Jedro

Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivih dejanj, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih so bila dejanja storjena.

Ali je obdolženec resnično uresničil zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj, ali jih je storil v stanju prištevnosti in ali je zanje tudi krivdno odgovoren, pa se bo ugotavljalo v nadaljevanju postopka po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obdolženega še vedno podani.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje zagovornica obdolženega, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep spremeni tako, da pripora ne podaljša in obdolžencu omogoči zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje obsežno obrazložilo, da ta izhaja iz vseh do sedaj zbranih dokazov, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku in so priloženi kazenski ovadbi; dokazi, ki so bili do sedaj izvedeni na glavni obravnavi in jih je sodišče povzelo na straneh 3 do 9 izpodbijanega sklepa, pa utemeljenega suma niso omajali. Glede na povzeto vsebino dokazov še vedno ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da se glede na zaslišanje oškodovancev, prič in zagovor obdolženca že sedaj kaže povsem drugačno dejansko stanje inkriminiranih dogodkov, kot prej. Pritožnica tudi tokrat ne pojasni, kako naj bi našteti dokazi vplivali na obstoj utemeljenega suma, ko pa so pritožbeno izpostavljena zaslišanja tudi po presoji sodišča druge stopnje zahtevan dokazni standard le še potrdila. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so bili v spis predloženi rezultati toksikološke analize, iz katerih izhaja, da je bil obdolženi 13. 7. 2023 v času inkriminiranega dogodka pod vplivom alkohola, mamil in psihoaktivnih snovi, kar ga pokaže v povsem drugi luči v času očitane storitve vseh kaznivih dejanj, pa je potrebno poudariti, da tak dokaz ne more omajati presoje o obstoju utemeljenega suma. Vpliva lahko na presojo vprašanja o prištevnosti in krivdi obdolženca, kar se v fazi presoje utemeljenega suma ne ugotavlja, temveč je predmet odločanja o kazenski odgovornosti obdolženca za storjena dejanja. Tako te navedbe presoje o obstoju utemeljenega suma ne morejo postaviti pod vprašaj.

6. Prav tako pod vprašaj ni mogoče postaviti zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Izpolnjevanje tega pogoja je sodišče prve stopnje utemeljilo z navajanjem številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na izpolnjevanje tega pogoja, tem razlogom pa tudi zagovornica v pritožbi ne nasprotuje.

7. Ustrezno pa je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi svojo presojo glede sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora z razlogi, ki jih je podalo na 11. in 12. strani izpodbijanega sklepa. Takim zaključkom zagovornica ponovno nasprotuje z navedbami, da je obdolžencu potrebno kaznivo dejanje dokazati krivdno, prištevno in s stopnjo gotovosti, ter da je odreditev pripora v primeru kaznivih dejanj iz okrajne pristojnosti res izjema od izjeme in ni sorazmeren ukrep, ker bi se lahko ponovitvena nevarnost odvrnila tudi s katerim od blažjih ukrepov. V zvezi s takimi navedbami je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 23. 8. 2023 pojasnilo, da izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivih dejanj, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih so bila dejanja storjena, da pa je sicer tudi v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj, ki sodijo v pristojnost okrajnega sodišča, sodišče dolžno oceniti, ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma kot enega izmed pogojev za pripor, in to svojo oceno tudi obrazložiti. Tudi tokrat je vsem tem zahtevam v izpodbijanem sklepu popolnoma zadoščeno. Ali je obdolženec resnično uresničil zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj, ali jih je storil v stanju prištevnosti in ali je zanje tudi krivdno odgovoren, pa se bo ugotavljalo v nadaljevanju postopka po opravljeni glavni obravnavi. Tudi v tokratnem sklepu je sodišče prve stopnje izpostavilo tehtne okoliščine za nadaljnje priprtje obdolženca, zato zaključkom sodišča ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče na tem mestu ponovno poudarja, da intenziteta in narava izvrševanja očitanih kaznivih dejanj, pri čemer ne gre spregledati obdolženčevega specialnega povratništva, ko naj bi bila kazniva dejanja storjena na škodo naključnih oškodovancev, ki napada na njihovo telesno in osebno integriteto niso pričakovali in ki z obdolžencem naj ne bi bili predhodno v konfliktu, kaže na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s kaznivimi dejanji z elementi nasilja nadaljeval. Ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičujejo sorazmernost pripora v konkretni zadevi.

8. Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ima obdolženec težave z alkoholom in drogami, ki se jih želi rešiti, da ima voljo in željo, da bi šel na zdravljenje odvisnosti, in da je zato pripor nepravi ukrep za obdolženca, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi bilo v priporu obdolženčevo zdravstveno stanje ogroženo, želja obdolženca po zdravljenju odvisnosti od alkohola pa tudi tokrat ne more pretehtati njegove poudarjene ponovitvene nevarnosti. Zato obdolženčevi želji po zdravljenju v zaprtem oddelku bolnišnice ni mogoče slediti, ne glede na pritožbeno izpostavljeno nemirnost in nezmožnost sodelovanja obdolženca na glavni obravnavi, ki jo je 4. 9. 2023 predčasno zapustil po lastni volji.

9. Sodišče druge stopnje tako soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben kot tudi sorazmeren. Ne glede na mnenje zagovornice, da pripor za obdolženca ni ustrezen ukrep, ker ga ne bo odvrnil od storitve novih kaznivih dejanj, je dejstvo, da bo tak ukrep nedvomno obdolžencu onemogočil izvrševanje novih kaznivih dejanj, medtem ko so njegove želje po zdravljenju v tem trenutku le na ravni golih zatrjevanj.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obdolženčeve zagovornice niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).