Jedro

Čeprav je stranka dokaz (izpisek prometa na svojem računu) predložila v podkrepitev točno določenega dejstva (da je denar za posojilo pravnemu predniku tožencev imela, saj so se slednji branili tudi z ugovorom, da ni bilo tako), ni mogoče pričakovati, da bi sodišče ob vpogledu v predloženo listino namenoma prezrlo podatke, ki so v odločilnem nasprotju s siceršnjo izpovedbo tožnice v njenem bistvenem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in odločilo je tožnica dolžna tožencem povrniti njihove pravdne stroške.

(2) Proti sodbi se je iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve njenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vendar drugemu sodniku. Priglaša pritožbene stroške. Prvostopenjskemu sodišču očita nelogično in neživljenjsko oceno dokazov, ko ni verjelo niti pisni posojilni pogodbi, čeprav je z izvedencem grafologom tožnica dokazala, da je podpis na njej pokojnikov, niti njej niti obema pričama. Tožnica je prepričana, da je dokazala vse, kar je lahko in kar je morala, to je izročitev denarja, in tudi to, da ga je imela. Prvostopenjskemu sodišču očita še, da je nekompetentno ocenjevalo izpisek iz njenega bančnega računa, ki ga je priložila le v dokaz, da je denar pač imela, dvigi z računa po datumih pa nimajo nobene vzročne zveze z ničemer. Nedopustno je dalje po njenem mnenju, da sodišče pričama ne verjame, ker sta preveč skladno izpovedali in potrdila njeno izpovedbo. Lahko jima ne bi verjelo le, če se njuni izpovedbi med seboj ne bi skladali. Tudi listina nedvoumno govori v prid utemeljenosti tožbe, saj ni videti razloga, zakaj bi skrben človek, kar je pokojnik bil, s podpisom potrdil prejem tako velikega zneska gotovine, če ga ne bi v resnici prejel. To, da v svojem rokovniku ni zapisal posojila, ne dokazuje ničesar, saj je zapisoval le svoje terjatve, ne pa dolgove. Toženci veljavnosti pogodbe niso izpodbijali s tožbo. Sploh pa si je sodišče prve stopnje očitno med postopkom brez razloga premislilo, saj je na prvem naroku lahko sklepalo, da je ocena dokazov sodišča drugačna, sodbo pa je nato izdalo, ko je dokazna ocena že zbledela.

(3) Nobena tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno in v celoti ugotovilo relevantno dejansko stanje ter nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, postopkovnih kršitev pri tem pa tudi ni storilo.

(6) Slednjih pritožba izrecno in konkretno niti ne uveljavlja. To, da je razpravljajoča sodnica razgrnila svoje mnenje o porazdelitvi dokaznega bremena, pa nato zaradi dokazne ocene po delu izvedenih dokazov vseh ni izvajala, ker se je izkazalo, da niso potrebni, ni nobena postopkovna kršitev, pač pa upoštevanje načela odprtega sojenja in ekonomičnosti.

(7) Pritožnica se moti, ko meni, da bi morali toženci izpodbijati veljavnost posojilne pogodbe (s tožbo). V obravnavani pravdi ni šlo za ugotavljanje veljavnosti pogodbe (čeprav so se toženci sklicevali tudi na njeno "fiktivnost"), pač pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica pogodbe ni izpolnila in je po oceni dokazov sprejelo kot utemeljen ugovor exceptio non adimplendi contractu tožene stranke.

(8) Jedro pritožbenih očitkov je usmerjeno v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in vanjo ne dvomi. Razlogi zanjo so jasni in prepričljivi ter brez očitanih logičnih protislovij.

(9) V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da naše pravo ne pozna nobenih dokaznih pravil. Dokazna sredstva so si načeloma enakovredna, sodišče pa je dolžno skrbno oceniti vsak dokaz posebej in nato vse skupaj (8. čl. ZPP) ter glede na dokazno breme zaključiti, ali je zatrjevano dejstvo dokazano z zadostno stopnjo verjetnosti, ki je v pravdnem postopku prepričanje. Pri tem torej sodnik ni vezan na nobena pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Ta je plod individualnega sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri sprejemanju (in podajanju) svoje dokazne ocene ravnalo z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo, pojasnilo (izrazilo) pa jo je logično in skladno do te mere, da jo je mogoče sprejeti brez tehtnejših pomislekov.

(10) Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica pokojnemu H. denarja, ki je predmet njenega zahtevka, dejansko ni izročila (posodila), temelji zlasti na neverodostojnosti in neprepričljivosti tožničine lastne izpovedbe, ker je ta v nasprotju s pomembnim dokazom, namreč izpiskom prometa na njenem bančnem računu. Manjši pomen je dalo prvostopenjsko sodišče listini, četudi je tožnica pred pravdnim postopkom angažirala grafologa, ki ji je potrdil, da se je na listino podpisal pok. H. in temu toženci niso nasprotovali. Pritožbeno sodišče to ocenjuje kot pravilno.

(11) Res je, da tožnica izpiska prometa na svojem računu ni predložila v podkrepitev verodostojnosti celotne svoje izpovedbe, pač pa "le" v dokaz da je denar za posojilo pravnemu predniku tožencev imela, saj so se slednji branili tudi z ugovorom, da ni bilo tako. Vendar bi bilo nemogoče pričakovati, da bi sodišče ob vpogledu v predloženo listino namenoma prezrlo podatke, ki so v odločilnem nasprotju s siceršnjo izpovedbo tožnice v njenem bistvenem delu. Očitek, da si je sodišče "nekompetentno" razlagalo bančni izpisek, je zato neutemeljen.

(12) Sodišče prve stopnje je natančno in logično pojasnilo, zakaj tožnici ne verjame, da je pravnemu predniku tožencev izročila znesek posojila 6.800.000,00 tedanjih SIT. Na vprašanje, od kod je imela na razpolago takšno količino gotovine, je namreč odgovorila, da je približno polovico dvignila s svojega računa v tednih pred zatrjevanim posojilom, polovico pa da je že pred tem imela doma. Glede prvega je sodišče ugotovilo, da se v bistvenem delu ne ujema z izpiskom prometa na bančnem računu, glede slednjega pa je ocenilo, da - ravno tako glede na tedanje stanje na tožničinem računu - ni verjetno (ni namreč prepričljivo, da ima posameznik ob negativnem stanju doma večjo količino denarja v gotovini). Ostalo so (neodločilni) indici, s katerimi je prvostopenjsko sodišče pravilno (le) utrdilo oceno, da tožnici ne kaže verjeti: da je 12. 7. ocenila, da potrebuje čas in mir za posel s pok. H., dva dni kasneje pa je to opravila kar med obiskom obeh prič ter da si H. v svoj rokovnik, v katerega si je sicer zapisoval zneske posojil, ni zabeležil tega dolga.

(13) Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno utemeljilo, zakaj ne verjame obema zaslišanima pričama, ki sta bili - sicer brez tega namena - domnevni priči izročitve denarja. Logično je, da jima ne verjame, ko potrjujeta ravnanje tožnice, če ne verjame slednji, da ga je storila, vendar sodišče še (dodatno) logično in v skladu s splošnimi življenjskimi izkušnjami pojasni, zakaj ocenjuje, da ne govorita resnice, in sicer ker sta se zdeli preveč usklajeni ([...] enaki, popolni in natančni), zlasti v primerjavi z drugimi enako časovno oddaljenimi dogodki (ki niso predmet pravde). Tudi to je po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru pravilno sklepanje.

(14) Listina, na kateri se nahaja podpis pok. pravnega prednika tožencev, potemtakem pravilno ne more imeti odločilne dokazne teže. Sodišču ni treba ugotavljati in odgovarjati na pritožnikovo vprašanje, zakaj je na tej listini ta podpis (tudi na tožencih ni tega trditvenega in dokaznega bremena), saj treba ugotoviti le, ali so tožničine trditve resnične ali ne.

(15) Ker je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da ni resnična trditev, da je tožnica denar (posojilo) pok. pravdnemu predniku dejansko izročila, je pravilen in zakonit pravni sklep, da ga toženci niso dolžni vrniti.

(16) Tako se izkaže, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa potrdilo (353. čl. ZPP).

(17) Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila stroškov, ki so bili za pritožbo potrebni in jih krije sama (1. odst. 154. čl. ZPP).