Jedro

Tožniku v petirorni pravdi ni uspelo dokazati služnostne pravice, zato glede na takšno stanje v motenjski pravdi ni mogoče ugoditi zahtevku na vrnitev v prejšnje stanje in prepoved bodočih motenj.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

1. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni odstraniti iz parc. št. 451/8 k.o. K. zeleno žičnato kovinsko ograjo in kovinske stebre, na katere je pritrjena ograja in so zabetonirani v zemljišče, in sicer v višini 1,7 m, gledano od stavbe na parc. št. 424/2 proti vzhodu ter v širini 3 m od meje s parc. št. 451/7 proti zahodu ter odstraniti tri sadike dreves listavcev, in sicer eno sadiko z makadamske poti, dve pa na delu zemljišča parc. št. 451/8 po vrsti v smeri od meje s parc. št. 451/7 proti zahodu in omogočiti tožeči stranki prost dostop z osebnim avtomobilom po obstoječi makadamski poti dolžine 20 m in širine 3 m od glavne ceste do parc. št. 456/1 in 457, obe k.o. K. ter ji omogočiti parkiranje osebnega vozila na obstoječem parkirnem mestu na vzhodnem delu parcele 451/8 k.o. K., ob meji s parcelo 451/7 k.o. K., da ne bo izvršbe.

2. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče posegati s takimi in podobnimi dejanji, ki so opisani v točki 1. izreka tega sklepa, v posest tožeče stranke na makadamski poti dolžine 20 m in širine 3 m ter na parkirnem prostoru dolžine 4 m in širine 3 m, oboje na parc. št. 451/8 k.o. K., da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.104,42 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo zavrne.“

Tožnik je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.969,93 EUR v roku 8 dni po preteku parcijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Tožnik je dolžan povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka v znesku 374,88 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku kot je razviden iz izreka sklepa pritožbenega sodišča (točke 1-3). Tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval odstranitev še preostale zelene žičnate kovinske ograje razen v delu kot izhaja iz 1. točke ter odstranitev še enega drevesa – listovca s parc. št. 451/8 k.o. K. (4. tč. izreka sklepa) pa je zavrnilo.

Zoper sklep v točkah od 1-3 se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožil toženec. Navaja, da je tekom obravnave te posesorne pravde tožnik sporožil še postopek petitorne pravde. Ta postopek je bil že pravnomočno zaključen, zaradi česar tožnik glede na postavljen pritožnikov ugovor petitorium absorbet possessorium ne more uspeti, saj pritožniku daje pravnomočna sodna odločba pravico do posesti oziroma le te tožnik glede na neugoden izid v petitorni pravdi nima. Petitornega spora pa ni sprožil pritožnik ampak sam tožnik v okviru katerega je bilo meritorno odločeno oziroma ugotovljeno, da tožnik nima nobene pravice na nepremičnini s parcelno št. 651/8 k.o. K., ne v smislu parkiranja na vzhodnem delu te parcele niti ni bil moten v služnosti pravice vožnje z motornimi vozili po obstoječi poti širine 3 metre in dolžini 20 metrov. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo ugovora oziroma pravila petitorium absorbe possessorium. Glede domnevnega motenja posesti na parkirnem prostoru dolžine 4m in širine 3m na parc. št. 451/8 k.o. K. je sodišče ugotovilo, da ima tožnik še vedno možnost parkiranja na javnem parkirišču, kjer je tudi že parkiral oziroma na sporni poti, zaradi česar je vprašljivo, ali je ravnanje pritožnika mogoče šteti kot motitveno. Namestitev sporne ograje in posaditev spornih sadik namreč istočasno pomeni tudi izvrševanje posesti, ki jo ima pritožnik na temelju svoje lastninske pravice. Ravnanje pritožnika pa nima elementov samovoljnosti oziroma protipravnosti, ker je imel za postavitev ograje podlago v lokacijski informaciji občine K. z dne 21.10.2005. Te okoliščine sodišče ni presojalo. Prav tako ni presojalo zatrjevane okoliščine s strani pritožnika, da posest na spornem delu zemljišča nikakor ni bila mirna. Tožnik pa tudi ni nikjer v okviru svoje izpovedbe potrdil, da je dostopal po poti, ki ob koncu stavbe s parc. št. 454/2 zavije levo proti severu. Pritožnik vztraja, da pot , po parc. št. 451/8 k.o. K., ni omejena z ograjo in je prosto prehodna in ta del parcele sploh ni bil moten. Pritožnik pa se pritožuje tudi zoper odločitev prvega sodišča glede stroškov tožnika. Opozarja, da je bil tožnik deležen brezplačne pravne pomoči. Sodišče pa tudi ni pravilno odmerilo vseh stroškov postopka.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama sta tekla dva postopka in sicer predmetna motenjska pravda in zadeva P 264/2008 zaradi kršenja služnostne pravice. Spor med strankama se v obeh pravdah nanaša na vprašanje motenja in služnosti poti v korist parc. št. 457 in 456/1 last tožnika in v breme parc. št. 451/8 vse k.o. K., ki je v lasti toženca in glede služnostne pravice parkiranja osebnega avtomobila tožnika na obstoječem parkirnem prostoru 3 x 4 m, ki se nahaja na vzhodnem delu parcele št. 451/8 na meji s parcelo 451/7. Tožnik je najprej vložil motenjsko pravdo, kjer zatrjuje posest poti in parkirnega prostora na parc. št. 451/8, nato pa je vložil še tožbo na izstavitev za vknjižbo sposobne listine na podlagi katere bo lahko vknjižil služnostno pravico hoje in vožnje ter parkiranja na parceli št. 451/8 k.o. K., last toženca. Omenjeni pravdi lahko potekata vzporedno, le da zahtevek na ugotovitev, da služnost ne obstoji običajno zahteva tožena stranka v motenjski pravdi. V konkretnem primeru je obe tožbi vložil tožnik N. Č. in v obeh je tožena stranka D. L. V petitornem sporu P 264/2008, ki je bil pravnomočno zaključen 28.4.2010, tožnik s svojim zahtevkom na izstavitev listine za vpis služnostne pravice hoje in vožnje in parkiranja z osebnim avtomobilom vse v breme parc. št. 451/8 in v korist parcel 457 in 454/2 k.o. K., ni uspel, kar nadalje pomeni, da služnostna pravica hoje in vožnje in parkiranja v korist tožeče stranke ne obstoji. Tožnik na parceli toženca torej nima služnostne pravice hoje in vožnje in tudi ne parkiranja. Posest lastninske pravice pa je močnejša od posestne pravice, ki jo je tožnik dokazoval v posestni pravdi. Posestno varstvo je po svoji naravi zgolj začasno, dokler se v petitorni pravdi ne odloči o sporni pravici do posesti. Tožniku v petirorni pravdi ni uspelo dokazati služnostne pravice, zato glede na takšno stanje v motenjski pravdi ni mogoče ugoditi zahtevku na vrnitev v prejšnje stanje in prepoved bodočih motenj. Sam ugotovitveni zahtevek, da je bilo storjeno motilno dejanje pa ne more obstati, zato je bilo potrebno zahtevek tožnika v celoti zavrniti. Ker je bilo zahtevek tožnika že po povedanem zavrniti, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (1. odst. 360. čl. ZPP).

V posledici spremenjene odločitve je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku. Stroške toženca je sodišče odmerilo na 1.969,93 EUR, to so stroški zastopanja po odvetniku, manipulativni stroški v višini 2 % vse povečano za 20 % DDV in stroški sodnih taks, specifikacija pa je razvidna iz spisa.

Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP) v znesku 374,88 EUR, to so stroški za sestavo pritožbe, manipulativni stroški v višini 2 % vse povečano z 20 % DDV in sodne takse za pritožbo.