Jedro

Sodišče je sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora utemeljeno oprlo tudi na ugotovljeno drugo posebno okoliščino, to je na bodoče napovedane proteste, v zvezi s katerimi obstaja velika verjetnost, da bo obdolženec nanje ponovno prišel in ravnal na način, kot se mu očita v obravnavanem primeru.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 6. 12. 2012 obdolženemu M. L. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 8. 12. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 13. 12. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 24. 12. 2012), kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 17. člena, drugega odstavka 200. člena in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da gre pri obdolženem za mlajšega polnoletnika, za katerega bi bilo potrebno uporabiti določbe kazenskega zakona o mladoletnikih ter določbe ZKP, ki se nanašajo na mladoletnike. V zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja trdi, da je sodišče razpolagalo tudi z drugimi dokazi – fotografijami in posnetki z demonstracij, katerih dokazna moč je v primerjavi z uradnimi zaznamki policistov, ki so nastali več ur po tem, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost, bistveno večja, da na slikovnem materialu ni videti, da bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da izpodbijana pravnomočna sklepa temeljita zlasti na uradnih zaznamkih policistov, da je zagovor obdolženca logičen in izkustveno sprejemljiv ter se razlikuje od opisa dogodka v uradnih zaznamkih policistov, ter da je sodišče zagrešilo kršitev 17. člena ZKP, ker da ni presodilo vseh dokazov, ki so bili na voljo. V zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga trdi, da je obstoj ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nezadostno obrazložen, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan, da zoper njega ni bila izdana nobena pravnomočna odločba prekrškovnega organa, prav tako pa še nikoli ni bil obravnavan pred sodnikom za prekrške, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu subjektivnih okoliščin na strani obdolženca praktično ne presoja, čeprav gre za mlajšega polnoletnika, ki je šele pred kratkim dopolnil 19 let, da obdolženec živi v povsem urejenih družinskih razmerah, da so osebne okoliščine, ki bi kazale na ponovitveno nevarnost obdolženca, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu povsem prezrte, da sklep preiskovalnega sodnika zgolj pavšalno navede, da je obdolženec nekaznovan, da je nevzdržno stališče preiskovalnega sodnika, da so v Mariboru dne 14. 12. 2012 napovedani nadaljnji protesti, s čimer naj bi bila podana ponovitvena nevarnost obdolženca, ter da je obdolžencu izrečeni ukrep nesorazmeren in bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, to je odreditvijo hišnega pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi oziroma ga spremeni tako, da obdolžencu izreče ukrep hišnega pripora.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 4. 1. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma, ni mogoče pritrditi, ker navedbe v zahtevi vsebinsko pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je, glede na fazo kazenskega postopka, v zadostnem obsegu argumentiralo tudi obstoj ponovitvene nevarnosti. Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil obdolženčev zagovornik seznanjen dne 4. 1. 2013 ter je dne 4. 1. 2013 nanj podal odgovor, v katerem je izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke ter poudaril, da je bil pripor zoper obdolženca dne 31. 12. 2012 odpravljen.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: da je bil obdolženec prijet dne 3. 12. 2012 ob 22.00 uri na Trgu revolucije v Mariboru; da je prestajanje pripora nastopil neposredno iz sodnega pridržanja dne 6. 12. 2012; da je bil pripor zoper obdolženca odpravljen s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 31. 12. 2012; da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 21. 12. 2012 opravilo predobravnavni narok, na katerem obdolženec krivde po obtožnem predlogu ni priznal. B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z utemeljenim sumom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja trdi, da je sodišče kršilo določbo 17. člena ZKP, ker ni presodilo vseh dokazov, ki so bili na voljo. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodišče ni pregledalo fotografij in posnetkov demonstracij, na katerih da obdolženca ni videti.

7. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, oprlo na uradni zaznamek, ki ga je dne 5. 12. 2012 sestavil policist B. P., o dejstvih, ki jih je izvedel od poveljnika PPE D. U., uradne zaznamke o zaznavi kaznivega dejanja z dne 4. 12. 2012, ki so jih sestavili policisti pripadniki PPE M. K., D. K., V. K. in D. Ž., poročilo PU Maribor z dne 6. 12. 2012, uradne zaznamke o zbranih obvestilih z dne 6. 12. 2012, izjavo policista M. K., ki je izpostavil, da so bile na kraju prijete tiste osebe, ki so metale predmete v policiste in so si jih policisti zapomnili po oblačilih, kar so potrdili tudi policisti A. G., C. M., B. Ž., M. Č. in T. D., zapisnike o sprejemu kazenskih ovadb, zapisnik o ogledu ter fotografije, zbrane v poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe, iz katerih je razvidno, da je prišlo do poškodb sedmih policistov. Sodišče je v razlogih sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedeni dokazi, zlasti izjava policista M. K., ki so jo potrdili tudi drugi policisti, da so bile na kraju prijete tiste osebe, ki so metale nevarne predmete v policiste, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 3. 12. 2012 sodeloval v skupini, ki je s skupnim delovanjem poskusila preprečiti uradnim osebam uradno dejanje tako, da je v policiste metala nevarne predmete.

8. Okoliščina, da preiskovalni sodnik na pripornem naroku dne 6. 12. 2012 ni vpogledal fotografij in videoposnetkov demonstracij, ne predstavlja kršitve 17. člena ZKP. Iz zapisnika o pripornem naroku (listovna številka 240 spisa) izhaja, da preiskovalni sodnik z navedenimi dokazi v času odreditve pripora ni razpolagal, s čimer je bil seznanjen tudi obdolženčev zagovornik, ki je na pripornem naroku izjavil, da „sodišče razpolaga zgolj z uradnimi zaznamki policistov, ne razpolaga pa z domnevnimi fotografijami in posnetki, iz katerih bi bilo jasno in nazorno razvidno, da je prav obdolženec storil očitano kaznivo dejanje“. Sodišče bo dokaz z vpogledom fotografij in videoposnetkov demonstracij lahko izvedlo na glavni obravnavi.

9. Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati trditve zahteve, da so uradni zaznamki policistov nastali več ur po storitvi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki da imajo zato bistveno manjšo dokazno moč od fotografij in posnetkov demonstracij ter da je obdolženčev zagovor logičen in izkustveno sprejemljiv in se razlikuje od opisa dogodka v uradnih zaznamkih policistov. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

10. Iz osebnih podatkov obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izhaja, da je bil M. L. rojen dne ... 1993, zato je pritrditi obdolženčevemu zagovorniku, da je obdolženca šteti za mlajšega polnoletnika (v skladu s prvim odstavkom 94. člena Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ oseba, ki je kot polnoleten storil kaznivo dejanje, pa med sojenjem še ni dopolnil 21 let), ne pa tudi, da bi moralo sodišče zanj uporabiti določbe KZ in ZKP, ki se nanašajo na mladoletnike. Postopek odreditve pripora zoper mlajšega polnoletnika (drugi odstavek 451. člena ZKP) se v ničemer ne razlikuje od postopka odreditve pripora osebi starejši od 21 let, uporaba določb KZ pa bi za obdolženca prišla v poštev zgolj, če bi ga sodišče po opravljeni glavni obravnavi spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja in bi se mu v skladu s prvim odstavkom 94. člena KZ odločilo izreči vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, če bi spoznalo, da je glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je dejanje storil, primerneje namesto kazni izreči tak ukrep.

11. Vložnik zahteve v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti uveljavlja, da je izpodbijani sklep v tem delu nezadostno obrazložen ter da sodišče subjektivnih okoliščin na strani obdolženca praktično ni presojalo.

12. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je glede tega pripornega razloga že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave, od katerih morata biti podani vsaj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca, kar šele lahko utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Navedenega kriterija (test ene objektivne in ene subjektivne okoliščine) pa ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Raznolikost inkriminiranih konkretnih dejanskih stanov (življenjskih dogodkov) narekuje ugotovitev, da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja (na primer surovo ravnanje z žrtvijo, storitev dejanja na grozovit način, kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi na osebnostne lastnosti oziroma nevarnost storilca kaznivega dejanja). Poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin ZKP v določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena predvideva še samostojen kriterij, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da pri storilcu obstaja nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. To so tako imenovane druge posebne okoliščine, ki že same po sebi kažejo na nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. 13. V obravnavanem primeru je sodišče po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (način, teža storitve kaznivega dejanj, odločnost, brezobzirno nasilje, enotnost delovanja skupine, v kateri naj bi sodeloval obdolženec, nevarnost za življenje policistov, ki jo je skupina s svojim ravnanjem predstavljala), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (odločenost za nasilno delovanje v protestih, ki se kaže v tem, da skupina, v kateri naj bi sodeloval obdolženec, z nasiljem ni prenehala kljub večkratnemu pozivu policije, brezobzirno in izjemno nevarno nasilje skupine, izjemna brutalnost izgrednikov), ki utemeljujejo realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Sodišče je sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora utemeljeno oprlo tudi na ugotovljeno drugo posebno okoliščino, to je na bodoče napovedane proteste, v zvezi s katerimi (upoštevaje obdolženčeve osebne lastnosti) obstaja velika verjetnost, da bo obdolženec nanje ponovno prišel in ravnal na način, kot se mu očita v obravnavanem primeru. Kolikor se obdolženčev zagovornik s temi razlogi sodišča ne strinja ter navaja, da je obdolženec doslej nekaznovan ter da živi v urejenih družinskih razmerah, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev hišnega pripora, ter da je odrejeni ukrep nesorazmeren. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (9. točka na 6. strani sklepa preiskovalnega sodnika ter 8. točka na 3. strani sklepa zunajobravnavnega senata), da je pripor sorazmeren s težo napada na življenje policistov in neogibno potreben za varnost ljudi in njihovih življenj, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, še zlasti, ker so bili napovedani novi množični protesti, ki bi se jih obdolženec lahko udeležil, in upoštevaje njegove osebne lastnosti, ravnal na enak način, kot se mu očita v obravnavanem primeru.

C.

15. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.