Jedro

Ker je pogodba, sklenjena v nasprotju z določbami o prednostni pravici nakupa po ZKZ izpodbojna, jo mora prednostni upravičenec izpodbiti, če želi uveljaviti svojo prednostno pravico nakupa (28.čl. ZKZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec skleniti s tožnico prodajno pogodbo za del parc. št. 246/2 v izmeri 1500 m2 vl.št. 823 k.o. Z. za kupnino 187.500,00 SIT. Ugotovilo je, da je toženec v marcu 1994 objavil prodajno ponudbo pri Krajevnem uradu Š. za navedeno parcelo in da je tožnica ponudbo sprejela ter zahtevala sklenitev pogodbe. Tožnica je prednostna upravičenka kot lastnica zaščitene kmetije, ki meji na sporno parcelo. Ugotovilo je še, da je toženec sporno parcelo prodal M. C. že leta 1990. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Oprlo se je na prvostopno ugotovitev, da je toženec sporno parcelo že prodal. Kupec je parcelo plačal in jo prevzel v posest. Zato bi bila ponovna prodaja iste stvari nedopustna. S prodajo parcele M. C. je bila lahko kršena tožničina predkupna pravica. To pa ima lahko za posledico le izpodbijnost te pogodbe. Zato tožnica svoje predkupne pravice ne more uveljavljati le z zahtevkom za sklenitev prodajne pogodbe. Hkrati bi morala izpodbijati prvo pogodbo. Tega pa ni storila. Ničnost prve pogodbe ni bila ugotovljena. Zato tožnica ne more zahtevati sklenitve prodajne pogodbe.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da je toženec priložil prodajno pogodbo s C. šele pritožbi in je tožnica šele tedaj izvedela za to pogodbo. Takoj je vložila tožbo, s katero izpodbija to pogodbo. Prej tega ni mogla storiti. C. pa posesti kupljene parcele ni nastopil. Sodišče druge stopnje ni imelo opore za ugotovitev, da je pogodba med tožencem in C. realizirana. Sodišče druge stopnje je prekršilo določbe 4., 5. in 224.čl. Zakona o pravdnem postopku, ker je sodbo oprlo na listine, ki v postopku na prvi stopnji niso bile predložene. Sicer pa je pogodba s C. nična, ker je v nasprotju z določbo 2. in 3. odst. 21.čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih. Tožnica in toženec sta lastnika zaščitene kmetije, sporna parcela leži v prvem območju kmetijskih zemljišč, C. pa ni kmet. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Državni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Vse dejanske okoliščine, na katerih temelji sodba druge stopnje, so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji in jih navaja že sodba prve stopnje. Tako je bilo za tožnico ugotovljeno, da je lastnica zaščitene kmetije, ki meji na sporno parcelo in da ima torej prednostno pravico do nakupa po 24.čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 1/79 do 5/91, v nadaljnjem ZKZ), da pa je toženec že prej prodal del parcele št. 246/2 k.o. Z. v izmeri 1500 m2 M. C., da sta sklenila pisno pogodbo, da je C. plačal kupnino in prevzel posest parcele. Teh ugotovitev torej sodišče druge stopnje ni sprejelo na podlagi pritožbenih navedb in listin, priloženih pritožbi, ampak jih je povzelo iz sodbe prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje ni prekršilo določb postopka, kot mu očita tožnica v reviziji. Ta del revizijskih navedb ni v skladu s podatki spisa in zato ni utemeljen. Tožeča stranka se sklicuje tudi na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje ničnost pogodbe med tožencem in C. iz dveh razlogov: ker je toženec odsvojil del zaščitene kmetije (3. in 5. odst. 21.čl. ZKZ) in ker je je C., ki ni kmet, pridobil zemljišče iz prvega območja kmetijskih zemljišč. Prva navedba, da je toženec lastnik zaščitene kmetije, je nova. V vsem postopku do revizije tega ni omenila nobena od strank. Tudi iz nobene listine v tem spisu ne izhaja ta podatek. Zato revizijsko sodišče te navedbe ne more upoštevati (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Tudi druga trditev, da spada sporno zemljišče v prvo območje kmetijskih zemljišč je nova, je pa tudi nepomembna, ker ne predstavlja razloga za ničnost (2. in 5. odst. 21.čl. ZKZ).

Pogodba med tožencem in C. torej ni nična. Če bi bila, bi bilo mogoče uveljavljati neposredno sklenitev pogodbe za zemljišče, ki je bilo v skladu z določbami ZKZ z javno objavo ponudeno v prodajo. Ker je pogodba, sklenjena v nasprotju z določbami o prednostni pravici nakupa po ZKZ izpodbojna, jo mora prednostni upravičenec izpodbiti, če želi uveljaviti svojo prednostno pravico nakupa (28.čl. ZKZ). Tožnica v reviziji navaja, da je vložila tožbo na razveljavitev pogodbe med tožencem in C., vendar šele po tem, ko je toženec svoji pritožbi priložil zapis te pogodbe. Tudi za to navedbo velja, da je bila prvič omenjena v reviziji. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče te navedbe ni moglo upoštevati (3. odst. 385.čl. ZPP). Gre za trditev, katere resničnost se ugotavlja z dokazovanjem. Prav to pa je na revizijski stopnji izključeno. Tožnica je najkasneje na glavni obravnavi dne 13.9.1994 iz toženčevih navedb v odgovoru na tožbo in iz njegove izpovedbe, ko je bil zaslišan kot stranka, izvedela za njegovo trditev, da je sporni del parcele že prodal. Taka toženčeva obramba je terjala tožničin takojšnji odziv, kajti v primeru, če je toženčeva trditev resnična, bi lahko z zahtevkom na sklenitev pogodbe uspela le, če bi hkrati izpodbila drugo pogodbo. Na obravnavi in kasneje še v pritožbenem postopku tožnica ni obvestila sodišča o tem, da izpodbija zatrjevano pogodbo med tožencem in C., pač pa je to storila šele v revizijskem postopku, ko je bilo o njenem zahtevku v tej pravdi že pravnomočno odločeno in ko v okviru revizijskega postopka tega ni bilo več mogoče upoštevati. Pri tem se revizijsko sodišče ne izreka o vprašanju, ali je glede na določbe ZKZ sploh mogoč promet z zemljiščem, ki predstavlja neodmerjen del parcele. S tem vprašanjem se ni ukvarjalo, ker je bilo o zahtevku pravnomočno odločeno iz drugih razlogov.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Tožena stranka z revizijskim odgovorom ni prispevala k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti sama (1. odst. 155.čl. in 1. odst. 166.čl. ZPP).