Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Priznanje obtoženca na glavni obravnavi, ko mu je bilo kaznivo dejanje nedvomno dokazano z ostalimi dokazi, ne more imeti kakšne posebne teže in zato tudi ne predstavlja takšne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevala znižanje izrečene kazni, kot to meni obtoženec v svoji pritožbi.
Pritožba obtoženega J.Ž. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I tč.3 Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pripora od 11.8.1999 dalje.
Obtoženo M.P. je spoznalo za krivo kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/I KZ ter ji izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi, da morata oba obdolženca solidarno plačati oškodovancema F. in V.S. znesek 39.000,00 SIT, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom pa so bili oškodovanci napoteni na pravdo. Oba obtoženca je sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.
Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženi J.Ž. zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se mu izrečena kazen zniža. Višja državna tožilka je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 377/II ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Preizkus sodbe sodišča prve stopnje je pokazal, da izpodbijana sodba nima kršitev zakona o kazenskem postopku in kršitev kazenskega zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 383/I ZKP).
Po oceni sodišča druge stopnje je tudi izrečena kazen osem mesecev zapora ustrezna teži kaznivega dejanja in stopnji obtoženčeve krivde ter vsem olajševalnim okoliščinam, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo. Priznanje obtoženca na glavni obravnavi, ko mu je bilo kaznivo dejanje nedvomno dokazano z ostalimi dokazi, ne more imeti kakšne posebne teže in zato tudi ne predstavlja takšne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevala znižanje izrečene kazni, kot to meni obtoženec v svoji pritožbi. Tudi dejstvo, da obtoženec doslej pred sodiščem ni bil pravnomočno obsojen, je bilo upoštevano pri določitvi višine izrečene zaporne kazni. Zato pritožba obtoženca, ki kakšnih novih olajševalnih okoliščin ne navaja, ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP. Sorazmerno nizka povprečnina je odmerjena glede na trajanje in zamotanost pritožbenega postopka in premoženjske razmere obtoženca, pri katerem pa ne obstajajo okoliščine iz člena 95/IV ZKP, ki bi narekovale oprostitev plačila teh stroškov.