Jedro

Odpoved neuvedenemu dedovanju ne more biti delna - kar pomeni, da se ne more nanašati le na tisto premoženje, ki ga ima zapustnik v času odpovedi. Tisti, ki se odpoveduje neuvedenemu dedovanju, se zato mora zavedati, da se premoženje zapustnika ob nastopu učinkov odpovedi lahko poveča, ali zmanjša. To je namreč bistvo tveganih pravnih poslov, med katere sodi tudi odpoved neuvedenemu dedovanju, ki je pogodba dednopravnega značaja. Glede na to, da v skladu s petim odstavkom 137. člena ZD taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je dedovanju odpovedal, in glede na to, da ni izkazano, da bi bilo s sporazumom o odpovedi ali poznejšim sporazumom določeno kaj drugega, odpoved v predmetnem primeru velja tudi za pritožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim dodatnim sklepom o dedovanju po pokojnem A.H. je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sklenilo, da v dodatno zapuščino spadajo nepremičnine, pripisane k vl. št. 961 k.o., s pripisanimi parc. št. 682/2, 682/5, 682/6, 682/7, 682/8 in 682/9 do 2/52 skupne lastnine; nepremičnine, pripisane k vl. št. 964 k.o., s pripisano parc. št. 2198/4 do 60/65796 skupne lastnine; nepremičnine, pripisane k vl. št. 963 k.o., s pripisano parc. št. 2198/9 do 1222/7418 skupne lastnine; nepremičnine, pripisane k vl. št. 962 k.o., s pripisano parc. št. 682/1 do 33620/146556 skupne lastnine; nepremičnine, pripisane k vl. št. 965 k.o., s pripisano parc. št. 682/4 do 48562/147219 skupne lastnine; nepremičnine, pripisane k vl. št. 966 k.o., s pripisano parc. št. 2198/6 do 793/12248 skupne lastnine; nepremičnine, pripisane k vl. št. 95 k.o. (Okrajno sodišče), s pripisano parc. št. 216/4 do 1/12. Nadalje je sklenilo, da to dodatno zapuščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju D 138/93 z dne 15.03.1993 prevzame vdova M.H., roj. R., do celote dodatne zapuščine. Ugotovilo je, da je sodišče pri izdaji sklepa o dedovanju D 138/93 z dne 15.03.1993, ki je postal pravnomočen dne 10.04.1993, upoštevalo, da so se pokojnikovi otroci B.H., S.H., M.P. in A.M. dedovanju v sporazumu o odpovedi dedovanju z dne 19.08.1987 odpovedali, zaradi česar niso dedovali po pokojnem očetu A.H. in na tem sklepu temelji že prvi dodatni sklep o dedovanju D 138/93 z dne 16.08.1996. V II. točki izreka napadenega sklepa je odločilo, da se dodatna zapuščinska taksa ne odmeri, ker vrednost dodatne zapuščine ni bila napovedana, zapuščinska taksa po sklepu o dedovanju z dne 15.03.1993 in po dodatnem sklepu o dedovanju z dne 16.08.1996 pa je že bila plačana. V III. točki izreka je nazadnje odločilo, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča in zemljiški knjigi Okrajnega sodišča odreja, da po pravnomočnosti tega dodatnega sklepa o dedovanju uredi zemljiškoknjižno stanje dodatne zapuščine na dedinjo M.H., skladno s I. točko izreka tega sklepa.

Zoper takšen sklep se je pravočasno, po pooblaščenki, pritožil B.D., vnuk zapustnika (nezakonski sin pokojnega zapustnikovega sina B.H.), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s 366. členom istega zakona in 163. členom Zakona o dedovanju - ZD. Bistvo njegove pritožbe je, da se odpoved neuvedenemu dedovanju po njegovem očetu ne more raztezati na premoženje, ki je bilo najdeno pozneje, zato mu kot zakonitemu dediču pripada delež na dodatni zapuščini. Sporazum o odpovedi dedovanju z dne 19.08.1987 ne obsega premoženja, ki je predmet izpodbijanega sklepa. To premoženje je bilo pridobljeno v postopku denacionalizacije in se v času sklenitve sporazuma ni moglo vedeti, da se bo sploh kdaj vrnilo. Nemoralno bi bilo, da bi se taka odpoved raztezala tudi na denacionalizirano premoženje, saj se je njegov pokojni oče odpovedal dedovanju le tistega premoženja, za katerega je vedel, da ga zapustnik ima. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 163. členom ZD), pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev, pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo (v razlogih izpodbijanega sklepa navedena določila Zakona o dedovanju in Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic - ZPVAS). Sprejeto odločitev je skrbno in natančno obrazložilo in ni storilo bistvenih kršitev določb procesnega prava, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijanega sklepa kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja: Sklicevanje pritožnika, da se odpoved neuvedenemu dedovanju ne more raztezati na premoženje, ki je bilo najdeno pozneje, je materialnopravno zmotno. Čeprav sporazum o odpovedi dedovanju z dne 19.08.1987 premoženja, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ne vsebuje, to še ne pomeni, da pozneje najdeno premoženje ni predmet odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno, v skladu s 137. členom ZD in obstoječo sodno prakso, odločilo, da je tveganje vključeno v samo bistvo tega posla, saj odpoved neuvedenemu dedovanju ne more biti delna - kar pomeni, da se ne more nanašati le na tisto premoženje, ki ga ima zapustnik v času odpovedi. Tisti, ki se odpoveduje neuvedenemu dedovanju, se zato mora zavedati, da se premoženje zapustnika ob nastopu učinkov odpovedi lahko poveča, ali zmanjša. To je namreč bistvo tveganih pravnih poslov, med katere sodi tudi odpoved neuvedenemu dedovanju, ki je pogodba dednopravnega značaja. Glede na to, da v skladu s petim odstavkom 137. člena ZD taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je dedovanju odpovedal, in glede na to, da ni izkazano, da bi bilo s sporazumom o odpovedi ali poznejšim sporazumom določeno kaj drugega, odpoved v predmetnem primeru velja tudi za pritožnika. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi drugega odstavka 8. člena ZPVAS in 221. člena ZD, po katerem se pozneje najdeno premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, pravilno odločilo, da premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa, deduje vdova zapustnika, ne pa njegovi otroci oziroma njihovi potomci na podlagi vstopne pravice.

V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da je bilo v tej zadevi obravnavano premoženje vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, pritožbeno sodišče le pripominja, da je bilo premoženje vrnjeno po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, ki v drugem odstavku 8. člena določa, da se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje, v kolikor je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev, dedovanje izvede po določilih Zakona o dedovanju. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

O stroških pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ni odločalo, ker niso bili priglašeni.