Jedro

Ker je bil tožniku za uvoženi osebni avtomobil obračunan prometni davek v manjšem znesku od predpisanega in sicer po tarifi prometnega davka, ki velja za opremo - torej po znižani davčni stopnji, osebnega avtomobila pa po določbi 3. odstavka 10. člena zakona o prometnem davku ni šteti za opremo, je carinarnica utemeljeno izdala odločbo, s katero je naknadno obračunala prometni davek po ustrezni tarifi prometnega davka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 4.3.1993, s katero je navedeni prvostopni upravni organ naložil tožniku plačilo prometnega davka v znesku 535.109 SIT za motorno vozilo, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 20.1.1993. Tožena stranka navaja, da je podlaga za naknadno obračunani prometni davek določba 1.točke 1.odstavka 270. člena carinskega zakona ter 82. člen zakona o prometnem davku. Navaja, da je bil tožniku na podlagi priložene izjave v smislu 1. odstavka 10.člena v zvezi s 3. odstavkom 7. člena zakona o prometnem davku, po kateri uvoženo motorno vozilo predstavlja opremo, ob carinjenju sicer obračunan prometni davek po tarifni številki 3 tarife prometnega davka v višini 5%. Ker pa je v obravnavanem primeru uvoženo motorno vozilo šteti za osebni avtomobil, kar izhaja iz mnenja Urada za standardizacijo, osebni avtomobili pa se po določbi 3. odstavka 10.člena zakona o prometnem davku ne štejejo za opremo, je bil tožniku neutemeljeno obračunan davek po znižani davčni stopnji po tarifni številki 3, zato je naknadni obračun prometnega davka utemeljen.

V zvezi s tožnikovim pritožbenim ugovorom, da za dopolnilno odločbo ni bilo pogojev, zaradi česar je kršena določba 216. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tožena stranka pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za dopolnilno odločbo po navedeni določbi ZUP, ampak za odločbo na podlagi določbe 270. člena carinskega zakona.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Meni, da zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izdati dopolnilne odločbe. Navaja še, da je uvoženo vozilo terensko vozilo, terenska vozila pa so druge carinarnice carinile po znižani davčni stopnji. Ko tožena stranka šteje sporno motorno vozilo za osebni avtomobil, se sklicuje na mnenje ministrstva, pri čemer ne pove, kakšna je narava tega mnenja in kdaj je bilo izdano. Upravna odločba lahko temelji le na zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ne pa na mnenju nekega uradnika. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve ter dodatno še navaja: da je v obravnavanem primeru odločilno, ali je predmetni avtomobil šteti za potniško ali za kombinirano vozilo. Le kombinirano vozilo bi bilo mogoče šteti za opremo in obračunati prometni davek po znižani davčni stopnji. Sporni avtomobil pa je po standardu JUS uvrstiti med večnamenske zaprte potniške avtomobile, torej med osebna vozila, ne pa med kombinirana vozila, ki so navedena pod oznako ..., kar izhaja iz mnenja Urada za standardizacijo in meroslovje pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo, ki je pristojen za uvrstitev blaga po JUS standardih, ki se v Republiki Sloveniji še uporabljajo na podlagi določbe 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Glede na to, da torej ne gre za kombinirano vozilo, tožnik ni upravičen do obračuna prometnega davka po tarifni številki 3 tarife prometnega davka. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru prvostopni upravni organ ni izdal dopolnilne odločbe v smislu 216. člena ZUP kot zmotno meni tožnik, ampak je izdal odločbo, s katero je tožniku naložil doplačilo prometnega davka od uvoženega motornega vozila, ker je ugotovil, da je bil ob carinjenju prometni davek tožniku obračunan v manjšem znesku od predpisanega. Pravna podlaga za izdajo odločbe, s katero se naknadno obračunana carina in druge uvozne davščine je določba 1. točke 1. odstavka 270. člena prečiščenega besedila carinskega zakona (CZ, Ur.l. SFRJ, št.10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 36/86, 40/89, 70/89, 21/90), ki se glede na določbo 82. člena zakona o prometnem davku (Ur.l.RS,št.4/92), uporablja tudi za plačilo prometnega davka za uvoženo blago. Po navedeni določbi mora carinarnica med drugim tudi v primeru, če je bila carina ali druga uvozna davščina plačana v manjšem znesku od predpisanega, v roku enega leta naknadno obračunati carino ali drugo uvozno davščino in izdati odločbo o plačilu. Za presojo utemeljenosti prvostopne odločbe in s tem tudi izpodbijane odločbe, je bistveno ali je bil tožniku ob carinjenju prometni davek za sporno motorno vozilo obračunan v manjšem znesku od predpisanega. Prav to dejstvo je med strankama sporno. Medtem ko tožnik meni, da mu je bil prometni davek ob carinjenju pravilno obračunan po znižani davčni stopnji, ker je sporno vozilo šteti za terensko vozilo in ga je kot tako šteti za opremo, tožena stranka temu nasprotuje. Meni, da je tožnik uvozil osebni avtomobil, osebni avtomobili pa se po določbi 3.odstavka 10. člena zakona o prometnem davku ne štejejo za opremo in znižane davčne stopnje v tem primeru ni bilo mogoče uporabiti. Zoper navedeno stališče tožene stranke sodišče nima pomislekov. V zakonu o prometnem davku - tarifa prometnega davka je namreč v tarifni številki 1 v 3. odstavku 1. točke opombe navedeno, da so osebni avtomobili, avtomobili za prevoz potnikov, ki imajo skupaj s sedežem za voznika največ devet sedežev in so izdelani po standardu JUS ..., iz mnenja Urada za standardizacijo in meroslovje pa izhaja, da je sporno vozilo razvrščeno v kategorijo osebnih vozil in klasificirano po navedenem JUS standardu. Ker je torej sporno vozilo šteti za osebni avtomobil in glede na določbo 3. odstavka 10. člena zakona o prometnem davku, po kateri osebni avtomobili ne štejejo za opremo, v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča ni bilo podlage za to, da je bil tožniku ob uvozu obračunan prometni davek po tarifni št.3, po kateri se po znižani davčni stopnji 5% plačuje prometni davek od opreme. Tako dejansko stanje pa je podlaga zato, da je carinarnica tožniku naknadno obračunala prometni davek v skladu z določbo 270. člena carinskega zakona. Pravna podlaga za odločbo je torej navedena določba carinskega zakona, mnenje Urada za standardizacijo in meroslovje pa je po svoji naravi strokovno mnenje, ki je bilo v obravnavanem primeru potrebno za ugotovitev dejstva, ki je pomembno za odločitev o stvari, je torej dokaz o odločilnem dejstvu.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I in 45/I/94).