Jedro

Niso bila bistveno kršena pravila postopka s tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj tožeča stranka v tožbi, kar ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, dejstev in dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, v tožbi navedene nove okoliščine pa tako ali tako pomenijo nedopustno tožbeno novoto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1, v nadaljnjem besedilu: ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Sodišče prve stopnje po pregledu predloženih upravnih spisov in proučitvi izpodbijane odločbe soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga smiselno uveljavlja tožnik v tožbi s trditvijo, da bi morala tožena stranka ugotavljati izpolnjevanje pogojev iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil oziroma da je tožena stranka kršila določila ZAzil, ker je odločila v tako imenovanem "pospešenem postopku". Na pravilnost odločitve tožene stranke po mnenju sodišča prve stopnje ne more vplivati niti to, da je tožnik naknadno v tožbi navedel povsem drug razlog, zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo (oziroma naj bi prišel v Slovenijo iz političnih razlogov, ker da bi moral v Romuniji na obvezno služenje vojaškega roka, kar naj bi bilo zanj nevarno zaradi politične preteklosti njegovega deda in ker da naj bi bil mirovnik in tudi, ker, da naj v Romuniji ne bi poznali instituta ugovora vesti), saj stranke v upravnem sporu, kar velja tudi za tožnika v konkretnem primeru, po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS ne smejo navajati (novih) dejstev (in predlagati dokazov), če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožnik pa v tožbi sploh niti ne zatrjuje, da v upravnem postopku pri toženi stranki ne bi imel možnosti uveljavljati navedenih trditev. Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in je tudi pravilno uporabila določbe ZAzil. Zato sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji). Pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika se je oprlo na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v azilni zadevi (Up-422/03-10 z dne 10.7.2003). Ni namreč dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora biti tudi po mnenju sodišča prve stopnje sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Šele v tožbi pred sodiščem prve stopnje je imel prvič možnost povedati, da je prišel v Slovenijo iz razloga, ker bi v Romuniji, katere državljan je, moral na služenje vojaškega roka, kjer bi bilo fizično ogroženo njegovo življenje, zlasti zaradi politične preteklosti njegovega deda. V upravnem postopku o tem ni obširneje razlagal, ker mu je bilo rečeno, da to ni pomembno. Nihče ga ni opozoril, da v nadaljnjem postopku ne bo mogel navajati novot. Bil je zaveden in v zmoti, saj sta oseba, ki je vodila upravni postopek, in prevajalec sicer bila zelo prijazna in sta mu pritrjevala in mu celo pomagala navajati razloge, zaradi katerih je prosil za azil, temu pa je sledil, misleč, da je za priznanje azila eden izmed najpomembnejših razlogov prav ogroženost življenja zaradi finančne stiske in pomanjkanja. Kljub temu sodišče prve stopnje glavne obravnave ni opravilo, češ da ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Trditev v zvezi z ogroženostjo njegovega življenja v vojski pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je te novote navajal šele v tožbi in niso dovoljene. Vztraja, da teh trditev ni imel možnosti navajati v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Njegova vloga za priznanje azila je bila v upravnem postopku zavrnjena po skrajšanem postopku, sodišče prve stopnje pa ni razpisalo glavne obravnave, tako, da mu ni bila dana možnost, da bi se pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Bil je obravnavan le "površno". Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi (Romuniji) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, razen ekonomskih težav, kar je razlog za zavrnitev v pospešenem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sam tožnik je namreč izjavil, da v izvorni državi nikoli ni bil preganjan in da njegovo življenje ni bilo v nevarnosti ter da je izvorno državo zapustil izključno zaradi želje, da si izboljša materialni položaj ter da bi v primeru vrnitve v Romunijo težko živel, ker ni denarja.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikova prošnja za azil temelji na dejstvu, da je prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in da tožnik ni sam predlagal niti predložil nobenega konkretnega dokaza za svoje navedbe, da naj bi prišel v Slovenijo iz političnih razlogov (ker, da bi moral v Romuniji na obvezno služenje vojaškega roka, kar naj bi bilo zanj nevarno zaradi politične preteklosti njegovega deda in ker, da naj bi bil mirovnik in tudi, ker, da naj v Romuniji ne bi poznali instituta ugovora vesti). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi sploh ni zatrjeval, kar zatrjuje šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da v upravnem postopku pri toženi stranki ne bi imel možnosti uveljavljati navedenih trditev, ki jih prvič kot tožbene novote navaja šele v predmetni tožbi. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina nedopustna tožbena novota, torej je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko teh navedb ni niti presojalo.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) in se je upravičeno pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika oprlo na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v azilni zadevi (Up-422/03-10 z dne 10.7.2003). Glede na to pritožbeno sodišče tudi meni, da niso bila bistveno kršena pravila postopka s tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj tožnik v tožbi, kar ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, v tožbi navedene nove okoliščine pa tako ali tako pomenijo nedopustno tožbeno novoto. Glede tega se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in na ustaljeno upravno-sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z zaslišanji na glavni obravnavi v upravnih sporih, ki se nanaša na varstvo človekovih pravic (I Up 196/2001-3 z dne 2.12.2004), kjer so procesni standardi še strožji od standardov v azilnih zadevah.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.