Jedro

Ker gre za odločitev o predhodnem vprašanju, sodišče v tej pravdi nanjo ni vezano v smislu litispendence, se je pa na razloge iz omenjenih odločb utemeljeno sklicevalo kot na primerljivo sodno prakso.

Toženka je imela možnost, da ob sklenitvi leasing pogodbe zaprosi za izdajo soglasja za uporabo vozila tudi njenemu izvenzakonskemu partnerju. Če tega ni zahtevala, bi glede na izrecna pogodbena določila morala ravnati tako skrbno, da do uporabe s strani tretjih oseb ne bi prišlo. Tretji pa so vsi, ki niso pogodbene stranke, med njimi tudi izvenzakonski partner.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46750/2013 z dne 3. 4. 2013 za glavnico v višini 3.246,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2013 dalje do plačila. Za znesek 492,39 EUR in zakonske zamudne obresti od glavnice 3.246,17 EUR od 14. 3. 2013 do 3. 4. 2013 je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati njene potrebne sodne stroške v višini 632,47 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe ter stroškovno odločitev vlaga pritožbo toženka. Ne soglaša z odločitvijo sodišča, da je tožnica utemeljeno razvezala pogodbo, saj toženka ni bila dovolj vestna in skrbna, da bi preprečila partnerju G. uporabo vozila. Sodišče je s tem toženki naložilo obveznosti, da bi morala ključe hraniti na partnerju nedostopnem mestu, kar je povsem neživljenjsko in pretirano. Neobrazložen je zaključek sodišča, da naj bi toženka vedela, da partner vozilo uporablja. To je tudi v nasprotju z njeno izpovedbo in izpovedbo priče G. v postopku II P 857/2013. Vztraja, da ni vedela, da je G. že prej uporabil njeno vozilo, zato ni imela razloga, da bi pred njim skrivala ključe. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da se v okviru dejanja zahteva aktivno ravnanje leasingojemalca. Tretja oseba ne more pomeniti zakonca leasingojemalca. Napačna je odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sodišče bi glede stroškov odjave vozila najprej moralo ugotoviti, kdaj naj bi zapadla naslednja registracija, šele nato bi lahko presojalo potrebnost tega stroška. Ker je tožeča stranka od dolga tožene odštela ceno, ki jo je za vozilo iztržila, cenitev ni bila potrebna. Cenitev bi lahko tudi opravila avtohiša, ki je prodajala vozila. Prevozni stroški niso bili potrebni v takšnem obsegu, kot jih je priznalo sodišče, in bi se dalo s pravilno organizacijo opraviti prevoz direktno do prodajalca. Toženka ni navedla konkretnih razlogov za kemično čiščenje. Strošek tega je bil previsok. Sodišče se ni opredelilo do časa skladiščenja in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je moralo biti vozilo na skladiščenju kar 197 dni. Tožnica očitno ni ravnala kot dober gospodar, saj je zaradi prodaje vozila za višjo vrednost bistveno povišala stroške skladiščenja vozila, ki jih mora sedaj zaradi krivde tožnice plačati toženka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi predčasnega prenehanja med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o finančnem leasingu za rabljeno osebno vozilo Alfa Romeo 159 SV 1.9 JTD. Toženka v pritožbenem postopku še vedno vztraja na stališču, da tožnica ni imela razloga za predčasno odpoved leasing pogodbe, zato njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.

6. Glede upravičenosti do predčasne odpovedi leasing pogodbe je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo kot o predhodnem vprašanju že v pravdni zadevi II P 237/2015, ki je potekala po tožbi sedanje toženke na izročitev vozila. Odločilo je(1), da je sedanja tožnica upravičeno uveljavljala pogodbeno dogovorjeno upravičenje do razdrtja pogodbe z enostransko izjavo na podlagi petnajste alineje 3. točke XIV. Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu. Ker gre za odločitev o predhodnem vprašanju, sodišče v tej pravdi nanjo ni vezano v smislu litispendence, se je pa na razloge iz omenjenih odločb utemeljeno sklicevalo kot na primerljivo sodno prakso.

7. Pritožnica zmotno vztraja pri stališču, da pogoji za enostranski odstop od pogodbe niso bili izpolnjeni, saj tožnica ni izkazala aktivnega ravnanja toženke glede omogočanja uporabe vozila njenemu takratnemu partnerju. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso sporne, izhaja, da je tožnica ključe vozila puščala v košarici na hodniku in so bili prosto dostopni. S tem je ravnala malomarno glede na izrecno pogodbeno določilo iz prve alineje 3. točke 6. splošnih pogojev, po kateri je leasingojemalcu izrecno prepovedano dajati vozilo v uporabo tretjim osebam, ki za uporabo vozila nimajo predhodnega pisnega soglasja tožeče stranke. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 67. točke sodbe, da bi toženka lahko zaznala, da vozilo uporablja tudi njen partner, ki je ob zaslišanju potrdil, da je to storil večkrat. Povprečni uporabnik vozila lahko že na osnovi prevoženih kilometrov, porabe goriva in lege vozila ugotovi, da ga uporablja nekdo drug. Gre za logičen zaključek, ki ga sodišču prve stopnje ni bilo treba še posebej obrazložiti.

8. Neutemeljeno je stališče pritožnice, da bi toženka lahko enostransko odpovedala pogodbo zgolj, če bi izkazala aktivno ravnanje tožnice pri izročitvi ključev in s tem omogočanju uporabe tretji osebi. Po oceni pritožbenega sodišča zadošča, da je uporabo omogočila, tako da je neskrbno ključe odlagala na mesto, ki je bilo vsakomur dostopno, kar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno. Toženka je imela možnost, da ob sklenitvi leasing pogodbe zaprosi za izdajo soglasja za uporabo vozila tudi njenemu izvenzakonskemu partnerju. Če tega ni zahtevala, bi glede na izrecna pogodbena določila morala ravnati tako skrbno, da do uporabe s strani tretjih oseb ne bi prišlo. Tretji pa so vsi, ki niso pogodbene stranke, med njimi tudi izvenzakonski partner. V tem delu pogodba ni nejasna, zato s sklicevanjem na določilo 83. člena OZ glede razlage tipskih pogodb toženka ne more uspeti.

9. Toženka v postopku na prvi stopnji ni izrecno ugovarjala stroškom odjave vozila kot potrebnim stroškom in so sedanje pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevna pritožbena novota glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP. Enako velja za nepotrebnost prevoznih stroškov, saj je njen ugovor v predhodnem postopku bil le v smeri, da ti niso bili potrebni zaradi dolžnosti vračila vozila leasingojemalki. Toženka šele v pritožbi prvič opozori, da bi stroški prevoza vozila bili lahko tudi manjši ob pravilni organizaciji dela, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila cenitev vozila nujno potrebna, saj je bil med strankami dogovorjen način znižanja dolga z odštetjem cenitvene vrednosti vozila. Tudi stroški skladiščenja imajo podlago v pogodbi, kjer je določena dnevna cena. Sodišče je strošek vsebinsko preizkusilo ter zavrnilo plačilo DDV-ja, več pa glede na med strankami nesporno dobo skladiščenja 197 dni ni bilo dolžno storiti. Toženka namreč šele v pritožbi očita tožnici, da bi bili ti stroški lahko nižji, če bi avto prodala za manjšo ceno. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da stroški čiščenja, tudi kemičnega, pred prodajo vozila sodijo v potrebne stroške.

10. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., na 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožnice z odgovorom na pritožbo, saj je v njem le strnila svoja dosedanja stališča, do katerih se je sodišče prve stopnje že opredelilo, takšna vloga pa k hitrejši odločitvi pritožbenega sodišča ni prispevala.

Op. št. (1): Delna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 237/2015 s 4. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3256/2015 s 6. 1. 2016.