Jedro

Dodelitev stanovanj je urejal samoupravni splošni akt, ki ga je predpisal stanodajalec, zato ne gre za upravno stvar in upravni organ za odločanje ni pristojen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla "negatorno" pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zaradi molka organa. Tožnik je 13. 7. 1992 vložil pri Izvršnem svetu Skupščine Ljubljana-Center predlog za odpravo odločbe št. DD-2097-3/90 z dne 14. 9. 1990, s katero je bil B.G. dodeljen še kabinet v izmeri 5,11 m2, vendar naslovni organ kljub večkratnim urgencam o predlogu ni odločil. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi ugotovila, da niso izpolnjeni formalni pogoji za reševanje zadeve, ker odločba stanodajalca ni upravni akt. V tožbi tožnik navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker je odločba z dne 14. 9. 1990 upravni akt. Izdal jo je mestni sekretariat za stanovanjsko gospodarstvo, ki je upravni organ mesta Ljubljane. Že zaradi njegove funkcije so odločbe o dodelitvi stanovanj, ki jih izda, upravni akti. To trditev podpira tudi dejstvo, da je bilo tožniku v letu 1991 z odločbo v upravnem postopku dodeljeno stanovanje, saj je bil v odločbi pravni pouk, da je zoper njo predviden ugovor na Republiški sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena.

Že tožena stranka je v izpodbijani odločbi tožniku pravilno pojasnila, da sploh ni bilo pogojev za reševanje njegove zadeve v upravnem postopku, ker odločba o dodelitvi stanovanja ni upravni akt. Iz določb zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, 35/82 in 14/84), ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi stanovanja, ki jo tožnik izpodbija, izhaja (35. člen), da se stanovanja v družbeni lastnini dodeljujejo z odločbo, ki jo izda pooblaščeni organ stanodajalca v skladu s samoupravnim splošnim aktom o dodelitvi stanovanj. Dalje je iz določb citiranega zakona razvidno (37. člen), da je bilo možno zoper odločbo o dodelitvi stanovanj in zoper vrstni red vložiti ugovor na pristojni organ stanodajalca. Tisti, ki s svojim ugovorom ni uspel, pa je imel možnost vložiti še predlog za odpravo sklepa pri sodišču združenega dela (38. člen). Iz povedanega izhaja, da v postopku za izdajo odločb o dodelitvi stanovanj niti ni bila predvidena uporaba zakona o splošnem upravnem postopku niti ni šlo za izvajanje upravnih pristojnosti organov. Organi so bili v primerih dodeljevanj stanovanj v družbeni lastnini samo pooblaščeni organi stanodajalca, ki jih je za postopanje pooblastil v samoupravnem splošnem aktu o dodelitvi stanovanj. Ta akt je tudi predpisal postopek ter osnove in merila za dodeljevanje družbenih stanovanj. V tem samoupravnem splošnem aktu je bilo v odvisnosti od tega, kdo je bil stanodajalec, tudi določeno, kdo je pristojen za reševanje ugovora. Zato sklepanje tožnika, da je bilo njemu v letu 1991 dodeljeno družbeno stanovanje z upravnim aktom zato, ker je bil kot ugovorni organ določen republiški sekretariat, ni pravilno. Tudi njemu je bila izdana odločba o dodelitvi stanovanja v skladu z določbo 35. člena zakona o stanovanjskih razmerjih po postopku določenim s samoupravnim splošnim aktom, kar je tudi razvidno iz glave in obrazložitve njegove odločbe.

Ker je tožena stranka prejela vlogo - "negatorno" pritožbo, ki je ni bila pristojna sprejeti, ker ni šlo za upravno stvar in ker tudi ni bilo možno ugotoviti, kateri organ bi jo bil pristojen sprejeti, saj je postopek pri molku organa posebej predpisan v zakonu o splošnem upravnem postopku, je tožena stranka glede na določbo 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku pravilno zavrgla vlogo zaradi nepristojnosti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer ni navedla pravne podlage za zavrženje tožnikove vloge, kar predstavlja kršitev pravil postopka, vendar pa ta opustitev ni mogla vplivati na rešitev zadeve.

Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pri tem je določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).