Jedro

Delavcu je mogoče očitati hujšo kršitev delovne obveznosti samo, če ja ta nedvoumno in jasno opredeljena v aktih. Ker tožena stranka hujših kršitev delovnih obveznosti, kot to pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, sploh ni imela opredeljenih (opredelitev kršitve ni pokrita z določbo, kdaj delodajalec lahko delavcu odpove delovno razmerje) v svojem aktu, tožnici tudi ni mogla izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 17.10.1994, 21.11.1994 in 3.2.1995, s katerimi je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa ter posledično tudi, da je dolžna tožena stranka tožnico poklicati nazaj na delo ter ji priznati uveljavljane pravice iz dela.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je razveljavilo sklepe tožene stranke, na podlagi katerih je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje in istočasno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz dela, kot bi delala, skupaj s plačo z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti odmerjene stroške postopka.

Zoper pravnomočno odločbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo smiselno iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je disciplinski postopek zoper tožnico pri toženi stranki potekal prilagojeno temu, da je tožena stranka enoosebna družba, ki je, preden je postala d.o.o, poslovala kot zasebni delodajalec. Zato je ves postopek potekal zakonito. Direktor in edini družbenik je dal pooblastilo J.P. za uvedbo disciplinskega postopka, postopek pa je bil voden v skladu s sprejetim aktom tožene stranke, ki je ta akt v postopku tudi predložila. V tem aktu so bile opredeljene disciplinske kršitve, zato ugotovitev sodišča, da teh opredelitev ni bilo, ni točna. Sodišče je vse preveč sledilo formalnim postopkom, ni pa upoštevalo vsebinskih razmerij med strankama postopka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo nižjega sodišča in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Tožena stranka je v reviziji vsebinsko uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da tožena stranka disciplinskega postopka zoper tožečo stranko ni izpeljala v skladu z veljavnimi predpisi. Postopek ni bil izveden niti v skladu z zakonskimi zahtevami niti v skladu z določbami pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Ob nekaterih kršitvah pri vodenju postopka (glede zahteve za uvedbo postopka v aktih ni opredeljeno, da lahko direktor pooblasti drugega in koga, disciplinska komisija v aktu sploh ni predvidena, disciplinski postopek je bil voden v nasprotju z določbami pravilnika tožene stranke) je bistvena pomanjkljivost, zaradi katere izrečen disciplinski ukrep tožene stranke ne more biti zakonit, da tožena stranka sploh ni imela predvidenih disciplinskih kršitev. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) namreč v tretjem odstavku 58. člena izrecno določa, da se s posebnim aktom določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve, ki so naštete v prvem odstavku istega člena, štejejo za hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Te zakonske zahteve se ne pokrijejo z določbami kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci in delavci (Uradni list RS, št. 26/91), ki jih ima tožena stranka upoštevane v svojem aktu, (v vsakem primeru pa bi s spremembo statusa morala tožena stranka spremeniti in dopolniti tudi svoje akte), saj morajo biti kršitve delovnih obveznosti v vsakem primeru jasno določene. Delavcu je mogoče očitati hujšo kršitev delovne obveznosti samo, če je ta nedvoumno in jasno opredeljena v aktih. Ker tožena stranka hujših kršitev delovnih obveznosti, kot to pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, sploh ni imela opredeljenih (opredelitev kršitve ni pokrita z določbo, kdaj delodajalec lahko delavcu odpove delovno razmerje) v svojem aktu, tožnici tudi ni mogla izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela.

Pri odločanju je revizijsko sodišče upoštevalo predvsem dejstvo, da tožena stranka pri vodenju disciplinskega postopka ni upoštevala niti minimuma pravne varnosti tožeče stranke. Ta namreč po nobenem predpisu ne more biti odgovorna za kršitev delovnih obveznosti, če kršitev pred tem kot taka ni bila opredeljena. Poleg tega pa je tožena stranka postopek vodila celo v nasprotju s svojim lastnim, sicer zakonskim predpisom neprilagojenim pravilnikom, česar se tudi s sklicevanjem na določbo 459. člena zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 84/98) ne da opravičiti.

Zato ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).