Jedro

Vse to so pomembne okoliščine, ki tožničin primer individualizirajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišče prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora toženi stranki povrnit 589,11 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, v času ko je bila zaposlena pri toženki.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obrestnem delu, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnica za telesne bolečine upravičena do 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), za strah do 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa do zadoščenja ni upravičena.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prisojena denarna odškodnina po njenem mnenju ni pravična, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso (sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 70/2001). Tožnica v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Navaja tudi, da je sodišče pri odločanju sledilo predvsem izvedenskemu mnenju, izpovedi tožnice in ostali dokumentaciji pa ne. Tožnica se tudi ne strinja z nekaterimi ugotovitvami izvedenke in na teh ugotovitvah temelječih zaključkih sodišča. Prav tako meni, da ji sodišče neupravičeno ni prisodilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj tožnica od ugotovitve bolezni ne more opravljati vseh del, nekatera dela pa lahko opravlja le s povečanim naporom. Opozarja tudi na sprejeti Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom, iz katerega izhaja, da je državno priznana odškodnina za takšno obliko bolezni višja.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretiziran, zato revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je revizijsko sodišče zato vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), da gre pri tožnici za minimalno zadebelitev diafragmalne plevre obojestransko, ki po ugotovitvah izvedenke ne predstavlja resne nevarnosti za tožničino nadaljnje življenje in napreduje izjemno počasi, da je tožničina pljučna funkcija še v mejah normale, da tožnica zaradi azbestne bolezni (plevralnih plakov) ne trpi telesnih bolečin in nikakršnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki skušajo te ugotovitve relativizirati ali spremeniti, nedovoljene. Tožnica v reviziji ugovarja pravilnosti zaključkov sodišča, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke dr. M. D., da ni kriterijev za ishemično srčno bolezen in da so težave z zadihanostjo pri delu, pri hoji po stopnicah in hoji navkreber ter utrujenost pri naporu psihosomatsko pogojene. Po mnenju tožnice izvedenka tudi ni zanikala, da tožnica teh težav nima, vzrokov zanje pa ni navedla (razen da so psihosomatsko pogojeni), kar naj bi pomenilo, da so v vzročni zvezi z njeno azbestno boleznijo. Nestrinjanje z mnenjem izvedenca ter zaključki sodišča, ki imajo (ob upoštevanju izpovedi tožnice in medicinske dokumentacije) oporo v takšnem mnenju, predstavlja izpodbijanje dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni več dopustno. Pri tem pa velja opozoriti, da je tudi pri objektivni odškodninski odgovornosti dokazno breme glede obstoja in višine škode na strani oškodovanke.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo tudi v delu, v katerem tožnici nista prisodili odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Del neizpodbojnega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) predstavljajo namreč tudi ugotovitve sodišča prve stopnje (ki so prestale pritožbeni preizkus), ki imajo podlago v izvedenskem mnenju, da pri tožnici ni prišlo do pomembnega zmanjšanja splošnih življenjskih funkcij in da težave glede zmanjšanja telesne zmogljivosti v glavnem niso posledica poklicne bolezni, saj se je tožnica od leta 1990 dalje zdravila tudi zaradi arterijske hipertenzije, poleg tega pa so težave, ki jih tožnica zatrjuje, tudi psihosomatsko pogojene. Če torej ni zmanjšanja življenjskih funkcij, tudi ni osnove za priznanje zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve in druge stopnje sta zato na podlagi proste dokazne ocene, ob upoštevanju tako izvedenskega mnenja kot tudi izpovedi tožnice in medicinske dokumentacije upravičeno zavrnili tožbeni zahtevek za to obliko nepremoženjske škode. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine sicer terja upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, vendar je ob tem upoštevati tudi načelo individualizacije, ki zahteva vrednotenje vseh specifičnosti posameznega primera nepremoženjske škode. Med temi pa v konkretnem primeru izstopa predvsem dejstvo, da trenutna azbestna bolezen tožnici ne povzroča zmanjšanja življenjske aktivnosti, da zaradi azbestne bolezni nima telesnih bolečin, da bo v prihodnosti morala opravljati preiskave na tri leta, da je njen strah objektivno utemeljen zaradi možnosti napredovanja bolezni, da pa sedanja oblika azbestne bolezni ni objektivno gledano za življenje neposredno ogrožujoča bolezen. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožničin primer individualizirajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije. Res je bila v zadevah, na katero se sklicuje tožnica, prisojena višja odškodnina. Bolj kot primeru II Ips 70/2001, je obravnavani primer podoben tistemu, ki je bil predmet zadeve II Ips 805/2005, v katerem je bil oškodovancu prisojen vrednostno enak znesek zadoščenja.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 38/06), na katerega se v reviziji sklicuje tožnica, postavlja le zgornjo mejo odškodnin in ni uporabljiv v navedeni zadevi, ker glede na prehodno določbo (15. člen) velja le za postopke poravnavanja, ki se bodo začeli po njegovi uveljavitvi 12.4.2006. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločalo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.