Jedro

Višje sodišče glede na navedene ugotovitve zato ocenjuje, da obsojenkine pritožbene trditve o izpolnitvi obveznosti oškodovancu iz določenega posebnega pogoja v sodbi sodišča prve stopnje, niso resnične oziroma jih obsojenka z ničemer ni dokazala, saj zatrjevane fotokopije potrdila o plačilu oškodovancu sodišču ni predložila, pooblaščenka oškodovanca pa je te pritožbene trditve zanikala.

Po pravilni oceni sodišča prve stopnje zato ravnanje obsojenke kaže na njeno indiferentnost do svojih obveznosti oziroma izmikanje plačilu obveznosti oškodovancu, zato je utemeljeno odločilo, da se obsojenki izrečena pogojna obsodba prekliče in določena kazen 4 mesece zapora izreče.

Izrek

I. Pritožba obsojene N.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo, na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 61. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojeni N.G. pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 28978/2017 z dne 27. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28978/2017 z dne 24. 10. 2018, preklicalo in izreklo kazen 4 mesece zapora. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun, razen stroški pooblaščenke oškodovanca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, obsojenka pa je dolžna plačati sodno takso v višini 65,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojenka, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, in predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali pa spremeni tako, da ugotovi, da je obsojenka obveznost po prvostopni sodbi izpolnila in odloči, da ji ni treba na prestajanje kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevanih vseh pritožbenih razlogov obsojenka v nadaljevanju pritožbe ne konkretizira in ne utemelji, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvo njenih pritožbenih navedb je v trditvah, da je pri njej vedno obstajal resen namen, da oškodovancu povrne naložen znesek. To je tudi storila in obveznost do oškodovanca po sodbi v celoti izpolnila, zato meni, da kazenska sankcija nima več svojega namena. Kot dokaz svojih pritožbenih trditev je navedla fotokopijo potrdila o plačilu oškodovancu, ki pa je pritožbi ni priložila. Že sodišče prve stopnje je v ta namen preverilo pritožbene navedbe obsojenke pri pooblaščenki oškodovanca, pri čemer iz njenega odgovora sodišču dne 29. 1. 2020 izhaja, da jo je obsojenka okrog novega leta res kontaktirala in obljubljala plačilo, vendar vse do tega odgovora oškodovancu ni ničesar plačala.

5. Kljub navedenemu odgovoru pooblaščenke oškodovanca, je tudi višje sodišče, v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 377. člena ZKP, z namenom preverbe pritožbenih navedb, obsojenki posredovalo poizvedbo oziroma poziv za predložitev dokaza o izpolnitvi obveznosti oškodovancu, vendar se je sodno pisanje za obsojenko sodišču vrnilo z opombo "ni dvignil". Tudi nadaljnji poskus vročitve poziva višjega sodišča obsojenki preko njenega delodajalca, ni bil uspešen.

6. Višje sodišče glede na navedene ugotovitve zato ocenjuje, da obsojenkine pritožbene trditve o izpolnitvi obveznosti oškodovancu iz določenega posebnega pogoja v sodbi sodišča prve stopnje, niso resnične oziroma jih obsojenka z ničemer ni dokazala, saj zatrjevane fotokopije potrdila o plačilu oškodovancu sodišču ni predložila, pooblaščenka oškodovanca pa je te pritožbene trditve zanikala.

7. Obsojenka še navaja, da je bila z družino deložirana iz hiše, da ji delodajalec ni podaljšal pogodbe o zaposlitvi, tako, da je ostala sama z otroki in brez zaposlitve, oče otrok pa je na prestajanju zaporne kazni. Nadalje pa v isti pritožbi zatrjuje, da je redno zaposlena in da so ji prav dohodki iz te zaposlitve omogočili izpolnitev obveznosti do oškodovanca. Ne glede na kontradiktorne pritožbene navedbe obsojenke o njeni zaposlitvi, višje sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe, da obsojenka nima resnega namena poplačati obveznosti iz naslova premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu in se v tej smeri tudi ne trudi, njene navedbe o dolžnosti skrbi za otroke in zmožnosti plačila obveznosti v podaljšanem roku, pa pokažejo le kot pridobivanje na času in dejansko izmikanje plačilu celotne obveznosti. Obsojenka namreč oškodovancu ni plačala ničesar, čeprav je rok za izpolnitev obveznosti potekel že 22. 5. 2019. V celotnem obdobju, ko je tekel izpolnitveni rok po pravnomočni sodbi, je obsojenka prejemala redne mesečne dohodke, pa kljub temu oškodovancu ni ničesar plačala, enako tudi ne v teku preklicnega postopka, kljub njenim obljubam in navedbam, da bi lahko plačala. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje zato ravnanje obsojenke kaže na njeno indiferentnost do svojih obveznosti oziroma izmikanje plačilu obveznosti oškodovancu, zato je utemeljeno odločilo, da se obsojenki izrečena pogojna obsodba prekliče in določena kazen 4 mesece zapora izreče. 8. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ter prvim odstavkom 507. člena ZKP).