navedba o nezakonitem posegu v ustavne pravice za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (to je zaradi zelo hudih posledic za stranko) ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 35019-8/2012-MOP-16 z dne 5. 3. 2013. Tožena stranka je z navedeno odločbo odločila: da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije na tam navedenih zemljiščih razlastijo solastninski deleži do 30/2850 celote, ki so v lasti revidenta (1. točka izreka); da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na deležih razlaščenih zemljišč z dnem vročitve te odločbe in s tem dnem lahko prevzame tudi posest (2. točka izreka); da mora razlastitvena upravičenka začeti z gradnjo objektov, za katere je zahtevana razlastitev, najkasneje v enem letu od vročitve te odločbe (3. točka izreka); da se v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvedeta vknjižba lastninske pravice v korist razlastitvene upravičenke in izbris zaznambe začetka razlastitvenega postopka (4. točka izreka); da se stranki glede odškodnine za razlaščena zemljišča napotita na Okrajno sodišče na Jesenicah (4. točka izreka); da vložitev tožbe ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti in da stranki sami nosita svoje stroške postopka (6. in 7. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

7. Izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po zgoraj citiranih 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revident utemeljil z navedbo: “da je pomembno pravno vprašanje in da gre za hude posledice za stranko, če je upravno sodišče pri izdaji odločbe kršilo njene človekove pravice, kot navedeno zgoraj – pravico do zasebne lastnine in ustavno varovano pravico do sodnega varstva lastninske pravice“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s to navedbo zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije ni izkazal. 9. Ker je uveljavljal dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), bi moral v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka pa bi moral opisati natančno in konkretno.

10. Revident tega ni storil. Pomembnega pravnega vprašanja ni niti opredelil. Katero naj bi bilo tisto pomembno pravno vprašanje, ki naj bi ga sodišče prve stopnje rešilo nezakonito in glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, pa ne izhaja niti iz ostalih revizijskih navedb. Te po svoji vsebini in obliki predstavljajo le ponavljanje tožbenih navedb o neustavnosti določb Zakona o nordijskem centru Planica (v nadaljevanju ZNCP). Ponavljanje tožbenih navedb brez konkretizacije pravnega vprašanja in obrazložitve, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, pa za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ne zadošča. 11. Revident tudi ni izkazal, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ki naj bi mu nastale (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi namreč moral natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, to je razlastitev njegovih deležev na razlaščenih zemljiščih, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revident pa je navedel le, da naj bi bile kršene njegove človekove pravice do zasebne lastnine in do sodnega varstva lastninske pravice. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, taka splošna in nekonkretizirana navedba za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. 12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).