Jedro

Obstoj obnovitvenega razloga se po 2. točki 260. člena ZUP dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ki pa je tožnica nesporno ni predložila, niti se nanjo ne sklicuje.

V zvezi z obstojem obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP sta upravna organa obeh stopenj tožnici pravilno pojasnila, da se sporni denacionalizacijski odločbi ne opirata na nobeno predhodno vprašanje, saj je bilo za pok. B.B. ugotovljeno, da je bila vpisana v evidenco o državljanstvu. To pomeni, da v njenem primeru ni bila izdana posebna ugotovitvena odločba o državljanstvu upravičenca na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. Tako ni podan niti obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog za obnovo postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 321-167/93-148/AŽ z dne 25. 4. 2003 in dopolnilno odločbo o denacionalizaciji št. 321-167/93-148 AŽ z dne 13. 5. 2003. V obrazložitvi navaja, da sta predlog za obnovo postopka 15. 7. 2011 vložili tožnica in A.A., ki sta vnukinji pravne naslednice B.B. po prejšnjem lastniku C.C. Obnovo navedenih postopkov predlagata iz razloga po 2. in 4. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v povezavi s petim odstavkom 263. člena tega zakona. Dalje navaja, da so zahtevo za predmetno denacionalizacijsko zadevo 13. 4. 1993 vložili D.D. in preostali pravni nasledniki, med drugimi tudi tožnica in A.A., in sicer gre za denacionalizacijo po prejšnjem lastniku C.C. oziroma njegovih pravnih naslednikih D.D., E.E., F.F. in B.B. Z delno odločbo z dne 25. 4. 2003, ki je postala pravnomočna 25. 10. 2007, je bila zahteva iz razloga neizpolnjevanja pogojev za upravičence do denacionalizacije zavrnjena. V zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da pogoj vzajemnosti v skladu z določbo tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za D.D., E.E., F.F. in B.B. ni izpolnjen. Državljanstvo imenovanih je bilo izkazano s potrdili o vpisu v evidenco državljanstva. O preostalem delu zahteve je bilo odločeno z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji z dne 13. 5. 2003, ki je postala pravnomočna 31. 5. 2003. Izpostavlja, da je iz listin v zadevi razvidno, da sta bili predlagateljici tožnica in A.A. udeleženi v postopku od 5. 5. 1993 po pisnem pooblastilu pooblaščencu G.G. in od 30. 10. 2002 po pooblaščencu odvetniku H.H., kar pomeni, da sta imeli možnost sodelovati v postopku, predlagati spremembe oziroma dopolnitve ugotovitvenega postopka od vložitve zahteve za denacionalizacijo do končne odločitve. Prav tako sta zoper odločbo z dne 25. 4. 2003 preko pooblaščenca vložili pravno sredstvo - pritožbo in tožbo zoper drugostopno odločbo ter tudi pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 1137/2005 z dne 25. 10. 2007 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. V zvezi s sporno listino - potrdilom z dne 14. 8. 1995 o tem, da je B.B. vpisana v knjigo državljanov Republike Hrvaške, pa navaja, da je bilo le-to posredovano upravnemu organu preko skupnega pooblaščenca G.G. Kdo je upravičen za vložitev zahteve za izdajo potrdila, pa je v pristojnosti organa, ki potrdilo izdaja, kar je v konkretnem primeru Republika Hrvaška, mesto Zagreb, Mestni sekretariat za upravo in pravosodje, PO .... V nadaljevanju citira določbo prvega odstavka 2. točke 263. člena ZUP ter prvega odstavka 3. točke 263. člena ZUP. Poudarja, da pri presoji obstoja okoliščine oziroma obnovitvenega razloga upravni organ ugotavlja, da se izpodbijani odločbi nista opirali na ponarejeno listino (2. točka 260. člena ZUP), saj se obstoj tega obnovitvenega razloga dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, prav tako se nista opirali na predhodno vprašanje (4. točka 260. člena ZUP), saj pri pravni naslednici A.A. ne gre za primer iz 63. člena ZDen, ker je bila imenovana vpisana v evidenco o državljanstvu. Glede na navedeno upravni organ sklepa, da predlagateljici v predlogu za obnovo postopka uveljavljata obnovitveni razlog po določbi 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena tega zakona od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, na katerega stranka opira svoj predlog za obnovo postopka, šteje priložene listine - prepis zapuščinske razprave, potrdilo o državljanstvu št. 91 iz leta 1948, informacija z dne 8. 6. 2010, dopis (pisna informacija) z dne 14. 6. 2010, osebna izkaznica z dne 10. 3. 1942, osebna izkaznica z dne 22. 5. 1967, izpisek iz rojstne matične knjige in izpisek iz mrliške matične knjige z dne 22. 1. 1974. Citira tudi četrti odstavek 263. člena ZUP in poudarja, da sta z navedenimi listinami tožnica in predlagateljica A.A. razpolagali oziroma sta jih imeli možnost pridobiti že v času pred izdajo delne odločbe in dopolnilne odločbe o denacionalizaciji. Stranka je torej že med potekom prejšnjega upravnega postopka, v katerem je bila izdana dokončna upravna odločba, razpolagala z dokazom, ki ga sedaj predlaga kot razlog za obnovo postopka. Tako zaključuje, da je od dokončnosti delne odločbe dne 7. 6. 2004 in dopolnilne odločbe dne 31. 5. 2003 poteklo več kot tri leta. To pomeni, da na podlagi četrtega odstavka 263. člena ZUP obnove ne more več predlagati.

2. Pritožbeni organ je z odločbo z dne 20. 7. 2012 pritožbo tožnice in A.A. zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da iz določbe 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP izhaja, da je podlaga za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP pravnomočna sodba, izdana v kazenskem postopku oziroma pravnomočen sklep o ustavitvi kazenskega postopka. Glede na to, da pritožnici k predlogu za obnovo postopka nista priložili pravnomočne kazenske sodbe in se nanjo tudi ne sklicujeta, nista verjetno izkazali okoliščine, na katero naj bi oprli predlog za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP. Zato meni, da je prvostopni organ predlog po 2. točki 260. člena ZUP pravilno in zakonito zavrgel na podlagi 267. člena ZUP. V zvezi z vprašanjem obnove postopka po 4. točki 260. člena ZUP pa navaja, da iz delne odločbe z dne 25. 4. 2003 in dopolnilne odločbe z dne 13. 5. 2003 izhaja, da nobena ni bila izdana na podlagi odločbe, ki bi urejala kakšno predhodno vprašanje in ki bi jo izdalo sodišče ali kak drug pristojen organ, kot bi bila lahko to npr. ugotovitvena odločba o jugoslovanskem državljanstvu za pok. B.B. Pojasnjuje, da iz določbe 3. točke prvega odstavka 263. člena ZUP izhaja, da je podlaga za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP sodba ali odločba, ki je drugače rešila neko predhodno vprašanje. Glede na to, da nobena od odločb glede pok. B.B. ni bila izdana na podlagi kakšne odločbe, ki bi urejala predhodno vprašanje, ugotavlja, da pritožnici tudi nista verjetno izkazali okoliščine za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP in je zato njun predlog tudi po tej točki pravilno zavržen na podlagi 267. člena tega zakona. Dalje navaja, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je zaradi listin, ki sta jih pritožnici priložili predlogu za obnovo postopka, prvostopni organ štel, da bi lahko vložili predlog za obnovo postopka za obe odločbi po 1. točki 260. člena ZUP in je zato preveril upravičenost za obnovo postopka tudi za ta obnovitveni razlog. Pravilno je ugotovil, da bi bilo treba zavreči tudi predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, ker ne bi bil pravočasen. Iz povedanega izhaja, da je pritožba neutemeljena. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede sodelovanja pritožnic v postopku v zvezi z vročitvijo poročila komisije in v zvezi s pravilnostjo izdaje potrdila mesta Zagreb za pok. B.B. pojasnjuje, da teh pritožbenih navedb ne bo obravnaval, saj je bil predlog za obnovo postopka zavržen iz formalnih razlogov. Je pa iz obrazložitve prvostopnega izpodbijanega sklepa razvidno, da je prvostopni organ glede teh vprašanj podal pravilno obrazložitev.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku nezakonito in napačno ugotovljeno državljanstvo pok. B.B., zato je skupaj s svojo sestro izkoristila vsa redna in izredna pravna sredstva glede ugotovitve državljanstva za pok. B.B. in vrnitve podržavljenega premoženja, kar se je končalo z izdanim sklepom Ustavnega sodišča RS z dne 10. 11. 2008, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo njeno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1137/2005 in ni sprejelo pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča X Ips 56/2008 ter s sklepom Ustavnega sodišča U-I-282/08-5 z dne 12. 3. 2009, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 9. in 11. člena ZDen. Poudarja, da dokler ni bil izdan zadnji sklep Ustavnega sodišča 12. 3. 2009, ni mogla predlagati obnove postopka, ker še niso bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, ki sta jih s sestro vlagali zoper delno in dopolnilno odločbo prvostopnega organa. Navaja, da je iz Urada državne uprave v Krapinsko-Zagorski županiji, Matični urad … pridobila pisno informacijo z dne 8. 6. 2010, da pok. stara mama B.B. ni bila vpisana v knjigi državljanov Matičnega urada .... Prav tako je iz Mestnega urada za splošno upravo mesta Zagreb, področje … pridobila pisno informacijo 14. 6. 2010, da je bila pok. stara mama B.B. vpisana v državljanko knjigo Republike Hrvaške zgolj glede na njeno prebivališče (po naslovu stanovanja) in ob tem ni zaprosila za hrvaško državljanstvo. Po pridobitvi teh dokumentov je skupaj s sestro vložila predlog za obnovo postopka. Meni namreč, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi napačne uporabe materialnih predpisov, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Citira šesti odstavek 60. člena ZDen in poudarja, da je v predlogu za obnovo postopka prvostopni organ opozorila, da se ni ravnal po zgoraj navedenem določilu ZDen. V predlogu za obnovo postopka je tudi navedla, da I.I. ni imela njunega pooblastila za nobeno pridobivanje dokazil, ni bila upravičenka v tem postopku denacionalizacije in ni imela izkazanega pravnega interesa. V predlogu za obnovo postopka je tudi dokazovala, da je potrdilo Republike Hrvaške z dne 14. 8. 1995, na podlagi katerega je prvostopni organ presodil, da je pok. B.B. hrvaška državljanka, nezakonito. Iz samega potrdila je razvidno, da se glasi na napačno ime „J.J.“ in da je bila J.J. vpisana kot državljanka Republike Hrvaške na podlagi domovnice … dne 4. 11. 1947. S predloženim pisnim dokazilom Matičnega urada .., z dne 8. 6. 2010 pa je po mnenju tožnice dokazano, da pok. B.B. ni bila vpisana v knjigi državljanov matičnega urada ..., kar pomeni, da tudi sporno potrdilo z dne 14. 8. 1995 temelji na vprašljivem in neobstoječem dokumentu, prav tako pa se je le-to glasilo na napačno ime. Poudarja, da je predlog za obnovo postopka vložila na podlagi 2. in 4. točke 260. člena ZUP. Meni, da ima sporno potrdilo Republike Hrvaške z dne 14. 8. 1995 značaj krive izpovedbe organa iz druge države oziroma ponarejene listine, saj vsebina navedenega potrdila temelji na dokumentu, ki dokazano s pisno informacijo iz Matičnega urada … z dne 8. 6. 2010 in iz dopisa PO ...z dne 14. 6. 2010, da dokumenta ni v njihovem arhivu, ni mogel obstajati. Nesmiselno in neživljenjsko je pričakovati, da bo tožnica sprožila kazenski postopek zoper organ, ki je izdal to potrdilo v drugi državi, poleg tega pa po njenem prepričanju 2. točke 260. člena ZUP ni mogoče razumeti tako, da bi zoper krivo izpovedbo priče ali ponarejene listine morala sprožiti kazenski postopek. Prav tako je nezakonito, da se je prvostopni organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek, pri ugotavljanju državljanstva denacionalizacijske upravičenke oprl na dokaz, ki to ne more biti zaradi sporne vsebine, ki je izdano na napačno ime in celo napisano v tujem jeziku - brez uradnega prevoda in na podlagi le-tega odločilo o državljanstvu denacionalizacijske upravičenke pok. B.B. Napačno v izpodbijanem sklepu prvostopni organ tudi zaključuje, da sta predlagateljici obnove postopka listine, ki sta jih predložili, imeli možnost pridobiti že v času pred izdajo delne in dopolnilne odločbe o denacionalizaciji, saj sta jih pridobili šele v letu 2010. Če bi prvostopni organ vodil denacionalizacijski postopek v skladu z določili ZDen in ZUP, bi moral njo in njeno sestro v skladu s 65. členom ZDen osebno z vročeno pošiljko seznaniti s predhodnim ugotovitvenim poročilom. Na ta način bi bili pravočasno seznanjeni o spornosti državljanstva njune pok. stare mame B.B., tako pa o tem nista bili pravočasno seznanjeni. Zato tudi kasneje v pritožbenih postopkih tožnica ni mogla navajati in predlagati novih dokazov. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ tudi kršil človekovo pravico iz 15. člena Ustave RS ter pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave RS s tem, ko je neupravičeno zavrgel predlog za obnovo postopka in ji ni omogočil v obnovljenem postopku dokazati, da je njena pok. stara mama B.B. bila slovenska državljanska in kot taka denacionalizacijska upravičenka po ZDen, po kateri sta dedinji tožnica in njena sestra. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in pritožbeno odločbo odpravi ter odloči, da je predlog za obnovo postopka v zadevi vrnitve podržavljenega premoženja denacionalizacijske upravičenke pok. B.B. utemeljen in Upravni enoti K. naloži, da ob upoštevanju predloženih novih dokazil ponovno odloči v obnovljenem denacionalizacijskem postopku po upravičenki pok. B.B. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali obstajata razloga za obnovo postopka, ki se je končal z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 25. 4. 2003 in dopolnilno odločbo z dne 13. 5. 2003, po 2. in 4. točki 260. člena ZUP.

7. Po določbi 2. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; po 4. točki 260. člena tega zakona pa se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. 8. Sodišče ugotavlja, da je bila s pravnomočno delno denacionalizacijsko odločbo z dne 25. 4. 2003 zavrnjena zahteva za denacionalizacijo v izreku navedenih odvzetih nepremičnin, ker D.D., E.E., F.F. in B.B. ne štejejo za upravičence do denacionalizacije. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je bila pok. B.B. od 4. 11. 1947 vpisana v državljansko knjigo za matično območje mesta Zagreb, ..., kar izhaja iz potrdila z dne 14. 8. 1995. S pravnomočno dopolnilno odločbo z dne 13. 5. 2003 pa je bilo odločeno o vračilo premoženja upravičencem L.L., M.M., D.D. in D.D. 9. Po pregledu izpodbijanega sklepa, odločbe druge stopnje, upravnega spisa zadeve, tožbe in njenih prilog sodišče sodi, da je odločitev upravnih organov obeh stopenj pravilna in zakonita ter se v celoti strinja z razlogi, ki sta jih v izpodbijanem sklepu in odločbi druge stopnje podala upravna organa, zato se, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje na njune razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

10. Pojasniti pa je potrebno, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo ter da je dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. Pri čemer so obnovitveni razlogi v 260. členu ZUP našteti taksativno, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere. Kot sta tožnici pojasnila že oba upravna organa, se obstoj obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ki pa je tožnica nesporno ni predložila, niti se nanjo ne sklicuje. Tako za obstoj tega obnovitvenega razloga ni dovolj zatrjevanje, da je potrdilo Republike Hrvaške z dne 14. 8. 1995, na podlagi katerega je prvostopni organ presodil, da je bila pok. B.B. državljanka Republike Hrvaške, nezakonito ter dokazovanje navedenega z dopisom Urada državne uprave v Krapinsko – Zagorski županiji z dne 8. 6. 2010, iz katerega izhaja, da pok. B.B. ni vpisana v knjigi državljanov Matičnega urada ... Napačen zapis priimka tožničine babice „J.J.“ namesto pravilno B.B. ter dejstvo, da je bila vpisana v državljanstvo Republike Hrvaške dne 4. 11. 1947 na podlagi prebivališča in ne njene izjave, pa tudi ne predstavljata obstoja obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP. Iz vsega navedenega izhaja, da obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP ni podan. Tudi v zvezi z obstojem obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP sta upravna organa obeh stopenj tožnici pravilno pojasnila, da se sporni denacionalizacijski odločbi ne opirata na nobeno predhodno vprašanje, saj je bilo za pok. B.B. ugotovljeno, da je bila vpisana v evidenco o državljanstvu. To pomeni, da v njenem primeru ni bila izdana posebna ugotovitvena odločba o državljanstvu upravičenca na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. Tako po presoji sodišča ni podan niti obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP. Glede na navedeno je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP tožničini predlog za obnovo postopka zavrgel. Zato sodišče sodi, da ni podana niti očitana kršitev ustavnih pravic iz 15. in 33. člena Ustave RS.

11. Vsi ostali tožbeni ugovori pa so za odločitev v tej zadevi, ki se nanaša le na vprašanje obstoja obnovitvenih razlogov po 2. in 4. točki 260. člena ZUP, nerelevantni, zato jih sodišče ni vsebinsko presojalo.

12. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1.