Jedro

Tožena stranka se je s pogodbo o prevzemu delavcev zavezala, da osnovna plača delavcev z dodatki ne sme biti nižja od plače, kot bi jim bila obračunana ob prevzemu na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije. S tem je bil izkazan namen pravdnih strank, da se tožečim strankam zagotavlja plača po kolektivni pogodbi. S tem je bila določena spodnja meja plač tožečih strank, ki imajo od spornega leta dalje pravico do izplačila morebitne razlike med dejansko izplačanimi plačami ter plačami, ki bi jim bile obračunane po panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna: - tožnici A.A. od bruto plače 476,71 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 311,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); - tožnici B.B. od bruto plače 920,90 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 602,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo, kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); - tožnici C.C. od bruto plače 1.203,65 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 787,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); - tožnici D.D. od bruto plače 1.982,08 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 1.312,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo, kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); - tožnici E.E. od bruto plače 746,01 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 488,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (V. točka izreka); - tožnici F.F. od bruto plače 1.141,32 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 746,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo, kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka); - tožnici G.G. od bruto zneska razlike v plači za mesece avgust 2008 do november 2010 obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka); - tožnici H.H. od bruto zneska razlike v plači za mesece avgust 2008 do november 2010 obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo, kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (VIII. točka izreka); - tožnici I.I. od bruto zneska razlike v plači za mesece avgust 2008 do november 2010 obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (IX. točka izreka); - tožnici J.J. od bruto zneska razlike v plači za mesece avgust 2008 do julij 2010 obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo, kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (X. točka izreka); - tožnici K.K. od bruto plače 799,50 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 523,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (XI. točka izreka); - tožniku L.L. od bruto plače 1.511,05 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek 988,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo, kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (XII. točka izreka); - tožnici M.M. od bruto zneska razlike v plači za mesece avgust 2008 do julij 2010 obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (XIII. točka izreka); - tožnici N.N. od bruto zneska razlike v plači za mesece avgust 2009 do april 2010 obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo, kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (XIV. točka izreka); - tožnici O.O. od bruto zneska razlike v plači za mesece november 2008 do julij 2010 obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, z zapadlostjo kot navedeno v izreku; medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (XV. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom njihove stroške postopka v višini 836,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka (XVI. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožečih strank ni prevzela v delovno razmerje na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev z dne 22. 11. 2007, saj jih je prevzela v delovno razmerje že 1999, ko je prejšnji delodajalec (bolnišnica P.) prenehal opravljati dejavnost čiščenja in transporta in je izvajanje te dejavnosti oddal toženi stranki. Tožena stranka je z vsemi tožečimi strankami sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi, zato za njih ne morejo veljati določila pogodbe o prevzemu delavcev z dne 22. 11. 2007. Takrat bolnišnica P. sploh ni bila njihov delodajalec, zato se tožeče stranke ne morejo sklicevati na uporabo Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. V predmetnem primeru namreč ni nastala obveznost spoštovanja kolektivne pogodbe. Pogodba o prevzemu iz leta 1999 ni prenehala veljati, saj ni bila sklenjena za določen čas, prav tako pa takratna ureditev ni dopuščala prenosa delavcev za določen čas. Nikoli ni prišlo do povratne zaposlitve, do leta 2003 pa ni obstajala podlaga za avtomatski prenos delavcev v primeru prenosa dejavnosti, temveč je bil za prenos delavcev potreben sporazum med delodajalci in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ter nastop dela pri delodajalcu prevzemniku. Neutemeljene so navedbe tožečih strank, da so bile v letu 2002 in 2007 ob vsakokratnem prenehanju prevzemne pogodbe ponovno sprejete nazaj v bolnišnico P.. Sodišče je neutemeljeno sledilo pričanju R.R., da je bil prevzem delavcev sklenjen za obdobje treh let, in se ni opredelilo do izrecnih navedb tožene stranke o tem, da takratna veljavna zakonodaja ni dopuščala začasnega prenosa delavcev. Tožeče stranke so bile zato od 1999 dejansko in pravno zaposlene le pri toženi stranki. Protispisen je zaključek, da sodišču ni bila predložena pogodba o prevzemu delavcev iz leta 1999. V trenutku objave razpisa za javno naročilo, ki ga je prejšnji delodajalec objavil v letu 2002, je bila edini delodajalec tožečih strank tožena stranka, zato prevzem v tem letu ni imel smisla. Določilo iz pogodbe iz leta 2002, ki se nanaša na čas po prenehanju sklenjene komercialne pogodbe, pa ne more spremeniti narave pogodbe iz leta 1999, s katero so bile tožeče stranke k toženi stranki prevzete v delovno razmerje za nedoločen čas. Iz izpovedb R.R. in S.S. izhaja, da tožečih strank niso prevzeli nazaj na delo po letu 1999, niti jih niso prijavili v zavarovanje.

Sodišče bi se moralo substancirano opredeliti do navedb tožene stranke, da je bila pogodba o prevzemu delavcev iz leta 2002 nična, ker je nasprotovala zakonodaji (ta je predpisovala pogoj, da so delavci v času prenosa v delovnem razmerju pri delodajalcu prenosniku), podpisana pa je bila na zahtevo naročnika, čeprav so bili vsi delavci v rednem delovnem razmerju že od 1999. Tudi na razpisu za javno naročilo v letu 2007 je uspela tožena stranka, zato je morala ponovno podpisati pogodbo o prevzemu delavcev, pri čemer sta ugotovili, da so delavci v delovnem razmerju s toženo stranko na podlagi pogodbe o prevzemu iz leta 2002. Pogodba je tako sama s sabo v nasprotju, tožena stranka pa je označena kot delodajalec prevzemnik in delodajalec prejšnji prevzemnik. Pogodba nasprotuje tudi Zakonu o delovnih razmerjih, saj so vse tožeče stranke pri toženi stranki zaposlene že od leta 1999, zato na dan zatrjevanega prenosa dejavnosti v 2007 (ki jo tožena stranka sicer opravlja vse od leta 1999) niso bile zaposlene v bolnišnici P.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi za zaključek, da je prišlo do ponovnega prevzema. Neobrazložen je tudi zaključek, da je prišlo do začasnega prevzema, česar niso zatrjevale niti tožeče stranke.

Zaključek sodišča, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam priznavati pravice iz kolektivne pogodbe eno leto po prenosu podjetja, je v nasprotju z nadaljnjim zaključkom, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam razliko v plači priznati od leta 2008 dalje. Sodišče ni podalo razlogov za ugoditev zahtevku do decembra 2008, niti za preostalo vtoževano obdobje.

Nadalje tožena stranka navaja, da trditvena podlaga tožečih strank o višini tožbenega zahtevka ni zadostna. Sodišče prve stopnje je glede izračunov v celoti sledilo izračunom izvedenca, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni pojasnjeno, zakaj je sodišče le povzelo zneske, ki jih je ugotovil izvedenec. Izvedensko mnenje je nepopolno, saj ni jasno, ali je sledil navodilom sodišča, da mora pri izračunu upoštevati tudi sporazum med toženo stranko in sindikatom o postopnem dvigu minimalne plače. Izvedensko mnenje ne vsebuje seznama uporabljene dokumentacije. Tožeče stranke niso podale trditev o vseh relevantnih okoliščinah - katerih elementov plače tožena stranka ni pravilno upoštevala,torej ali je šlo za prenizko izplačilo izhodiščne plače ali posameznih dodatkov. Izvedensko mnenje bi moralo vsebovati jasna pojasnila osnove za izračun prikrajšanja pri plači po vsaki posamezni postavki oziroma elementu prikrajšanja. Brez tega se tožena stranka ne more izreči o pravilnosti izračuna izvedenca, zato bi bila potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec ni podal mnenja o tem, kolikšno mesečno plačo bi tožeče stranke prejele v bruto in neto znesku od avgusta 2008 do decembra 2010 ob predpostavki, da bi jim bila obračunana po Kolektivni pogodbi T., veljavni od 22. 11. 2007 brez sprememb. Izvedenec je upošteval tudi spremembo plačnega sistema, ki je bila uvedena z Aneksom h KP, zato ni izračunal prikrajšanja, kot mu je naročilo sodišče. Zaključek sodišča, da je izračun izdelan po KP brez sprememb, je zato v nasprotju z izrecnim pojasnilom izvedenca, da je upošteval plače ob prevedbi dne 1. 5. 2008 in ne po določilih KP brez sprememb. Izvedenec ni dejansko ugotavljal, koliko bi znašala plača posameznega delavca glede na KP, ki je veljala v času od avgusta 2008 do decembra 2010, ampak je te podatke povzel po tabeli bolnišnice P. Sodišče pa predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja neutemeljeno ni sledilo. Podatkov bolnišnice P. ni možno uporabiti tudi zato, ker so pripravljeni z upoštevanjem napredovanj delavcev v plačilne razrede skladno s splošnimi akti P., ki tožene stranke ne morejo zavezovati. Pri toženi stranki ne velja noben pravilnik o napredovanju, ne obstaja podlaga za napredovanje tožečih strank. Ocena delavca ni bila opravljena, napredovanje pa je posledica ocene delavca in ni avtomatsko. Tožeče stranke zahtevajo le prikrajšanje pri plači in ne prikrajšanja pri drugih vrstah denarnih prejemkov (npr. regresu, ipd). Izvedenec zato ne more upoštevati prikrajšanja pri izplačilu nadomestil. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče tožečim strankam priznalo prikrajšanje pri plači in prikrajšanje pri izplačanih nadomestilih plače, medtem ko je iz izreka sodbe razvidno, da je sodišče priznalo plačilo razlike v plači. Zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da sodišču ES postavi predhodno vprašanje glede uporabe Direktive 2001/23/ES v predmetnem sporu, ker je sodišče prve stopnje štelo, da je v letu 2007 prišlo do prenosa delavcev, čeprav niso bili zaposleni v bolnišnici P.. Po mnenju tožene stranke je pritožbeno sodišče skladno z 267. členom Pogodbe o Evropski uniji dolžno postaviti predhodno vprašanje sodišču ES. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je uspeh tožečih strank ocenilo na 2/3. Stroški izračuna plač računovodskega servisa ne morejo predstavljati dela stroškov postopka, zato sodišče o njih ne bi smelo odločati.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, ker je sodba jasno in ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da sodišču ni bila predložena pogodba o opravljanju storitev čiščenja bolnišničnih prostorov in notranjega transporta. Iz zapisa sodišča prve stopnje sicer res izhaja, da naj sodišče ne bi razpolagalo niti s pogodbo o prevzemu delavcev iz leta 1999, a pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem zapisom štelo, da je s pogodbo o opravljanju storitev čiščenja bolnišničnih prostorov in notranjega transporta določen tudi prevzem delavcev. Da je sodišče s pogodbo o prevzemu delavcev razpolagalo in vanjo tudi vpogledalo, namreč jasno izhaja iz 3. točke obrazložitve sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča zato v konkretnem primeru ne gre za kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravilnost odločitve je pritožbeno sodišče preverjalo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bolnišnica P. v letih 1999, 2002 in 2007 objavila javno naročilo za storitve čiščenja in transporta. Leta 1999 je bila pogodba na podlagi javnega naročila sklenjena za tri leta, v letih 2002 in 2007 pa za pet let. V pogojih razpisa je bilo tudi navedeno, da mora izbrani izvajalec prevzeti delavce, ki opravljajo dela čiščenja bolnišničnih prostorov in notranjega transporta. Izbrani izvajalec je moral zato z bolnišnico P. vsakič podpisati pogodbo o prevzemu delavcev, v kateri je bilo navedeno, da se bolnišnica P. zavezuje prevzete delavce zaposliti pod enakimi pogoji, če po izteku pogodbenega roka s tem izvajalcem ne skleneta nove pogodbe o opravljanju dejavnosti čiščenja bolnišničnih prostorov in notranjega transporta. S 1. 1. 2003 je v veljavo stopil ZDR z določbo 73. člena o spremembi delodajalca in s tem spremenil zakonsko ureditev prevzema delavcev in ureditev po kolektivnih pogodbah, ki je veljala ob sklepanju pogodb med prejšnjim delodajalcem in toženko v letu 1999 in v letu 2002. Ob izteku pogodbenega roka v letu 2007 je prejšnji delodajalec objavil razpisno dokumentacijo za javno naročilo za izbiro izvajalca za storitev čiščenja vseh bolnišničnih prostorov, notranji transport in kurirska dela (julij 2007). Med razpisne pogoje je ponovno postavil prevzem delavcev v skladu s pogodbo o prevzemu. Ker je toženka ponovno uspela na razpisu, se določba 8. člena pogodbe iz leta 2002 o ponovni zaposlitvi tožečih strank pri prejšnjem delodajalcu ni realizirala, ampak sta stranki sklenili pogodbo o opravljanju storitev čiščenja bolnišničnih prostorov, notranjega transporta in kurirskih del z dne 16. 11. 2007. V pogodbi se je toženka ponovno zavezala po prevzemu dejavnosti prevzeti tudi delavce prejšnjega delodajalca. Prejšnji delodajalec pa se je v primeru, da po poteku pogodbenega roka stranki ne skleneta nove pogodbe ali v primeru predčasnega prenehanja pogodbe, zavezal prevzete delavce ponovno zaposliti (4. odstavek 3. člena navedene pogodbe). Stranki sta sklenili tudi pogodbo o prevzemu delavcev z dne 22. 11. 2007, na podlagi katere sta za razliko od prejšnjih pogodb o prevzemu glede delavcev le ugotovili, da je zaradi prenosa dejavnosti s 1. 12. 2007, na podlagi samega zakona v delovno razmerje k toženki prešlo 27 bolniških strežnic, 4 bolniške strežnice na zaprtem oddelku, en voznik in med drugim tudi tožeče stranke. Na podlagi posebne določbe 4. člena pogodbe je bila toženka dolžna glede tožečih strank upoštevati in zagotavljati pravice iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je šlo v obravnavanem primeru v letu 2007 za začasen prevzem iz 6. odstavka 73. člena ZDR ter upoštevalo sodno prakso Sodišča ES.

Po oceni pritožbenega sodišča vprašanje začasnosti oz. trajnosti prevzema delavcev v konkretnem sporu niti ni relevantno, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem niso odločilnega pomena. Tožena stranka se je namreč s pogodbo o prevzemu delavcev z dne 22. 11. 2007 v 7. členu izrecno zavezala, da osnovna plača delavcev z dodatki ne sme biti nižja od plače, kot bi jim bila obračunana ob prevzemu na podlagi kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba). S tem je bil izrecno izkazan namen pravdnih strank, da se tožečim strankam zagotavlja plača po Kolektivni pogodbi, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila s tem določena spodnja meja plač tožečih strank, ki imajo od leta 2008 dalje pravico do izplačila morebitne razlike med dejansko izplačanimi plačami ter plačami, ki bi jim bile obračunane po panožni Kolektivni pogodbi brez sprememb in dopolnitev. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ki je veljala za prejšnjega delodajalca, v tem obdobju ni prenehala veljati, nova ni bila sklenjena, pač pa je bila spremenjena z aneksi (Ur. l. RS, št. 60/2008, 75/2008, 89/2008, 83/2010 in 89/2010), s katerimi se je predvsem zaradi uveljavitve Zakona o spremembi plač v javnem sektorju spremenil tudi obseg pravic javnih uslužbencev, ki se nanaša na plače. Neutemeljena je pritožbena navedba, da trditvena podlaga tožečih strank o višini tožbenega zahtevka ni zadostna. Tožeče stranke so namreč podale natančen izračun za vsako tožečo stranko posebej, koliko ji tožena stranka od avgusta 2008 do decembra 2010 dolguje za posamezni mesec. Sodišče prve stopnje je tožečim strankam pravilno prisodilo tudi razlike v nadomestilih plač, ki jih tožena stranka dolguje posamezni tožeči stranki. Iz tožbenega zahtevka je namreč jasno razvidno, da tožeče stranke od tožene stranke zahtevajo izplačilo razlik plačila za delo, kamor spada tako plača kot tudi nadomestilo plače, kakor je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, ki je bilo podano jasno, strokovno in argumentirano. Pravilno je povzelo zneske, ki jih je izvedenec izračunal, in v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, da je tožečim strankam, pri katerih so bili vtoževani zneski višji od izračunanih, prisodilo razlike v plači, kot jih je izračunal izvedenec, medtem ko je pri tožečih strankah, pri katerih je izvedenec izračunal višje mesečne zneske prikrajšanja od vtoževanih, prisodilo vtoževane zneske.

Izvedenec je pojasnil, da se je 1. 5. 2008 v celoti spremenil plačni sitem, zaradi česar tega ni štel kot spremembo in dopolnitev Kolektivne pogodbe. Tako argumentacijo sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj brez upoštevanja spremembe plačnega sistem sploh ne bi bila možna primerjava izplačanih in pripadajočih mesečnih zneskov plač oz. nadomestil plač. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da izvedenec ni sledil navodilom sodišča, ker ni izračunal prikrajšanja brez sprememb Kolektivne pogodbe. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da ni jasno, ali je izvedenec upošteval sporazum med toženo stranko in sindikatom o postopnem dvigu minimalne plače. Izvedenec je namreč v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 15. 11. 2013 pojasnil, da je tožena stranka na polni znesek minimalne plače v višini 734,15 EUR prešla že z avgustom 2010. Navedeno je v sodbi obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Pri ugotavljanju pripadajočih razlik v plačilu za delo se je izvedenec utemeljeno oprl na izračun plač bolnišnice P., ki bi jih tožeče stranke imele ob prevedbi na nov plačni sistem, v prilogi A5. Izvedenec bi namreč v vsakem primeru moral pridobiti podatke od bolnišnice P. kot prejšnjega delodajalca, ki ga je zavezovala Kolektivna pogodba. Zaradi zaveze, ki jo je tožena stranka sprejela s 7. členom pogodbe o prevzemu delavcev (da osnovna plača prevzetih delavcev z dodatki ne sme biti nižja od plače, kot bi jim bila obračunana ob prevzemu na podlagi Kolektivne pogodbe), tudi ni pomembno, ali so pri toženi stranki v veljavi pravilniki o napredovanju. Pravica do napredovanja je namreč urejena v Kolektivni pogodbi, ki toženo stranko zavezuje glede izplačila plač tožečim strankam.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje uspeh tožečih strank pravilno ocenilo na 2/3: tožeče stranke so namreč skupno zahtevale 22.451,03 EUR bruto, uspele pa so z zahtevki v skupni višini 14.810,83 EUR bruto. Kot stroške postopka je sodišče prve stopnje pravilno štelo tudi stroške izračuna plač računovodskega servisa, katerega je izvedenec v svojem mnenju le povzel. Če tega izračuna ne bi bilo, bi ga izvedenec moral izdelati, za kar bi mu pripadala nagrada, to pa je prav tako strošek postopka. Pritožba pa se neutemeljeno zavzema za postavitev predhodnega vprašanja glede uporabe Direktive 2001/23/ES, saj - kot je že navedeno - vprašanje začasnosti oz. trajnosti prevzema delavcev v tej zadevi ni relevantno.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.