Jedro

Bistveni pogoj za sojenje v nenavzočnosti je, da se obdolženec zavestno in hote odreče pravici, da se mu sodi v navzočnosti.

Izrek

Izpodbijani sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 10.2.2005 in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.1.2006 se razveljavita in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu spoznalo D.P. za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Pritožbo obdolženčevih zagovornikov je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Predlaga razveljavitev obeh sodb. V konkretni kazenski zadevi namreč po mnenju vrhovnega državnega tožilca niso bili izpolnjeni pogoji za obdolženčevo sojenje v nenavzočnosti. Res je sicer, da je bil obdolženec na glavno obravnavo pravilno vabljen in da svojega izostanka ni opravičil, ter da je bil že zaslišan tekom preiskovalnih dejanj, vendar pa ni res, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. Obdolžencu namreč ni bila dana možnost izjaviti se o izpovedbah prič B.K. in B.Š. Ti dve priči sta bili namreč vabljeni in zaslišani dne 10.10.2003, obdolženec, ki je bil vabljen na zaslišanje istega dne, pa o tem ni bil obveščen. Nujnost obdolženčeve navzočnosti pa nadalje izhaja tudi iz dejstva, da mu tekom preiskovalnih dejanj sodišče ni dalo možnosti do obrambe, saj je zaslišalo priče v njegovi odsotnosti in kljub njegovemu opravičilu. Čeprav so bili izpolnjeni formalni pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti, glede na povedano ni mogoče šteti, da se je odpovedal svoji pravici iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovorniki v zahtevi očitajo sodišču kršitev določb kazenskega postopka, ki je tekel pred pravnomočno sodno odločbo in sicer kršitev 1. odstavka 442. člena ZKP, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil obsojenec v času ko je bila razpisana glavna obravnava in izrečena sodba bolan in da niti v fazi pritožbenega postopka ni bil sposoben vzpostaviti stika z zagovornikom, temveč je to namesto njega storila obdolženčeva mati, ki je zmotno menila, da je s seznanitvijo sodišča o bolezni sina v kazenski zadevi, ki je tekla pred istim sodiščem (Okrajno sodišče v Novem mestu) opravičila sinu izostanek tudi v tej kazenski zadevi. Pritožbeno sodišče pa je menilo, da je pritožba v zvezi s tem neutemeljena. Po mnenju vlagatelja zahteve sta sodišči s tem, ko nista omogočili obdolžencu, da bi se na glavni obravnavi zagovarjal, oziroma je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo v nenavzočnosti obdolženca, pritožbeno sodišče pa je tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, storili kršitev 1. odstavka 442. člena ZKP kršitev Ustave RS, natančneje 29. člena ter kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V skladu s 1. odstavkom 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem postopku soditi obdolžencu v nenavzočnosti če: 1) obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen (besedna zveza v redu povabljen pomeni, da mora biti povabljen osebno (1. odstavek 120. člena ZKP - osebna vročitev), vsebina vabila mora biti pravilna in popolna ter da mu mora biti zagotovljen rok za pripravo obrambe - tri dni od vročitve vabila), 2) da svojega izostanka ni opravičil in 3) da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (pri čemer se zakon izrecno ne opredeli v kateri fazi postopka).

Procesnopravno dejansko stanje v obravnavani kazenski zadevi, kot je razvidno iz podatkov v spisu je naslednje: - zoper obdolženega D.P. je bila v tej kazenski zadevi razpisana glavna obravnava dne 10.2.2005, - obdolženec je vabilo prejel dne 18.1.2005 (osebna vročitev) istočasno pa mu je bil vročen tudi obtožni predlog, - na glavno obravnavo ni pristopil, sodišče v tej kazenski zadevi opravičila ni prejelo, - sodišče je sprejelo sklep, da bo glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti, na obravnavi je zaslišalo pričo B.K. ter v soglasju s prisotno državno tožilko prebralo zapisnik o zaslišanju priče B.Š. in mnenje izvedenca medicinske stroke ter pogledalo v fotografije ter ostale listine v spisu in na podlagi navedenega izreklo obsodilno sodbo.

- Dne 14.2.2005 so zagovorniki priglasili pooblastilo ter napovedali pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki so jo zatem dne 15.3.2005 tudi vložili. V pritožbi so opozorili na okoliščine, ki jih sedaj uveljavljajo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti in sicer da obdolženec zaradi bolezni ni bil sposoben priti na glavno obravnavo. Mati ki je obdolženca dne 7.2.2005 v pisarni opravičila in prinesla tudi zdravstveno dokumentacijo ter vabilo obdolženca v kazenski zadevi K 364/2002, v kateri je bila za dne 16.2.2005 razpisana glavna obravnava, je očitno menila, da je s tem sina opravičila v vseh kazenskih zadevah, ki tečejo zoper obdolženca pred tem sodiščem. S takšnim ravnanjem, pa je sodišče po mnenju zagovornikov kršilo določbo 442. člena ZKP.

- Višje sodišče je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da navedbe zagovornikov glede na to, da pritožbi ni bila priložena zdravstvena dokumentacija za obsojenca ne vnašajo dvomov v pravilnost sklepov sodišča prve stopnje, da opravi glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti.

Tak zaključek sodišč nižje stopnje pa z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijajo zagovorniki obsojenca in ponavljajo trditve v pritožbi, da za sojenje v nenavzočnosti niso bili izpolnjeni v zakonu zahtevani pogoji. Ko je sodišče prve stopnje o tem odločalo je namreč imelo zmotno predstavo o procesnopravnem dejanskem stanju, pritožbeno sodišče pa dejanskega stanja v zvezi z uveljavljeno kršitvijo ni razčistilo.

Očitek zmotno ali nepopolno ugotovljenega procesnopravnega dejanskega stanja, če je utemeljen, rezultira kot bistvena kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, glede na težo kot absolutna ali pa relativna. Večina procesnopravno relevantnih dejstev je praviloma takih, da se v postopku pokažejo same po sebi, oziroma so v največ primerih enostavno razvidne iz podatkov v spisu. Kolikor pa niso, ima sodišče možnost procesno dejansko stanje v skladu z določbami ZKP razčistiti. Sodnik poročevalec pri višjem sodišču si lahko namreč v skladu s 4. odstavkom 377. člena priskrbi od sodišča prve stopnje poročilo o uveljavljanih kršitvah določb Zakona o kazenskem postopku v primeru ko v spisu nima dovolj podatkov za spoznanje o procesnopravnem relevantnem dejstvu (to je takrat, ko ti podatki niso razvidni iz spisa - drugih spoznavnih metod za ugotovitev procesnega dejanskega stanja razen spisa pa pritožbeno sodišče nima). Vsebinsko enako določba vsebuje tudi 3. odstavek 423. člena ZKP, le da se ta nanaša na odločanje Vrhovnega sodišča v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

V konkretni kazenski zadevi bi pritožbeno sodišče, kolikor bi dvomilo v navedbe zagovornika v pritožbi o izkazani bolezni obsojenca in v zvezi s tem o preložitvi glavne obravnave v drugi kazenski zadevi, lahko navedbe v pritožbi preverilo, pa tega ni storilo. Vrhovno sodišče pa je pri opravi poizvedb ugotovilo naslednje procesno relevantne podatke: - dne 7.2.2005 so zagovorniki obsojenca (tedaj obdolženca) v zadevi, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu sodišču posredovali prošnjo za preložitev glavne obravnave razpisane za dne 16.2.2005 z obrazložitvijo, da se je pri njih oglasila obdolženčeva mati in predložila zdravstveno dokumentacijo iz katere izhaja, da je obdolženec v depresivnem kriznem stanju, da je ponovno poskusil storiti samomor in da je sedaj v ustrezni oskrbi in se glede na navedeno glavne obravnave ni sposoben udeležiti. Prošnji za preložitev so predložili tudi zdravniško potrdilo psihiatričnega dispanzerja iz N.m., iz katerega izhaja, da je obdolženčevo zdravstveno stanje takšno, da ni sposoben urejati na sodišču zadev vsaj še v mesecu februarju in marcu leta 2005. - Sodišče je predlogu za preložitev ugodilo in glavno obravnavo v tej kazenski zadevi razpisalo za dne 4.4.2005. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o sojenju v nenavzočnosti, imelo zmotno predstavo o procesnopravnih relevantnih dejstvih, saj ni razpolagalo s podatkom, da je obsojenec zaradi bolezni daljši čas nezmožen pristopiti na sodišče oziroma, da so podane okoliščine, ki so mu onemogočale aktivno obrambo. Višje sodišče, ki je bilo na navedene okoliščine v pritožbi zoper sodbo s strani obrambe opozorjeno, resničnosti teh navedb ni presojalo in je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno. Res je sicer, da je predložitev podatkov (zdravniške dokumentacije), ki potrjujejo navedbe v pritožbi dolžnost pritožnika, potrebna, vendar pa je v konkretni kazenski zadevi situacija specifična, saj je sodišče z obsojenčevo zdravstveno dokumentacijo, pa čeprav v drugi kazenski zadevi (opr. številko so zagovorniki navedli) razpolagalo, glede na to pa je bil sodnik poročevalec dolžan v skladu s 4. odst. 377. člen to dokumentacijo pribaviti, česar pa kot je bilo povedano ni storil, temveč je Višje sodišče o pritožbi odločalo, ne da bi razpolagalo z vsemi procesnopravno relevantnimi podatki. S takšnim ravnanjem pa je sodišče kršilo določbo 1. odstavka 442. člena ZKP ter posledično 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP (glavna obravnava je bila opravljena brez oseb katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna). Sojenje v navzočnosti je namreč pravilo oziroma celo z ustavo zagotovljena obdolženčeva pravica (2. alineja 29. člena Ustave), določba 1. odstavka 442. člena ZKP pa predstavlja le izjemo, izjeme pa je potrebno zmeraj razlagati restriktivno. V konkretni kazenski zadevi je namreč za sojenje v nenavzočnosti manjkal bistveni pogoj, to je, da se obdolženec zavestno in hote odreče pravici, da se mu sodi v navzočnosti. Kot je bilo ugotovljeno, se namreč obdolženec glavne obravnave ni udeležil le iz razloga, ker za to iz zdravstvenih razlogov ni bil sposoben, kar je bil tudi razlog za preložitev glavne obravnave, razpisane nekaj dni kasneje v drugi kazenski zadevi pred istim sodiščem (ne pa zaradi tega, ker bi se tej pravici odpovedal). Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. O drugih uveljavljanih (relativnih) kršitvah ZKP (kršitev pravice do obrambe) se glede na ugotovljeno absolutno kršitev ni opredeljevalo.