Jedro

Tožnica s tožbo zahteva od zakonca, to je toženca, da ji prizna lastninski delež na sporni nepremičnini do 1/2 , kot podlago za tožbeni zahtevek pa navaja, da gre za skupno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Če tožena stranka takšnemu zahtevku ne oporeka, po mnenju pritožbenega sodišča ni ovir, da se takšna delitev (v skladu z 2. odstavkom 58. člena ZZZDR) ne opravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica 1/2 stanovanjske hiše v D., stoječe na parceli št. 174, vl. št. 37, k.o. R., kar je toženec dolžan priznati in ji izstaviti listino, sposobno za vpis solastninske pravice v zemljiški knjigi v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo ta pravnomočna sodba nadomestila tako listino, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in napadeno sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v celoti pravno zgrešeno, razlogi sodbe pa se nanašajo na zahtevek kakršen ni bil postavljen. Tožnica ni zahtevala delitve skupnega premoženja, kot se navaja v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Delitev skupnega premoženja sploh ne spada v pravdni postopek, pač pa je to stvar nepravdnega postopka. Neresnična je trditev v napadeni sodbi, da je zahtevala tožnica lastninsko pravico le na hiši in ne tudi na zemljišču, na katerem hiša stoji. Tožbeni zahtevek je jasen. Tožnica zahteva ugotovitev solastninske pravice na hiši stoječi na parceli št. 174 vl. št. 37 k.o. R., torej na nepremičnini, ki jo tvori hiša in zemljišče, na katerem hiša stoji. Prav tako je neresnična trditev v napadeni sodbi, da tožnica zatrjuje skupno lastnino. Tožničina trditev v tem pogledu je jasna. Tožnica navaja in trdi, da je na sporni hiši vpisan kot edini lastnik toženec. Ker se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, je jasno, da zatrjuje tožnica toženčevo in ne skupno lastnino (sodba sodišča prve stopnje ne razlikuje pojma skupno premoženje in skupna lastnina). Ker pa je bila hiša kupljena oziroma zgrajena v teku trajanja zakonske skupnosti tožnice in toženca, trdi tožnica, da je solastnica te hiše do 1/2 in pri tem izhaja iz določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (dalje: ZZZDR), po kateri sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Faze v postopkih za delitev skupnega premoženja, o katerih je govora v obrazložitvi napadene sodbe, nimajo kaj opraviti v tej pravdi. Če eden od zakoncev postavi trditev, kot je to storila tožnica v pravdi, da je bila hiša kupljena oziroma zgrajena v teku trajanja zakonske zveze ter na podlagi te trditve zahteva, da mu s sodbo prizna solastniški delež do 1/2, je s tem postavil sklepčen zahtevek. Če drugi zakonec, kot se je to zgodilo v tej pravdi, na tožbo ne odgovori, so izpolnjene vse zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe in je trditev o nesklepčnosti tožbe zgrešena in neutemeljena. Zgrešeno je tudi sklicevanje napadene sodbe na določbo 57. člena ZZZDR, saj ima ta določba v vidu popolnoma drugačno situacijo. Ta določba namreč predpisuje kako lahko upnik pride do poplačila svoje terjatve, če delež na skupnem premoženju zakoncev ni določen in je neuporabna v pravdah na ugotavljanje deleža na skupnem premoženju.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi gre za situacijo, ko na tožbo tožena stranka ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je, kot navaja, ob preverjanju, ali so podani pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe, ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da je tožba nesklepčna. Izhodišče, na katerem temelji zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zgrešeno in pritožba utemeljeno graja, da se razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ne nanašajo na zahtevek, kakršen je bil postavljen. Tožnica s tožbo zahteva od zakonca, to je toženca, da ji prizna lastninski delež na sporni nepremičnini do 1/2 , kot podlago za tožbeni zahtevek pa navaja, da gre za skupno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka. Če tožena stranka takšnemu zahtevku ne oporeka, po mnenju pritožbenega sodišča ni ovir, da se takšna delitev (v skladu z 2. odstavkom 58. člena ZZZDR) ne opravi. Prav tako je utemeljena graja zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica zahteva priznanje lastninske pravice le na hiši, ne pa tudi na zemljišču, saj je iz zahtevka, kot je oblikovan, jasno, da tožnica zahteva priznanje lastninskega deleža na 1/2 stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 174, vl. št. 37, k.o. R., zato zahtevku, kot je bil postavljen, ni moč očitati nesklepčnosti. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo ali so izpolnjeni drugi pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, na primer, ali morda ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi ali so izpolnjeni pogoji iz 1. do 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe in odločiti o zahtevku tožeče stranke (354. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.