Jedro

Naloge poveljnika oddelka same po sebi ne pomenijo, da mu tedenski počitek ni (bil) zagotovljen. V vsakem od sporov v zvezi s tem je treba konkretno ugotoviti, ali so bili tudi takšni poveljniki v dneh, ki so bili določeni kot dnevi počitka, dejansko prosti delovnih obveznosti ali ne oziroma so morali (je bilo obvezno) prav na tiste dni opravljati delovne obveznosti, ker jim je to odredil nadrejeni ali se je to od njih že v naprej pričakovalo kot obvezna zadolžitev.

Obveznost dela prav na dan predvidenega počitka ne izhaja že iz tega, da je bil tožnik odgovoren za pripadnike svojega oddelka. Odgovornost je namreč splošna kategorija, ne pomeni pa, da je moral že zgolj zaradi odgovornosti tudi na dan predvidenega tedenskega počitka opravljati delovne obveznosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku plača odškodnino v višini 3.189,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 dalje. Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo in naložilo toženki, da tožniku povrne stroške postopka. Z dopolnilnim sklepom je toženki naložilo, da tožniku povrne še stroške sodnih taks.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 234/2020 z dne 10. 10. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene; - ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ki je zgolj povzelo stališče sodišča prve stopnje in se ni opredelilo do tega, zakaj sta izpovedbi prič neodločilni; - ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek, da opravljanje funkcije poveljnika oddelka pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.

4. Toženka je vložila pravočasno revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

V zvezi s prvima dvema dopuščenima vprašanjema navaja, da sodbi ne ustrezata standardu ustrezne obrazloženosti, sodišče druge stopnje pa se tudi ni obrazloženo opredelilo do praktično nobenega od pritožbenih ugovorov, zlasti izpovedi A. B. in A. C. Trdi, da tudi trditvena podlaga tožnika ne predstavlja zadostnega okvira za ugotavljanje odločilnih dejstev; tudi do tega se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Niti A. C. kot prvi neposredno nadrejeni in A. B. kot drugi nadrejeni nista izpovedala o poveljniški dolžnosti tožnika na način, ki bi omogočal zaključek, da je bila tožniku zaradi odgovornosti za pripadnike kršena pravica do tedenskega počitka. Sklicuje se na njune izpovedi, ki naj jih sodišči ne bi upoštevali. Tožnik naj tudi ne bi zatrjeval, da bi moral na dan tedenskega počitka preverjati prisotnost pripadnikov, sodišči pa nista obrazložili, kaj preverjanje sploh pomeni. Glede prejemanja in predajanja informacij sodišči nista napravili nobene dokazne ocene, v zvezi s sestanki pa sta ugotovitvi sodišč v nasprotju z izpovedjo tožniku obeh nadrejenih; do teh izpovedi oz. razlik se sodišči nista opredelili. V reviziji povzema njune izpovedi in poudarja, da iz njih izhaja, da tožnik na prosti dan ni imel obveznosti svojim podrejenim pripadnikom prenašati informacije o delu za naslednji dan itd. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik kot skrben poveljnik oddelka, čeprav ni dobil izrecnega ukaza, moral izvesti pripravo z vojaki, pregledati opremo in pripraviti vse potrebno za nalogo za naslednji dan, kar je v nasprotju z izpovedjo njegovega neposredno nadrejenega in izpovedjo A. B., do česar se sodišči spet nista opredelili. Izpovedi teh dveh prič sta odločilni, čeprav je sodišče druge stopnje odločilo drugače, vse navedeno pa predstavlja kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pa tudi kršitvi iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tretjim revizijskim vprašanjem toženka poudarja, da opravljanje funkcije poveljnika oddelka samo po sebi ne more pomeniti, da mu tedenski počitek ni zagotovljen; v skladu s prakso Vrhovnega sodišča RS je treba izhajati tudi iz narave in namena pravice. Zato je treba ugotoviti, katere konkretne delovne zadolžitve je tožnik dejansko po ukazu nadrejenega opravljal točno določene dni (ki jih je toženka opredelila kot proste), po čigavem ukazu in v kakšnih okvirih. Ne zadošča utemeljitev na splošnih zadolžitvah, ki naj bi sodile v delokrog poveljnika oddelka. Nikjer v predpisih tudi ni določeno, da bi moral biti nadrejeni v vojski ves čas na razpolago podrejenim. Obenem trdi, da tudi prejemanje informacij s strani nadrejenih in njihovo posredovanje podrejenim ne pomeni efektivnega dela na dan počitka, vsaj v okoliščinah konkretnega primera. Enako velja za preverjanje prisotnosti pripadnikov, zgolj dnevno informiranje pa ne krši pravice do tedenskega počitka. Neustrezno naj bi bilo tudi sklicevanje pritožbenega sodišča druge stopnje s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019, saj je bilo ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi drugačno. Toženka zanika odškodninsko odgovornost, saj naj bi sodišči ugotovili, da tožnik izrecnega ukaza za delo na dan tedenskega počitka ni dobil in operativnih nalog te dneve tudi ni izvajal. 5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dovoljena (371. člen ZPP).

K prvima dvema revizijskima vprašanjema

8. V zvezi s trditveno podlago zahtevka za plačilo odškodnine je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da je bil „vsak dan razporejen na razne dolžnosti, tako da prostih dni sploh ni imel“, vendar je v kasnejši pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2019 svoje navedbe dopolnil, tako da je zatrjeval,“ da je skupaj s sodelavci dejansko opravljal vse svoje dolžnosti in aktivnosti, kar pomeni, da so morali biti že od jutranjega vstajanja dalje v uniformi, da je bilo gibanje omejeno znotraj baze, da so se morali udeleževati obrokov ob točno določenih urah, da so morali skrbeti za oskrbo z živili, za čistočo skupnih prostorov, da so morali biti nenehno dosegljivi in pripravljeni na morebitno aktiviranje, da so se morali udeleževati vsakodnevnih delovnih sestankov, opraviti vse potrebno za operativno delo v naslednjih dneh, da so skrbeli za vzdrževanje orožja, vozil in opreme, da so bili delodajalcu dejansko na razpolago, da je bil odgovoren za celotno svojo enoto, torej vse od vsakodnevnega prevzemanja nalog od nadrejenih, posredovanja nalog podrejenim, vsakodnevnih priprav posameznih enot na operativne naloge, preglede in poročanje po vrnitvi ekipe, da je moral vedeti za vsakega od pripadnikov, kje se nahaja, preveriti kakšno je stanje v vozilu, orožja in drugih materialnih sredstev, vsak večer poročati svojemu nadrejenemu, da je opravljal tudi priprave na patruljiranje, varovanje v bazi, usposabljanje v taktičnih postopkih in da je vse svoje dolžnosti opravljal vsak dan.“

9. S tem je tožnik sicer zadostil trditveni podlagi, res pa so te navedbe zelo splošne in izhajajo iz tega, da so naštete aktivnosti potekale vseskozi, vsak dan na misiji; najprej govori celo na splošno o aktivnostih vseh pripadnikov (vse dni misije) in šele kasneje zatrjuje še njegove konkretne aktivnosti. To je lahko pomembno, ker je toženka v odgovoru na tožbo specificirala, katere konkretne dneve je tožniku tedenski počitek zagotovila in se sklicevala tudi na mesečne evidence. Tožnik je v zvezi s tem navedel, da preglednica o prostih dnevih lahko pomeni samo to, da morda takrat ni bil na predvideni operativni dolžnosti in v nadaljevanju, da je bil odgovoren za enoto itd. Že na tem mestu je treba poudariti, da nekatere od njegovih splošnih navedb v okoliščinah bivanja na misiji same po sebi ne morejo pomeniti opravljanja nalog, ki bi kakorkoli lahko vplivale na tedenski počitek, npr. nošenje uniforme po jutranjem vstajanju, omejenost gibanja, udeleževanja obrokov, dosegljivost in pripravljenost brez dejanskega aktiviranja itd. Tudi nekatere druge naloge, ki jih je opredelil zelo splošno, same po sebi ne predstavljajo opravil, ki že pomenijo tudi kršitev pravice do tedenskega počitka (npr. udeleževanje sestankov, odgovornost za enoto in druge pripadnike), saj za opredelitev obveznosti prav v času predvidenih dni počitka nimajo ustrezne konkretizacije. Drži tudi revizijska navedba, da tožnik ni zatrjeval, da je moral na dan tedenskega počitka preverjati prisotnost pripadnikov, kar predstavlja dolžnost aktivnega ravnanja. Le smiselno je namreč trdil podobno (ne pa enako), in sicer da je vsak trenutek moral vedeti za vsakega od pripadnikov, kje se nahaja, v kakšni fizični in psihični kondiciji je ipd.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve na kratko povzelo izpovedi tožnika, ter prič A. E., A. D., A. B. in A. C., in nato navedlo, da tožnik v času misije KFOR 27 ni imel zagotovljenega tedenskega počitka. Ugotovilo je, da je toženka sicer pripadnikom določila proste dneve, s tem da na te dneve ni načrtovala operativnih nalog, vendar pa tožnik glede na delo, ki ga je opravljal, prostih dni ni imel. Kot relevantno je upoštevalo, „da je bil tožnik poveljnik oddelka, da je to dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na določen predviden prosti čas, da je bil odgovoren za pripadnike svojega oddelka, da je v vseh dnevih dobival informacije od svojih pripadnikov in jih posredoval nadrejenim in obratno, da je vsak dan moral preverjati prisotnost pripadnikov svojega oddelka, da se je moral, čeprav mu ni bilo ukazano, tudi na dan, ki je bil določen kot prost, pripraviti na naloge naslednjega dne, da je moral, čeprav ni dobil izrecnega ukaza, kot skrben poveljnik oddelka izvesti pripravo z vojaki, pregledati opremo in pripraviti vse potrebno za naloge za naslednji dan, da tudi na dneve, ki so bili določeni kot dnevni počitka, ni bil prost delovnih obveznosti, da operativnih nalog sicer te dni ni opravljal, je pa opravljal druge opisane dolžnosti, ki jih mora poveljnik oddelka na misiji opravljati, da iz izpovedi tožnika in prič A. E., A. D. in A. B. izhaja, da so bili sestanki na oddelku vsak dan in da je bila njihova vsebina bistvena zaradi dela v naslednjih dneh, iz tega pa izhaja, da toženka tožniku prostih dni tedenskega počitka ni zagotovila.“

11. Takšno obrazložitev je sodišče druge stopnje potrdilo in med drugi navedlo, da je bil „tožnik poveljnik oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k določenim delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na določen in predviden prosti čas pripadnikov, da je bil takrat odgovoren zanje, da je na proste dneve moral pridobiti informacije od svojih pripadnikov in jih posredovati svojim nadrejenim in obratno, da so bili sestanki o oddelku vsak dan, pri čemer je bila vsebina bistvena za delo v naslednjih dneh, da je moral vsak dan preverjati prisotnost pripadnikov od svojega oddelka, da se je od njega pričakovalo, da bo na naloge pripravljen in da morajo biti pripravljeni tudi pripadniki njegovega oddelka, da je moral kot skrben poveljnik oddelka izvesti pripravo z vojaki, pregledati opremo in pripraviti vse potrebno za naloge naslednjega dne“, v nadaljevanju pa tudi, da naj bi sodišče prve stopnje „utemeljeno verjelo tožniku, saj je bila njegova izpoved v bistvenem skladna z izpovedima A. E., ki je bil tako kot tožnik poveljnik oddelka, in A. D., vodja skupine v tožnikovem oddelku.“ Zaključilo je (15. točka obrazložitve), da so pritožbene navedbe, ki so poudarjale izpoved priče A. B. in A. C., in ki so se „nanašale na vsebino evidenc, sestankov ter prič o tem, da tožniku tedenski počitek ni bil kršen, neodločilne.“

12. V zvezi z navedenimi povzetki in zaključki se revizijsko sodišče strinja z revizijo toženke, v kateri ta izpostavlja neobrazloženost zaključkov sodišča prve stopnje oziroma (na pritožbeni stopnji) nezadostno obrazloženost pritožbenih ugovorov toženke, saj se do teh pritožbeno sodišče praktično ni opredelilo oziroma se je opredelilo neustrezno.

13. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ne more (ne sme) le delno povzeti izpovedi prič, ki si v odločilnih dejstvih nasprotujejo (zlasti če so nekatere izpovedi zelo splošne, druge zelo konkretne) in nato navesti le, do kakšnih dokaznih zaključkov je prišlo. Takšen zapis ne predstavlja zapisa o oblikovanju dokazne ocene, saj iz njega ne izhaja, na katerih podlagah oziroma iz katerih razlogov je ob zelo različnih dokazih in njihovi prepričljivosti sodišče oblikovalo dokazno oceno. ZPP v 8. členu zahteva skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar pomeni zahtevo po povezovanju posameznih dokazov in ustrezno obrazložitev, zakaj so nekateri dokazi prepričljivejši, morebiti tudi o dokaznem bremenu itd. Prosta dokazna ocena iz te zakonske določbe mora ustrezati standardom skrbnosti, to pa zahteva tudi preverljivo obrazložitev. Ta mora vsebovati argumentacijo, ki ne sme biti vsebinsko prazna, temveč takšna, da omogoča ustrezen preizkus in da z razumnimi razlogi prepriča stranke ali sodišče druge stopnje.

14. Tudi v tej zadevi bi ob evidencah dnevne delovne obremenjenosti, o katerih je konkretno izpovedal zlasti njihov avtor A. C., in pričah, ki so glede tedenskega počitka in delovnih obveznosti tožnika prav v tem času izpovedale zelo različno (zlasti pa sta drugače kot tožnik izpovedala tožnikova neposredna nadrejeni A. C. (poveljnik voda) in A. B. (poveljnik čete)), v nasprotju z bolj splošnimi izpovedbami A. E., ki je bil tako kot tožnik poveljnik oddelka, in A. D., ki je bil vodja skupine v tožnikovem oddelku (ki je vložil tudi tožbo za plačilo odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek), moralo sodišče prve stopnje argumentirano obrazložiti svojo dokazno oceno. Pri tej bi moralo upoštevati tudi izvedbo dokazov v zvezi s tem, ali so pripadniki vedeli, da jim pripada tedenski počitek, oblikovanjem evidenc, seznanjenosti pripadnikov z evidencami, morebitnimi pripombami na zagotavljanje počitka v času misije, opravljanjem konkretnih nalog prav na dan predvidenega počitka, njihovo naravo, trajanjem, obveznostjo izvrševanja (za razliko od prostovoljnega izvajanja) itd. Vse to je v sodbi sodišča prve stopnje povsem izpadlo, saj argumentacije dokazne presoje ni (v sodbi tudi ni ničesar o dokaznem bremenu), tako da ta izostanek predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Kot izhaja iz gornjih povzetkov nosilnih razlogov sodišča druge stopnje je to le prepisalo nekatere od odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje (češ da so ti oblikovani pravilno) in naknadno navedlo le, da izpovedi prič A. B. in A. C. sploh nista odločilni, čeprav bi upoštevanje njune izpovedi lahko privedlo do povsem drugačnih ugotovitev in odločitve. Pri tem se je v oporo neodločilnosti izpovedi teh prič sklicevalo le na „opisane okoliščine primera,“ kar je povsem nejasna in neprepričljiva formulacija, saj posebnih okoliščin primera sploh ni navedlo. Sodba je vsebinsko prazna, s takšno sodbo pa je tudi sodišče druge stopnje ponovilo ugotovljeno kršitev določb postopka.

K tretjemu revizijskemu vprašaju

16. Revizijsko sodišče ugotavlja tudi nesprejemljivost načelnega stališča, da je poveljnikom oddelka, voda ali čete že zaradi opravljanja teh dolžnosti onemogočen tedenski počitek. Zato se strinja z izhodiščem toženke v reviziji, da naloge poveljnika oddelka same po sebi ne pomenijo, da mu tedenski počitek ni (bil) zagotovljen. V vsakem od sporov v zvezi s tem je treba konkretno ugotoviti, ali so bili tudi takšni poveljniki v dneh, ki so bili določeni kot dnevi počitka, dejansko prosti delovnih obveznosti ali ne oziroma so morali (je bilo obvezno) prav na tiste dni opravljati delovne obveznosti, ker jim je to odredil nadrejeni ali se je to od njih že v naprej pričakovalo kot obvezna zadolžitev.

17. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019, saj se je v tej sodbi vrhovno sodišče oprlo na dejanske ugotovitve (na te je revizijsko sodišče vezano), iz katerih je konkretno izhajalo, da je tožnik na dneve počitka moral izvajati podporne naloge, da je na sestankih prejete informacije moral dnevno predati svojim podrejenim, ki jim je moral dodeliti naloge, te zadolžitve pa dejansko predstavljajo tožnikovo delovno obveznost. Res je sodišče navedlo tudi, da je bil tožnik poveljnik oddelka, vendar je bilo za odločitev pomembno, da je imel določene zadolžitve tudi na proste dni, te zadolžitve (kot delovne obveznosti) pa so bile obvezne.1

18. Ne zadošča torej le splošna ugotovitev, da je dolžnost poveljnika oddelka tega že sama po sebi zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije. Prav tako obveznost dela prav na dan predvidenega počitka ne izhaja že iz tega, da je bil tožnik odgovoren za pripadnike svojega oddelka. Odgovornost je namreč splošna kategorija, ne pomeni pa, da je moral že zgolj zaradi odgovornosti tudi na dan predvidenega tedenskega počitka opravljati delovne obveznosti. Zato je treba v vsaki konkretni zadevi ugotoviti, ali so bili tudi poveljniki (oddelka, voda ali čete, itd.) dolžni na dneve tedenskega počitka opravljati svoje naloge (in če, katere), čeprav drži, da so odgovorni za svoje pripadnike.2 Tudi sicer je za morebitne ugotovljene aktivnosti pripadnikov (poveljnikov) na dan predvidnega počitka treba najprej ugotoviti, kakšne konkretno so te aktivnosti, kako potekajo, ali res predstavljajo delovne zadolžitve3 in šele za tem presoditi, ali te aktivnosti predstavljajo kršitev tedenskega počitka.

19. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. in drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje (le to v ugodilnem delu) in zadevo vrnilo v novo sojenje, posledično razveljavilo tudi odločitev v sklepih o (dodatnih) stroških postopka, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

20. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Tudi sicer je iz številnih sporov razvidno, da je bil položaj različnih pripadnikov na misijah v tujini različen; različne so bile tudi njihove zadolžitve; različne so dokazne presoje; v prvih sodnih sporih na temo tedenskega počitka je šlo za pripadnike, za katere tedenski počitek sploh ni bil predviden (enako tudi v nekaterih redkih primerih sporov, ki se rešujejo pred vrhovnim sodiščem sedaj; v veliki večini kasnejših in sedanjih primerov je povsem drugače); v primerih prvih sporov se niso vodile evidence delovnih obremenitev in počitkov, kasneje so evidence bile, vendar so se vodile različno itd. 2 Prav v tem sporu je zatrjevane tožnikove obveznosti na predvidene proste dni lahko še toliko bolj vprašljivo, saj npr. njegov neposredni nadrejeni, A. C., izpovedal, da je on sam imel zagotovljen tedenski počitek, da je bil tudi tožnik na dan počitka prost in ni imel ne sestankov, ne priprav za patruljo, izpovedal je tudi o vodenju evidenc itd. 3 S tem v zvezi glej tudi dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča RS v številnih odločbah.