Jedro

Za škodo, ki je tožniku nastala pri delu, ko mu je roka bagra stisnila glavo ob kabino, tožena stranka kot tožnikov delodajalec odgovarja objektivno, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ne glede na dejstvo, da bager ni njena last.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi škodnega dogodka z dne 26. 4. 2005, ko ji je roka bagra stisnila glavo ob kabino bagra (prvi odstavek izreka vmesne sodbe). Odločilo je, da bo o višini odškodnine in povrnitvi stroškov postopka sodišče odločilo s končno odločbo (drugi odstavek izreka vmesne sodbe).

Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa stroške postopka naloži v plačilo tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana tako krivdna kot tudi objektivna odgovornost tožene stranke, saj je dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik nevarna dejavnost. Krivdna odgovornost tožene stranke je podana, ker je bilo delo na gradbišču nepravilno organizirano. Škoda, ki jo je utrpel tožnik pa naj bi bila izključno v vzročni zvezi s takšno nepravilno organiziranostjo dela na gradbišču. Po pritožbenem stališču dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, ni nevarna dejavnost. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot gradbeni delavec I in je opravljal preprosta dela, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti sodelovanja pri nevarni dejavnosti. Sodišče prve stopnje je menilo, da gre za nevarno dejavnost zato, ker naj bi delavci domnevno opravljali delo na področju delovanja težke gradbene mehanizacije, pri čemer ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke M.L., ki je jasno povedal, da delavcem ni bilo dovoljeno zadrževanje v delovnem območju delovnih strojev, ko so ti delali. Poleg tega pa se je nesreča zgodila zato, ker je tožnik skočil na delujoč bager in tožena stranka ni imela nič s tem. Pritožba še posebej izpostavlja tudi izpoved priče M.J., ki je bil v času škodnega dogodka zaposlen kot delovodja. Jasno je izpovedal, da je bilo gradbenim delavcem in tako tudi tožniku rečeno, da se gradbenim strojem ne smejo približevati medtem, ko ti obratujejo. Tako sploh niso bili podani pogoji za objektivno odgovornost tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. S tem, ko ni upoštevalo izpovedb prič M.L. in M. J., pa je storilo bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pa oporeka tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podana njena krivdna odgovornost, zaradi nepravilno organiziranega dela na gradbišču, ker gradbenim delavcem pri opravljanju izkopa ni bila zagotovljena potrebna varnost. Tožena stranka je storila prav vse, kar je bilo v njeni moči, da bi delavcem zagotovila potrebno varnost na gradbišču. Tako ni vzročne zveze med domnevnim nepravilno organiziranim delom na gradbišču in poškodbo tožeče stranke, saj je to s svojim ravnanjem prekinila prav tožeča stranka sama. Že sodišče prve stopnje je nedvoumno ugotovilo, da so bila na bagru opozorila „prepovedano zadrževanje v delovnem območju stroja“ in da so delavci imeli opravljen izpit iz varstva pri delu. Tožena stranka pa poudarja, da je delavce na nevarnost na gradbišču opozarjala tudi ustno. Neživljenjsko pa je od nje pričakovati, da bo na delavce na gradbišču pazila kot na otroke in jih vsakič posebej opozarjala na konkretno nevarnost. Poleg tega pa tožnik tega dne ni bil prvič na gradbišču, prav tako je lahko prebral opozorilo, da se v bližini bagra ne sme zadrževati. Vendar je vsa opozorila ignoriral in stopil na delujoči bager, zaradi česar je prišlo do poškodbe. Tožena stranka je upravičena računati s tem, da se bo vsak njen delavec obnašal razumno, tako da ne bo sebe in drugih spravljal v očitno nevarne situacije. Tožena stranka tudi ne more odgovarjati za vse poškodbe, ki bi se lahko na gradbišču zgodile glede na določilo 2. odstavka 153. člena OZ, po katerem je imetnik stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tako bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku, odgovarja objektivno, uporabiti to določilo in ugotoviti, da zanjo ni odgovorna, saj je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 260/2009 z dne 16. 7. 2009 in na odločbo VDSS, opr. št. Pdp 655/2009 z dne 10. 12. 2009. Glede na te določbe je moč ugotoviti, da četudi tožena stranka ne bi pravilno organizirala dela na gradbišču, je tožnik s tem, ko je ravnal samovoljno, saj pri bagru ni imel kaj iskati, za plezanje po njem ni bil usposobljen, niti ni takšno plezanje sodilo v okvir njegovih delovnih nalog, prekinil vzročno zvezo med domnevno opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo. Tako je do škode prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštetih v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, vendar zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na kateri se sklicuje tožena stranka. Po določbi 14. točke 2. odstavka tega člena je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, po 15. točki 2. odstavka istega člena pa je kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med temi listinami oziroma zapisniki. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato je mogoče pritožbene očitke razumeti kot nestrinjanje s sodiščem prve stopnje glede pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovljenim dejanskim stanjem. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, saj je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo tudi izpovedbi prič M.L. in M.J..

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku pri nesreči dne 26. 4. 2005, ko mu je roka bagra stisnila glavo ob kabino bagra, odgovorna in sicer tako objektivno kot krivdno. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot gradbeni delavec I in je kritičnega dne na gradbišče po naročilu delovodje M.J. s kamionom pripeljal nakladač in hiltovko. Na gradbišču so nakladač raztovorili. Tožnik je hotel hiltovko shraniti v kombi, saj se je že večkrat zgodilo, da jim je bilo orodje ukradeno in so jim potem to trgali od plače. Od delavcev je izvedel, da ima ključe kombija bagerist R.L., zato se je odpravil proti bagru, ki je tedaj stal, stopil na gosenico do odprtega okna bagra, R.L. povprašal po ključu. Ta mu je dejal, da ima ključ in bo odšel odklenit kombi, pred tem pa bo še opravil nekaj izkopa. Nato je R.L. z izkopom nadaljeval, pred tem pa se ni prepričal, ali je tožnik bager zapustil. Ko je premaknil roko bagra in jo hotel zložiti, je ta stisnila tožnika h kabini bagra in ga poškodovala.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za škodo, ki je nastala tožniku pri delu, odgovarja tožena stranka kot tožnikov delodajalec ne glede na to, da bager ni bil njena last. Dejavnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, je pravilno opredelilo kot nevarno dejavnost. V konkretnem primeru je pri izvajanju izkopov sodelovala težka gradbena mehanizacija, delavci so delo opravljali v območju delovanja te mehanizacije, zato je šlo za izvajanje dejavnosti s povečano nevarnostjo za življenje in zdravje ljudi. Poleg tega pa je ugotovilo, da je tožena stranka za škodo tudi krivdno odgovorna, saj je bilo delo na gradbišču, ko delavcem pri opravljanju izkopa ni bila zagotovljena potrebna varnost, nepravilno organizirano. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da razpoložljiva dokumentacija ne izkazuje, da je bilo na gradbišču pri opravljanju izkopa z bagrom poskrbljeno za varnost delavcev, iz nje pa tudi ne izhaja, da je tožena stranka izvajala ustrezno ustno in pisno obveščanje svojih delavcev s strani pooblaščenih nadrejenih oseb glede morebitnih nevarnosti, ki so bile možne pri opravljanju dela z bagrom. Prav tako ni razvidno, da bi bil za to gradbišče imenovan koordinator za varnost in zdravje pri delu in da bi se vodila knjiga varnostnih ukrepov, v katero običajno potrebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbišču vpisuje koordinator. Iz tega izhaja, da je tožena stranka kršila določila Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu (Uredba; Ur. l. RS, št. 2/2002 in 57/2003) in sicer 4. člen, ki določa, da mora biti imenovan koordinator za varnost in zdravje pri delu, kadar na gradbišču dela več izvajalcev, kot je bilo v konkretnem primeru. Prav tako je kršila 5. člen Uredbe, po katerem mora biti pred pričetkom dela na gradbišču izdelan varnostni načrt. Varnostnega načrta izvedenec ni mogel preveriti, saj mu je tožena stranka posredovala le prvo in zadnjo stran. Tožena stranka pa je kršila tudi določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št,. 56/99 in nadalj.). Po 18. členu mora delodajalec za opravljanje strokovnih nalog v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu določiti enega ali več strokovnih delavcev, ki morajo po 19. členu opravljati notranji nadzor nad izvajanjem ukrepov za varno delo, iz dokumentacije tožene stranke pa ne izhaja, da se je ta nadzor izvajal, niti kdo naj bi ga izvajal. Prav tako iz dokumentacije ni razvidno, kakšen je bil Pisni sporazum o skupnih varnostnih ukrepih, ki mora biti izdelan po 24. členu ZVZD, saj je tožena stranka predložila le prvo stran tega sporazuma. Izvedenec je sicer ugotovil, da so bila na delovnih strojih nalepljena opozorila, vendar iz zaslišanja priče D.P. in tožnika ne izhaja, da bi delavce kdo posebej opozoril na nevarnost. Ugotovil pa je tudi, da so imeli delavci in tudi tožnik opravljene izpite iz varstva pri delu. Ker tako tožena stranka v postopku ni dokazala, da je bilo na gradbišču poskrbljeno za varnost pri delu v skladu s predpisi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ravnanje tožene stranke protipravno in je tožena stranka za tožniku nastalo škodo tudi krivdno odgovorna, saj obstaja vzročna zveza med samo organizacijo dela na gradbišču ter škodnim primerom in nastalo škodo.

Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče meni, da okoliščine nezgode kažejo na to, da je deloma tudi tožnik sam prispeval k nesreči. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je imel tožnik izkušnje z delom na gradbišču. Če jih je imel, potem bi moral vedeti, da je gibanje med delujočimi delovnimi stroji nevarno. Tako pa se je tožnik bagru približal od zadaj z desne strani ter se povzpel na gosenico. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in da so bili kritičnega dne stroji na gradbišču opremljeni z opozorilnimi nalepkami, da je zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano. Vse navedeno kaže na to, da je bil tudi tožnik nepazljiv in je delno tudi sam prispeval k nesreči. Tako pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z morebitnim soprispevkom tožnika.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ocenilo je, da samo ne more dopolniti postopka. Dokazni postopek bo moralo dopolniti z dodatnim zaslišanjem tožnika in delovodje M.J. in ugotoviti, ali je imel tožnika izkušnje z delom na gradbišču ter katera dela je tožnik pravzaprav pri toženi stranki opravljal. Upoštevati bo moralo dejstvo, da je imel tožnik izpit iz varstva pri delu in glede na ugotovitev, ali je imel izkušnje z delom na gradbišču, oceniti, ali se mogoče od njega pričakuje večja skrbnost kot od navadnega povprečno skrbnega človeka. Pri tem pa bo moralo tudi ugotoviti, kako je zahteva delovodje tožene stranke, da naj tožnik tega dne pri razkladanju pripeljanih stvari ukrepa hitro, vplivala na tožnikovo ravnanje. Tako bo sodišče prve stopnje šele na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka lahko sprejelo dokazno oceno in odločilo o morebitni soodgovornosti tožnika ter po tem odločilo o primerni odškodnini.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).