Jedro

Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da tožena stranka v nasprotni tožbi vrednosti spornega predmeta ni opredelila. Tudi na prvem naroku o glavni obravnavi in še pred obravnavanjem glavne stvari ta vrednost ni bila opredeljena v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP. V okviru 186. člena in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga (nasprotno) tožbo, je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora toženec izprazniti stanovanje št. 19 v stanovanjskem bloku P. 210 in ga prostega oseb in stvari prepustiti tožnici v last in posest, zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je to stanovanje skupno premoženje pravdnih strank z deležem vsakega do ene polovice. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi je toženec vložil revizijo iz revizijskih razlogov po 385. členu ZPP s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni sprejemljivo stališče izpodbijane sodbe, po katerem kupnina za sporno stanovanje ne bo plačana iz skupnega, v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank zasluženega denarja. Tožnica je sicer res bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, vendar pa je šlo za naključje, ker je bil toženec v času pridobitve stanovanjske pravice na služenju vojaškega roka. S pravico uporabe stanovanja sta torej razpolagali obe pravdni stranki. Zato ni odločilno, kdo je plačal kupnino za stanovanje. Gre za zmotno uporabo določbe drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka v tožbi zahteva izpraznitev stanovanja, tožena stranka pa je vložila nasprotno tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice na tem stanovanju. V pravdi gre torej za spor premoženjskopravne narave, zaradi česar je dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta (prvi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si mora torej zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi ali nasprotni tožbi (drugi odstavek 186. člena ZPP in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način, predviden v tretjem odstavku 40. člena ZPP. Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 40.000,00 SIT dne 20.12.1993. Tožena stranka tej navedbi vrednosti ni ugovarjala, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način (tretji odstavek 40. člena ZPP). Postopek s tožbo se je torej začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu določil 10-kratno zvišanje denarnih zneskov, ki se po zakonu o pravdnem postopku nanašajo na vrednost spornega predmeta. Za presojo dovoljenosti revizije v obravnavanem primeru je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT, saj je navedeni zakon o valorizaciji zneskov začel veljati 5.12.1992. Te vrednosti pa vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega.

Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da tožena stranka v nasprotni tožbi vrednosti spornega predmeta ni opredelila. Tudi na prvem naroku o glavni obravnavi in še pred obravnavanjem glavne stvari ta vrednost ni bila opredeljena v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP. V okviru 186. člena in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga (nasprotno) tožbo, je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP). Ocenitev vrednosti spornega predmeta na naroku za glavno obravnavo, vendar že po obravnavanju glavne stvari (v tem primeru tik pred zaključkom glavne obravnave) opisanega sklepanja o nedovoljenosti revizije ne menja.

Po povedanem je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZPP in revizijo kot nedovoljeno zavrglo.