- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSMB Sklep II Cp 419/2026
ECLI:SI:VSMB:2026:II.CP.419.2026 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5.10.2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. 0lena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati 6e z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. 0lena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvr6bbe velja na0delo stroge formalne legalitete, to na0delo pa zapoveduje vezanost izvr6bilnega sodi610da na izvr6bilni naslov in ne dopu610da dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvr6bilni naslov (kar bi lahko vodilo k druga0dnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. 0lena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvr6bilni naslov. 0ce bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. 0lenu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvr6bilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zasli61anjem strank in pri0d), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvr6bilnim naslovom. Tak61no postopanje pa je v nasprotju z na0delom formalne legalitete in v izvr6bbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodi610da nana61a na izvr6bilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta polo7eja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nana61ata na vpra61anje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temve0d ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz na0dela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stali610da, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5.10.2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodi610da in strank na pravnomo0dno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odlo0ditanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prina61a pravni mir.1 <sup>1</sup> Vezanost na pravnomo0dno sodno odlo0dbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odlo0ditanja o isti stvari (ne bis in idem) je namre0d skupna zna0dilnost tako na0dela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodi610de v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi na0dela pravnomo0dnosti, ki pride v po61tev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stali610du v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odlo0dba, temve0d tudi sodna poravnava postane pravnomo0dna, ker je u0dek sodne poravnave (res transacta) izena0den z u0dekom pravnomo0dne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvr6bilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomo0dno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodi610de pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodi610de (tako izvr6bilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomo0dne sodne odlo0dbe ali sodne poravnave vezano. Na0delo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodi610de v zadevi II Ips 105/2021 in na0delo pravnomo0dnosti (res iudicata), ki pride v po61tev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta nelo0dljivo povezani, saj je na0delo stroge formalne legalitete v izvr6bbi zgolj neposredna posledica upo61tevanja na0dela pravnomo0dnosti.
Izrek
I.Prito7ebi se delno ugodi, odlo0dba sodi610da prve stopnje se v IV., V., VI. in VII. to0dki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodi610du prve stopnje v novo sojenje.
II.V preostalem delu se prito7eba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (II. to0dki izreka) potrdi odlo0dba sodi610da prve stopnje.
III.Odlo0ditev o stro61kih prito7ebnega postopka se pridr7ei za kon0dno odlo0dbo.
Obrazlo7eitev
1.Sodi610de prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (v nadaljevanju: sodno odlo0dbo) dopustilo spremembi to7be z dne 3..9.2024 in 9..12.2024 (I. to0dka izreka), ni dopustilo delnega umika to7be z dne 3..9.2024 (II. to0dka izreka), postopek ustavilo v delu, v katerem to7ea0da stranka po to7bi in to7ena stranka po nasprotni to7bi (v nadaljevanju: to7enik) zahteva ugotovitev, da je upravi0dena do nagrade za opravljeno delo izvr61itelja oporoke v vi61ini 28.527,22 kanadskih dolarjev (v nadaljevanju CAD) ter pla0dilo zneska 1.235,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. to0dka izreka), zavrglo to7bo to7nika, s katero je od to7enca zahteval pla0dilo 28.527,22 CAD in stro61ke postopka (IV. to0dka izreka), ugodilo to7benemu zahtevku to7ene stranke po to7bi in to7ea0de stranke po nasprotni to7bi (v nadaljevanju: to7enec) za pla0dilo 4.853,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. to0dka izreka) ter odlo0dilo, da mora to7nik to7encu povrniti stro61ke postopka (VI. to0dka izreka), o vi61ini katerih bo izdan posebni sklep po pravnomo0dnosti sodne odlo0dbe (VII. to0dka izreka).
2.Zoper II., IV., V., VI. in smiselno tudi VII. to0dko izreka<sup>1</sup> navedene sodne odlo0dbe se pravo0dasno prito7euje to7enik iz vseh prito7ebnih razlogov po 338. 0lenu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).<sup>2</sup> Graja, da je odlo0ditev sodi610da, da se delni umik to7be z dne 3..9.2024 ne dopusti, neobrazlo7eena in napa0dna, saj je to7enec z delnim umikom to7be za znesek 1.235,25 EUR sogla61al v svoji vlogi z dne 16..1.2025. Nasprotuje odlo0ditvi prvostopenjskega sodi610da o zavr7eenju to7be iz razloga, ker sta stranki o predmetu to7benega zahtevka 7ee sklenili dedni dogovor. Meni, da v dednem dogovoru pod pojmom "stro61ki" ni bila zajeta tudi nagrada za izvr61itelja oporoke, sodi610de prve stopnje pa je zmotno presojalo voljo strank ob sklepanju dednega dogovora, pri 0derem se sklicuje na korespondenco med strankama. V kolikor bi bila v znesku 30.600,00 CAD zajeta tudi nagrada, bi bilo to v dednem dogovoru izrecno zapisano. Navaja, da iz izpodbijane odlo0dbe ni jasno razvidno, katere dokaze je sodi610de prve stopnje dejansko izvedlo. Sodi610de prve stopnje je neupravi0deno zavrnilo to7nikov dokazni predlog po pridobitvi podatkov glede oprostitve pla0dila davkov v Kanadi. To7nik je izkazal poseben trud in skrb, da je to7encu prihranil pla0dilo zneska 142.000,00 CAD iz naslova davkov, kar bi bilo treba ustrezno ovrednotiti. Graja ravnanje zapu610dinskega sodi610da v zadevi I D 1851/2012. Izpostavlja, da je sodi610de pri matemati0dnem izra0dunu v 38. to0dki obrazlo7eitve izpodbijane odlo0dbe naredilo ra0dunsko napako. Se61tevek zneskov 250.000,00 CAD, 44.836,13 CAD, 26.275,05 EUR in 28.247,85 CAD ni 309.009,03 CAD, temve0d 349.359,03 CAD. Sodi610de prve stopnje je na podlagi napa0dnega izra0duna pri61lo do zaklju0dka, da bi to7niku ostal znesek 45.935,50 CAD, 0deprav pravilni izra0dun poka7ee, da je rezultat -16.471,05 CAD, to je negativno stanje v 61kodo to7nika. Sodi610de prve stopnje je zmotno presodilo, da to7nik (nekaterih) materialnih stro61kov ni izkazal in je stro61ke priznalo le selektivno. Zaradi dogovora o fiksni vi61ini materialnih stro61kov v znesku 30.600,00 CAD to7nik ni imel obveznosti dokazovati, v kak61ni vi61ini so stro61ki dejansko nastali. Ne glede na to je to7nik predlo7eil tudi dokazila o nastalih stro61kih, to7enec pa trditev to7nika o nastalih stro61kih substancirano, po predlo7enih ra0dunih, niti ni prerekal. Nastali stro61ki to7nika so bili po ve0dletnem delu celo vi61ji od zneska 30.600,00 CAD. Glede pla0dila zneska 4.853,95 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti po nasprotni to7bi to7nik navaja, da ni bil v zamudi s pla0dilom zneska 28.527,22 CAD. To7nik je denarna sredstva v vi61ini uveljavljane nagrade zadr7al upravi0deno, saj je bil prepri0dan, da mu nagrada pripada. Citira in razlaga dolo0dbe oporoke, iz katerih naj bi izhajalo, da je oporo0ditelj izklju0dil zamudo izvr61itelja oporoke, o 0derem se sodi610de prve stopnje ni izreklo. Izpostavlja, da bi bilo treba vpra61anje zamude presojati po kanadskem pravu. Predlaga, da prito7ebno sodi610de prito7ebi ugodi in izpodbijano sodno odlo0dbo v II., IV., V. in VI. to0dki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodi610du prve stopnje v novo dolo0danje. Prigla61a stro61ke prito7ebnega postopka.
3.To7enec se v odgovoru na prito7ebo zavzema za zavrnitev prito7ebe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodne odlo0dbe. Prigla61a stro61ke.
4.Prito7eba je delno utemeljena.
5.Prito7ebno sodi610de preizkusi sodbo sodi610da prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v prito7ebi, pri tem pa pazi po uradni dol7enosti na bistvene kr61itve dolo0db pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. to0dke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodi610dom prve stopnje, ter 12. in 14. to0dke drugega odstavka 339. 0lena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. 0lena ZPP).
6.Prito7ebni preizkus poka7ee, da sodi610de prve stopnje ni zagre61ilo uradno upo61tevnih kr61itev dolo0db pravdnega postopka, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot bo obrazlo7eeno v nadaljevanju. Glede delnega umika to7be z dne 3..9.2024
7.Sodi610de prve stopnje z II. to0dko izreka izpodbijane odlo0dbe ni dopustilo delnega umika to7be z dne 3..9.2024 (II. to0dka izreka). To7nik v prito7ebi navaja, da je ta odlo0ditev neobrazlo7eena. To ne dr7i. Sodi610de prve stopnje je razloge o tem podalo v 9. to0dki obrazlo7eitve izpodbijane odlo0dbe, sodi610de druge stopnje pa jih povzema kot pravilne.
8.Neutemeljen je prito7ebni o0ditek, da bi moralo sodi610de prve stopnje tudi v delu, ki je zajet z delnim umikom to7be z dne 3..9.2024, postopek ustaviti. V tej zvezi navaja, da to7enec z delnim umikom to7be za znesek 1.235,25 EUR sogla61al v svoji vlogi z dne 16..1.2025. Prito7ebno sodi610de ugotavlja, da je to7nik spregledal, da je sodi610de prve stopnje v tem delu delnemu umiku to7be sledilo in postopek ustavilo za znesek 1.235,25 EUR, kot je razvidno iz III. to0dke izreka izpodbijane odlo0dbe. Pri (delnem) umiku to7be z dne 3..9.2024 (ugotovitev upravi0denosti do nagrade in pla0dilo 19.113,09 EUR) in (delnem) umiku to7be z dne 16..1.2025 (pla0dilo zneska 1.235,25 EUR) gre za dva delna umika to7be, pri 0derem je to7enec prvemu umiku to7be nasprotoval, v drugega pa je privolil. Sodi610de prve stopnje je zato v skladu s 188. 0clenom ZPP pravilno postopek ustavilo le v delu, ki se nana61a na pla0dilo 1.235,25 EUR, delnega umika to7be z dne
9.3..9.2024 pa ni dopustilo (II. to0dka izreka izpodbijane odlo0dbe).
Glede zavr7eenja to7be
Sodi610de prve stopnje je s IV. to0dko izreka izpodbijane odlo0dbe zavrglo to7bnikovo to7bo, s katero je od to7enca uveljavljal pla0dilo 28.527,22 CAD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2023 dalje in stro61ke postopka. Sodi610de druge stopnje 7ee na tem mestu opozarja, da odlo0ditev o stro61kih postopka ne more biti predmet zavr7eenja, saj je treba o stro61ki postopka meritorno odlo0diti, 0detudi sodi610de to7bo zavr7ee. Zato je v tem delu prvostopenjska odlo0ditev materialnopravno napa0dna.
Nosilni razlog sodi610da prve stopnje za zavr7eenje to7be je bil, da sta o navedenem znesku stranki 7ee sklenili sodno poravnavo, zato na podlagi 308. 0lena ZPP ponovno odlo0ditanje o tem zahtevku ni dopustno (54. to0dka obrazlo7eitve). Sodi610de druge stopnje meni, da pogoji za zavr7eenje to7be v obravnavani zadevi niso podani, kot bo obrazlo7eno v nadaljevanju.
Pregled zadeve poka7ee, da to7nik kot izvr61itelj oporoke oporo0ditelja A. A. od to7enca kot njegovega dedi0da vto7euje nagrado za izvr61itev oporoke. Oporoka je bila sestavljena v Kanadi pred kanadskim notarjem v angle61kem jeziku in se sklicuje na kanadsko pravo. Zapustnik in to7nik sta (tudi) kanadska dr7avljana in sta imela v 0dasu sestave oporoke bivali610de v Kanadi, kjer se je nahajal velik del zapu610dine (denarna sredstva). To7nik in to7enec sta pred slovenskim zapu610dinskim sodi610dom dne 10..7.14 sklenila dedni sporazum (v skladu z ustaljeno sodno prakso je dedni sporazum po svoji pravni naravi sodna poravnava).<sup>3</sup> Z njim se je to7nik zavezal izvr61iti oporoko tako, da iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na ban0dnih ra0dunih zapustnika v Kanadi, izpla0da sedmim volilojemnikom po pokojnem A. A. posamezne denarne zneske v skupni vrednosti 65.000,00 CAD ter 61estim volilojemnikom po pokojni B. B. posamezne denarne zneske v skupni vrednosti 120.000,00 CAD (skupno 185.000,00 CAD), poravna vse odmerjene davke in pristojbine, ki so povezane z zapu610dino denarnih sredstev v Kanadi, ter to7encu (dedi0du) za to predlo7i ra0dune, nato pa po pla0dilu vseh volil, davkov in pristojbin, preostali znesek naka7ee na ra0dun to7enca. To7enec je ob tem to7niku priznal stro61ke v vi61ini 30.600,00 CAD, saj se besedilo sodne poravnave v tem delu glasi: "Dedi0d C. C. priznava izvr61itelju oporoke njegove stro61ke v vi61ini 30.600,00 CAD".
Prito7ebno sporno je ali sodna poravnava z dne 10..7.14, sklenjena pred slovenskim sodi610dom, zajema tudi dogovor o nagradi to7nika kot izvr61itelja oporoke oziroma ali je v znesku stro61kov v vi61ini 30.600,00 CAD zajeta tudi nagrada to7nika. Sodi610de prve stopnje se je s tem strinjalo in to7bo zavrglo.
Prito7ebno sodi610de uvodoma pojasnjuje, da 0deprav gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravi0denost do nagrade izvr61itelja oporoke presoja po kanadskem pravu,<sup>4</sup>
1.to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe. V obravnavani zadevi je bila sodna poravnava sklenjena pred slovenskim (zapuščinskim) sodiščem, toženec pa je v obravnavani pravdni zadevi, v kateri tožnik vtožuje nagrado za izvršitev oporoke, pred slovenskim pravdnim sodiščem ugovarjal, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava (res transacta). Toženec je torej zatrjeval obstoj negativne procesne predpostavke iz prvega odstavka 274. člena ZPP in 308. člena ZPP, kar pomeni, da je treba za presojo ugovora res transacta uporabiti slovensko procesno pravo, to je določbe ZPP.
2.Utemeljena je sicer pritožbena graja, da odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je podana negativna procesna predpostavka res transacta, in posledičnem zavrženju tožbe, napačna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožba, temveč iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikovi pritožbeni graji, da se je sodišču prve stopnje v 38. točki obrazložitve primerila računska napaka, ker vsota zneskov 250.000,00 CAD, 44.836,13 CAD, 26.275,05 EUR in 28.247,85 CAD ni 309.009,03 CAD, temveč 349.359,03 CAD, zato je prišlo do napačnega zaključka, da bi tožniku po izplačilu volilojeminikov, davkov in stroškov ostal znesek 29.369,42 CAD oziroma 45.935,50 CAD (kar je po mnenju sodišča prve stopnje bistveno presegalo 5 % nagrado izvršitelju zapuščine, kot je predvidena v kanadskem pravu). Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s pritožbenim očitkom, da je nepravilen prvostopenjski zaključek v 40. točki obrazložitve, da "7.000,00 EUR ni tako nizka nagrada, da bi bilo nerealno, da bi bila predmet dogovora v sodni poravnavi", saj 7.000,00 EUR ni enako 7.000,00 CAD, kolikor je sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve ocenilo, da bi tožniku ostalo na račun nagrade za opravljanje nalog izvršitelja oporoke, ker pariteta med EUR in CAD ni 1:1 (kot je razbrati tako iz 3 in 10. točke obrazložitve). Vendar, kot rečeno, to ni nosilni razlog tega sklepa.
3.Sodišče prve stopnje je v 32. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe navedlo, da ima dedni sporazum naravo sodne poravnave, sodna poravnava pa je, če je nejasna, lahko podvržena pravilom o razlagi spornih določil pogodbe iz 82. člen OZ. Za razlago sporne določbe sodne poravnave je nato uporabilo namensko razlago (drugi odstavek 82. člena OZ) in na podlagi dejanskih ugotovitev tako po varianti 1 (37. in 38 točka obrazložitve) kakor tudi po varianti 2 (39. do 54. točka obrazložitve) prišlo do zaključka, da je bila nagrada za tožnikovo delo izvršitelja oporoke že zajeta v sodni poravnavi, ki sta jo pravdni stranki pred tem sklenili v zapuščinskem postopku, pri čemer se je med drugim sklicevalo na tožnikovo konfuzno izpoved (43. točka obrazložitve).
4.Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
5.Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
6.Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir. Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
7.Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
8.V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje za razlago sodne poravnave z dne 10. 7. 2014 ni uporabilo jezikovne razlage, temveč namensko. Takšno materialnopravno naziranje je glede na stališča iz sklepa II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zmotno. Sporno sodno poravnavo bi bilo treba razlagati zgolj z jezikovno razlago iz prvega odstavka 82. člena OZ. Jezikovna razlaga besedila sodne poravnave, ki se glasi, da "dedič C. C. priznava izvršitelju oporoke njegove stroške v višini 30.600,00 CAD", pa vodi do zaključka, da sklenjena sodna poravnava zajema le stroške izvršitelja oporoke, ne pa tudi nagrade za njegov trud, kar pomeni, da nagrada izvršitelja oporoke ni zajeta z objektivnimi mejami pravnomočnosti sodne poravnave. Zato obravnavana tožba, s katero tožnik kot izvršitelj oporoke vtožuje nagrado od dediča (toženca), ni nedopustna. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe je torej napačna.
Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi
9.Toženec s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi vtožuje plačilo 4.853,95 EUR, kar predstavlja znesek kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od zneska "28.527,22 CAD oziroma 17.877,84 EUR" od 3. 6. 2022 do 28. 11. 2024. Od tega kapitaliziranega zneska še zahteva zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodilo (V. točka izreka). Nosilni razlog sodišča prve stopnje je bil, da je bil izvršitelj oporoke (toženec po nasprotni tožbi) na podlagi 378. člena OZ v zamudi z izplačilom preostanka zapuščine dediču (tožniku po nasprotni tožbi) že od 15. 1. 2020, ko ga je slednji pozval k izplačilu, zamudne obresti pa mu je priznalo za obdobje od 3.6.2022 do 28.11.2024, kot je zahteval dedič, in sicer od zneska 17.877,84 EUR, kot je izhajalo iz sklepa o izvršbi I 124/2020 z dne 16. 12. 2020, prav tako pa je štelo, da izvršitelj oporoke nima pridržne pravice niti na podlagi 261. člena OZ niti na podlagi 780. člena OZ, ker je svojo nagrado za izvršitev oporoke že dobil poplačano v okviru sodne poravnave z dedičem (55. do 58. točka obrazložitve).
10.Sodba torej ima razloge, na katere na katere je sodišče oprlo svojo odločitev in se torej miselni tok sodišča prve stopnje da preizkusiti, kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, zato pritožbeno zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, pritožbene navedbe, ki izpostavljajo potrebo po uporabi kanadskega prava in o uporabi določb oporoke, pa predstavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga bo sodišče druge stopnje obravnavalo v nadaljevanju.
11.Bistvo pritožbene graje je, da zamuda izvršitelja oporoke z izplačilom preostanka zapuščine dediču ni nastopila. Glede na zaključke sodišča druge stopnje v tem sklepu, da sodna poravnava med strankama ni zajemala nagrade tožniku kot izvršitelju oporoke, so že iz tega razloga zmotni nasprotni zaključki sodišča prve stopnje iz 58. točke obrazložitve, da tožnik kot izvršitelj oporoke ni imel pridržne pravice, ker pravice do nagrade, ki je bila zajeta s sodno poravnavo, več ni imel.
12.Pritrditi je pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje vprašanja zamude izvršitelja oporoke ne bi smelo presojati ob uporabi slovenskega materialnega prava, temveč ob uporabi kanadskega prava, upoštevaje pri tem tudi določila same oporoke. Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi zavzelo stališče (18. do 22. točka obrazložitve), da je razmerje med izvršiteljem oporoke in oporočiteljem mandatno razmerje in da določila ZMZPP glede presoje tega razmerja odkazujejo na uporabo kanadskega materialnega prava (slednjemu sodišče druge stopnje pritrjuje). Zato bi tudi vprašanje, ali je izvršitelj oporoke prišel v zamudo (kakor tudi vsa ostala s tem povezana vprašanja: zastaranje, pridržna pravica, posledice zamude, višine obrestne mere zamudnih obresti), moralo presojati ob uporabi kanadskega prava, ne pa ob uporabi slovenskega prava. Sodišče prve stopnje je torej zaradi napačnega materialnopravnega pristopa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev po kanadskem pravu, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, ali je izvršitelj oporoke prišel v zamudo.
Odločitev pritožbenega sodišča
13.V obravnavani zadevi je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je pritožbi ugodilo, sodno odločbo sodišča prve stopnje v IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
14.Sodišče druge stopnje glede na naravo stvari ne sme samo odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj pravega sojenja glede odločanja o tožbenem zahtevku na prvi stopnji sploh ni bilo (tožba je bila zavržena), zaradi česar ne more na pritožbeni stopnji prvič ugotavljati celotnega sklopa dejstev, od katerih je po kanadskem pravu odvisna odmera nagrade izvršitelju oporoke, kakor tudi ne pravnorelevantnih dejstev po kanadskem pravu, od katerih je odvisen odgovor na vprašanje, ali je bil izvršitelj oporoke v zamudi s predajo zapuščine dediču. Če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje na prvi stopnji (za tak primer gre v obravnavani zadevi), bi nesorazmerno poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja (25. člen Ustave RS). Odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi pa je v celoti odvisna od ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev po kanadskem pravu, ki ji sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zato je bilo treba razveljaviti tako odločitev o tožbi kot o nasprotni tožbi. Razveljavitev odločitev o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (VI. in VII. izreka izpodbijane odločbe).
15.Razveljavitev sodne odločbe po presoji sodišča druge stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP), ker je bila tožba vložena pred tremi leti, iz podatkov spisa pa ne izhaja nobena okoliščina, ki bi narekovala potrebno po nujnosti takojšnje odločitve. Posledično je bila razveljavitev prvostopenjske odločbe in vrnitev v nov postopek potrebna.
16.Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe odločbe iz zgoraj navedenih razlogov se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih razlogov (npr. da iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, katere dokaze je sodišče prve stopnje dejansko izvedlo, da je neupravičeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog po pridobitvi podatkov glede oprostitve plačila davkov v Kanadi, da iz oporoke izhaja izključitev odgovornosti izvršitelja oporoke za izgube). Na te pritožbene navedbe bo v novem sojenju pozorno sodišče prve stopnje.
17.V novem sojenju bo sodišče prve stopnje skladno s 362. členom ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu, pri čemer bo zlasti dopolnilo dejansko stanje z ugotovitvami, na podlagi katerih bo mogoče odmeriti nagrado tožniku kot izvršitelju oporoke po pravilih kanadskega prava (v razponu do 5 % vrednosti zapuščine, kot je razvidno iz 28. točke obrazložitve) in presoditi, ali je bil izvršitelj oporoke v zamudi.
Na podlagi materialnopravnih naziranj pritožbenega sodišča bo zato dopolnilo dejansko stanje tako, da bo ugotovilo dejstva, na podlagi katerih bo mogoče vsebinsko odločiti o nagradi tožnika za izvršitev oporoke in njeni višini, zlasti dejstva o celotnem obsegu zapuščine, obsegu in zahtevnosti opravljenih nalog tožnika, času, ki je bil za njihovo opravo potreben, vloženem trudu oziroma prikazanih spretnostih in sposobnostih tožnika ter končnem rezultatu njegovega dela (kar so glede na 28. točko obrazložitve izpodbijane odločitve pravnorelevantne okoliščine po kanadskem pravu za odmero nagrade izvršitelju oporoke). Nadalje bo dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, dopolnilo tako, da bo upoštevaje kanadsko pravo ugotovilo dejstva, na podlagi katerih bo mogoče presoditi, ali je bil tožnik s plačilom denarnega zneska v zamudi in kakšna je obrestna mera zamudnih obresti.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).-------------------------------1 Odločitev pod VII. točko izreka je namreč neločljivo povezana z odločitvijo pod VI. točko izreka.2 Tožnik je vložil dve pritožbi, pri čemer s prvo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tožbi, z drugo pa odločitev sodišča o nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče je omenjeni pritožbi obravnavalo po vsebini kot eno pritožbo. 3 Glej A. Ekart v Čujovič, Kraljič (ur), Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor 2025, str. 801 s sklici na sodno prakso.4 Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 18. do 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe upoštevaje naslednje navezne okoliščine: da je bil zapustnik tudi kanadski državljan, da je bila oporoka sestavljena v Kanadi pred kanadskim notarjem v angleškem jeziku in se sklicuje na kanadsko pravo, zapustnik in tožnik sta (tudi) kanadska državljana in sta imela v času sestave oporoke bivališče v Kanadi, kjer se je nahajal velik del zapuščine (denarna sredstva. 5 Načelo lex fori regit processum je klasično načelo mednarodnega zasebnega prava (R. Knez v Repas, Rijavec (ur.), Mednarodno zasebno pravo EU, Uradni list, Ljubljana 2028, str. 616), ki je med drugim zapisano v tretjem odstavku 1. člena Uredb Rim I in Rim II (Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), UL L 177, 4.7.2008, str. 6-16; Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II ), UL L 199, 31.7.2007, str. 40-49). Utrjeno je tudi v sodni praksi slovenskih sodišč (USRS sklep Up-530/05 z dne 31. 1. 2007, VSRS sodba II Ips 772/2006 z dne 27. 11. 2008, VSRS sodba III Ips 125/2007 z dne 22. 09. 2009, VSRS sodba III Ips 86/2011 z dne 19. 11. 2013). Tako je na primer Vrhovno sodišče pojasnilo (VSRS sodba III Ips 125/2007 z dne 22. 09. 2009), da sodišča Republike Slovenije v pravdnem postopku obravnavajo in odločajo v sporih po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori), tudi če so stranke tujci in če je treba o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločati na podlagi tujega materialnega prava. V procesnem pravu je uporaba lex fori pravilo, zakon pa samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo (sposobnost strank v postopku). 6 V skladu z navedeno določbo mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava; če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo.7 Vrednost zapuščine v Kanadi je znašala 570.544,53 EUR (37. točka obrazložitve).8 Navedena določba se glasi(1) Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.(2) Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.9 V tej zvezi je za pritrditi pritožbi, da v zvezi s konfuznostjo izpovedbe ni nezanemarljiva tožnikova starost ob zaslišanju (90 let), pri čemer je šlo za stroške, ki sicer izhajajo iz listinskih dokazov.10 VSRS sklep II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022. 11 V skladu s stališči sodne prakse je v primeru bistveno enakih položajev, ki imajo skupni vrednotni temelj, mogoče odločati po analogiji in se nasloniti na stališča precedensih, ki urejajo bistveno enake položaje (glej npr. VSRS sodba in sklep II Ips 46/2023 z dne 06. 12. 2023). 12 Primerjaj odločbo USRS U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024 in tam citirano ustavnosodno prakso.13 Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1980, str. 38; V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 63, T. Ivanc, V. Rijavec, A. Ekart in T. Keresteš v V. Rijavec, D. Orož, A. Ekart (ur.), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s komentarjem. Splošni del (1. do 76. člen), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2026, str. 36, 108, 208, 387, 409.14 N. Betetto, A. Galič v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 43.15 Npr. VSRS sodba III Ips 23/2022 z dne 2. 12. 2023. 16 VSRS sklep II Ips 36/2024 z dne 20.11.2024, VSRS sklep II Ips 33/2024 z dne 02.10.2024.17 VSRS sklep II Ips 55/2025 z dne 07.01.2026, VSRS sklep II Ips 33/2024 z dne 02.10.2024, VSRS sklep II Ips 56/2022 z dne 19.04.2023;Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1980, str. 38; V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 63, T. Ivanc, V. Rijavec, A. Ekart in T. Keresteš v V. Rijavec, D. Orož, A. Ekart (ur.), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s komentarjem. Splošni del (1. do 76. člen), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2026, str. 36, 108, 208, 387, 409.18 Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravna stališča sodišča druge stopnje, je pa vezano na napotke pritožbenega sodišča po 362. členu ZPP. Smisel in namen te določbe je v tem, da četudi sodišče prve stopnje vztraja pri svojih prvotnih materialnopravnih izhodiščih, mora pritožbenemu sodišču z dopolnitvijo dejanskega stanja (tj. z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča odločilna) ustvariti pogoje, da lahko sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju spremeni prvostopenjsko sodbo po določbi 5. alineje 358. člena ZPP, s čemer se izognemo ponavljajočim razveljavitvam na drugi stopnji (J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana, Uradni list RS, GV Založba, 2009, str. 500).