Jedro

Začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti velja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne oziroma ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas. V obravnavanem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, tj. do 7. 9. 2023. Ker so bile zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, sta izpodbijana sklepa prenehala veljati, s tem pa so tudi prenehali njuni pravni učinki na pravni položaj tožeče stranke, saj neveljavna sklepa ne posegata več v njene pravice oziroma pravne koristi.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je s sklepom št. 0610-1815/2019-17 z dne 14. 7. 2020, zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti v višini 119.397,51 EUR, odredila predznambo zastavne pravice na nepremičninah 5205/1 in 5205/2, obe k.o. ..., ki sta v lasti tožeče stranke. S sklepom št. DT 0610-1815/2019-18 z dne 21. 7. 2020 pa je davčni organ tožeči stranki prepovedal razpolaganje z več nepremičninami, ki se nahajajo na lokaciji A. Davčni organ je namreč pri tožeči stranki opravil nadzor davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019 in ugotovil za 119.397,51 EUR premalo obračunanih in plačanih obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost. Ker je davčni organ ugotovil, da pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, je na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavaroval izpolnitev davčne obveznosti z vpisom predznambe zastavne pravice na nepremičninah oz. prepovedal razpolaganje s premičninami.

2.Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT-499-29-371/2020-9 z dne 28. 1. 2021 pritožbena postopka zoper izpodbijana sklepa združilo v en postopek. Sklep davčnega organa z dne 21. 7. 2020 je dopolnilo tako, da je za besedama "davčna obveznost" dodalo besedilo "v višini 119.397,51 EUR" v preostalem pa pritožbi tožeče stranke zavrnilo. Kot pojasni toženka, zakon v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti izrecno ne določa, da bi moral biti obstoj obveznosti izkazan, to izhaja iz same zakonske ureditve po ZDavP-2, po kateri davčni organ sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti lahko oziroma mora v določenih primerih izdati še pred izdajo odmerne odločbe in s tem pred izpolnitvijo izvršilnega naslova. Pri vprašanju obstoja in višine davčne obveznosti gre za vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa o zavarovanju. O opravljenem davčnem nadzoru je bil izdan zapisnik z dne 6. 7. 2020, ki je bil pooblaščencu tožeče stranke vročen pred vročitvijo izpodbijanih sklepov, s tem pa se je tožeča stranka seznanila z ugotovitvami davčnega organa. Sicer pa gre v predmetni zadevi za zavarovanje pričakovane davčne obveznosti, dokončno bo o sami obveznosti odločeno v odmernem postopku. Nujni element postopka zavarovanja je presenečenje, ki zavezancu preprečuje, da bi še med potekom postopka zavarovanja lahko razpolagal s premoženjem, ki je predmet zavarovanja. Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine.

3.Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Zapisnik št. DT 0610-1815/2019-14 z dne 6. 7. 2020 na dan izdaje izpodbijanih sklepov tožeči stranki še ni bil vročen, kljub temu, da se toženka sklicuje ravno na ta zapisnik. Iz nobenega izpodbijanega sklepa ne izhaja, za kateri razveljavljen posel in izdani dobropis v februarju 2019 je davčni organ ugotovil, da je sporen, oz. je bila ugotovljena nepravilnost pri zmanjšanju obračunanega DDV. Ker je obrazložitev zelo skopa in pomanjkljiva, tožeča stranka ne more učinkovito koristiti pravice do pravnega sredstva in enakega varstva pravic. Iz pomanjkljive obrazložitve, še posebej ob dejstvu, da se tožeča stranka v sklepu sklicuje na zapisnik o davčnem pregledu, ki tožeči stranki sploh ni bil vročen, pa tožeča stranka ni mogla ugotoviti kakšne kršitve se ji očitajo in kakšna je podlaga za domnevno pričakovane davčne obveznosti. Pomanjkljive obrazložitve se ne more nadomestiti z zelo obširno obrazložitvijo v drugostopenjski odločbi. Toženka je vodila davčni obračun davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019 in tekom postopka tožeči stranki izdala prvi začasni sklep, s katerim je odredila predznambo zastavne pravice na nepremičninah tožeče stranke, nato pa še drugi začasni sklep, s katerim je davčni organ prepovedal razpolaganje s premičninami. Ker v sklepu z dne 21. 7. 2020 ni navedeno, za kakšen znesek se odreja prepoved razpolaganja s premičninami, je že iz tega razloga treba sklep odpraviti. Sodišče naj izpodbijana sklepa odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepov ter iz odločbe. Ponovno poudari, da je bil zapisnik tožeči stranki vročen pred vročitvijo izpodbijanih sklepov, kar pomeni, da je bila tožeča stranka z razlogi za nastanek verjetne davčne obveznosti seznanjena. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrže (premičnine v zvezi s sklepom št. DT 0610-1815/2019-18 je davčni organ že zarubil v postopku izvršbe po sklepu št. DT 4934-3439/2021-1 z dne 30. 3. 2021, glede nepremičnin pa iz rednega izpisa iz eZK tudi ne izhaja, da bi bila še vpisana kakšna obremenitev na podlagi sklepa št. 0610-1815/2019-17). Ob tem dodaja, da je davčni organ že izdal odmerno odločbo.

5.Sodišče je pred izdajo predmetnega sklepa toženko pozvalo, da pojasni, ali sporno začasno zavarovanje še velja, oziroma, ali je bila davčna obveznost naložena z odmerno odločbo oziroma obveznost, ki se zavaruje z izpodbijanima sklepoma o začasnem zavarovanju, izpolnjena. V odgovoru je toženka sporočila, da je bila davčna obveznost v celoti plačana dne 7. 9. 2023. Ker sta izpodbijana sklepa v izreku imela določeno, da zavarovanje velja do izpolnitve davčne obveznosti, zavarovanje po nobenem izmed obeh izpodbijanih sklepov ne velja več. Premičnine po sklepu št. DT 0610-1815/2019-18 z dne 21. 7. 2020 so bile zarubljene po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-3439/2021-1 z dne 30. 3. 2021. Pri nepremičninah, ki sta bili predmet zavarovanja po sklepu št. 0610-1815/2019-17 z dne 14. 7. 2020, pa je bil dne 10. 4. 2024 izdan sklep št. DT 0610-1815/2019-53,08-510-08, s katerim se je postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti ustavil in zemljiškoknjižnemu sodišču je bila dana odredba, da izbriše hipoteko. Toženka zato sodišču ponovno predlaga, da tožbo zavrže. Sodišče je z navedenim odgovorom seznanilo tožečo stranko, ki na prejeti dopis ni podala odgovora.

6.Tožba ni dovoljena.

7.V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravo-varstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače, njegove pravice oz. na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da mora tožnik izkazati, da bi morebiten uspeh v upravnem sporu zanj pomenil določeno pravno korist oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez tega ne bi mogel doseči.

8.Sodišče je v predmetni zadevi zato najprej presojalo ali tožeča stranka izkazuje pravni interes za vsebinsko presojo tožbe, s katero je zahtevala odpravo izpodbijanih sklepov o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Presojalo je, ali si tožeča stranka s predmetnim upravnim sporom lahko izboljša svoj pravni položaj.

9.Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala začasna sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, s katerima je na podlagi 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaroval izpolnitev davčne obveznosti. Namen izpodbijanih sklepov je bil v zavarovanju izpolnitve verjetne davčne obveznosti in tako v zagotovitvi uspešnosti poznejše izvršbe. Kot izhaja iz 121. člena ZDavP-2, iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa in kot je pojasnilo tudi Vrhovno sodišče, začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti velja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne oziroma ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas. V obravnavanem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, tj. do 7. 9. 2023. Ker so bile zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, sta izpodbijana sklepa prenehala veljati, s tem pa so tudi prenehali njuni pravni učinki na pravni položaj tožeče stranke, saj neveljavna sklepa ne posegata več v njene pravice oziroma pravne koristi.

10.Glede na predhodno navedeno si tožeča stranka svojega pravnega položaja v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri predlaga odpravo upravnih aktov (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja, kot je bilo pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni več mogoče.

11.Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

12.Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno z četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.