Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 435/2020-7

ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.435.2020.7 Upravni oddelek

mednarodna zaščita redni postopek status begunca subsidiarna zaščita varna izvorna država preganjanje prosilec iz Alžirije
Upravno sodišče
15. maj 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Neposredno odločilen razlog za sprejeto odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da se Alžirija smatra za varno izvorno državo, zato s tem povezan tožbeni očitek glede uporabe koncepta varne izvorne države v konkretnem primeru ni utemeljen, ne glede na dejstvo, da je tožnik ob vložitvi prošnje dne 19. 12. 2019 tudi sam izpovedal, da v Alžiriji nikoli ni bil fizično ogrožen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot pristojni upravni organ na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi da je državljan Alžirije po imenu A.A., roj. ...1 v kraju B., za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi tožena stranka povzame navedbe tožnika v lastnoročni pisni vlogi z dne 15. 12. 20191 njegovo izpovedbo ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 19. 12. 20192 ter na osebnem razgovoru dne 14. 1. 2020. 3. Ob vložitvi prošnje 19. 12. 2019 je tako izpovedal, da je 11. 7. 2019 Alžirijo zapustil s potnim listom in z letalom legalno odšel v Turčijo, kjer je izgubil potni list. V Turčiji je ostal približno 2 meseca v Istanbulu. Nato je preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Hrvaške prispel v Slovenijo ter dne 15. 12. 2019 sam prišel v Azilni dom v Ljubljani in tam podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede razlogov, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je ob vložitvi prošnje navedel, da je Alžirijo zapustil, ker išče delo, saj je v Alžiriji ekonomska kriza, ni dela in ni plačila za delo. V izvorni državi od ožjih družinskih članov prebivajo še starši ter 5 bratov in 5 sester. Po veroizpovedi je musliman, samski in govori arabski jezik kot materni jezik, malo zna tudi francosko in angleško. Šolanje, ki je v Alžiriji brezplačno, je zaključil po opravljeni 9-letni osnovni šoli in prvem letniku gimnazije, ki je ni dokončal. Zaposlen je bil kot pogodbeni vojak v alžirski vojski med leti 2013 in 2018, ko se mu je iztekla pogodba, ki je sam ni želel podaljšati.

4. Na izrecno vprašanje, ali je bil kdaj fizično ogrožen v izvorni državi, je odgovoril nikalno. Na posebno vprašanje, ali je bil kakšen konkreten dogodek razlog, zaradi katerega je zapustil svojo državo, je tožnik odgovoril, da le zato, ker ni dela in je situacija zelo slaba, ker živi v eni sobi z desetimi brati in sestrami, zato si je želel urediti prihodnost in pomagati domačim. Ko mu je bila predočena njegova izjava o redni zaposlitvi v vojski med leti 2013 in 2018, je na vprašanje, zakaj je prenehal z opravljanjem službe v vojski pojasnil, da se mu je iztekla pogodba in da je ni želel podaljšati, ker mu ni bilo všeč to delo. Na vprašanje, ali je poskusil poiskati drugo zaposlitev, je odgovoril, da si po šestih mesecih iskanja ni uspel dobiti redne službe, pač pa samo priložnostna dela.

5. Na osebnem razgovoru 14. 1. 2020 je tožnik izpovedal, da je brez osebnih dokumentov, ker je potni list izgubil, ko je prečkal turško-grško mejo, vse druge osebne dokumente pa ima v Alžiriji. Sicer pa se je z bratom že dogovoril, da mu pošlje vozniško dovoljenje in nekaj fotografij z demonstracij. Glede sredstev za preživljanje v izvorni državi je izpovedal, da je njegov mesečni zaslužek v času zaposlitve v vojski znašal približno 300 EUR, z opravljanjem občasnih del pa približno 400 EUR mesečno. Ker sta razen njega delala tudi oče in brat, so njihovi dohodki zadoščali za preživljanje celotne družine, ki je živela v lastnem enosobnem stanovanju, a v slabem ekonomskem stanju. Vprašan o razlogih za mednarodno zaščito, je navedel demonstracije, ki se jih je v domačem kraju začel udeleževati v mesecu aprilu 2019, na katerih je sodeloval 6x ali 7x in so se miroljubno odvijale vedno ob petkih, tako da so demonstranti s protivladnimi plakati v rokah hodili po cestah. Ker so policisti večkrat poskušali zaustaviti demonstrante, je prihajalo do spopadov z demonstranti, ki so na koncu pobegnili, policisti pa so jih iskali. Domneva, da bi ga policisti zaprli, če bi ga našli, zato ker je protestiral proti vladi. Policija ga je večkrat iskala doma, na ulici in včasih v mestu, a mu je uspelo vedno pobegniti. Na vprašanje, kdaj so policisti prvič prišli ponj domov, je odgovoril, da se tega ne spominja. Na vprašanje, ali je bilo zanj razpisano policijsko iskanje oz. tiralica je odgovoril, da je prejel vabilo naj se zglasi na policijski postaji, a se ni odzval, iz vsebine vabila pa je razbral, da je vabljen zaradi demonstracij in zapiranja javnih cest. V zvezi s trditvijo, da bi ga policija zaprla, je na posebno vprašanje, za koliko časa bi ga zaprli, odgovoril, da za 4 ali 5 let. Sam je sicer slišal, da so nekatere že zaprli zaradi sodelovanja na demonstracijah, vendar sam osebno ne pozna nikogar. Na vprašanje, ali obstaja še kakšen drug razlog, zaradi katerega je zapustil Alžirijo, je odgovoril, da tudi zaradi tega, ker nima dela in slabih ekonomskih razmer, vendar sam z delom v vojski ni želel nadaljeval, ker mu pač ni bilo všeč. Na vprašanje, kako pojasnjuje neskladje v njegovih izjavah, da je sam kot razlog za odhod iz Alžirije navedel to, da ni našel rednega dela, četudi sam ni hotel podaljšati pogodbe za delo v vojski, za kar je imel možnost, je tožnik navedel, da s tem delom ni bil zadovoljen, a je vzdržal 5 let tega dela, potem pa več ni mogel in da v nadaljnjih šestih mesecih ni našel druge redne zaposlitve. Na vprašanje, ali bi ostal v Alžiriji, če bi tam našel redno delo, je odgovoril, da ni nujno, da bi ostal, saj so njegove težave povezane tudi s sodelovanjem na demonstracijah.

6. Na vprašanje, zakaj sodelovanja na demonstracijah sploh ni omenil pri podaji prošnje 19. 12. 2019, ko je imel to možnost, je odgovoril, da se takrat demonstracij ni spomnil, sedaj pa se jih je spomnil. Na izrecno vprašanje, kako to, da se tega ni spomnil, če je prav to bilo razlog njegovega odhoda iz Alžirije, je odgovoril, da ima Alzheimerjevo bolezen, da sicer nima nobenega dokaza ali potrdila, niti ni iskal zdravniške pomoči, pač pa sam meni, da ima to bolezen. Kot razlog, zakaj sam meni, da ima Alzheimerjevo to bolezen je izpovedal, da veliko pozablja, kar opaža že od svojega 14. ali 15. leta dalje.

7. Ko je zapustil Alžirijo, kjer ni imel drugih težav, je bil namenjen v katerokoli evropsko državo. V zvezi z njegovo izjavo, da ga je iskala policija, je na vprašanje, ali je imel kakršnekoli težave z varnostnimi organi ob odhodu iz države, odgovoril, da je Alžirijo zapustil brez težav in legalno odpotoval z letalom. Na vprašanje, kakšna bi bila zanj situacija, če bi se moral vrniti v Alžirijo, je odgovoril, da bi ga zaprli zaradi sodelovanja na demonstracijah. Vprašan, kaj pričakuje od Slovenije, je tožnik odgovoril, da bi v Sloveniji rad dobil delo.

8. V nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da tožnik v spis ni predložil nobenih osebnih dokumentov niti dokazil za potrditev svojih izjav, pač pa le informacije o izvorni državi. Tožena stranka še navaja, da v skladu z 2. odstavkom 41. člena ZMZ-1 o prošnji odloča v enotnem postopku in najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti pogoji niso izpolnjeni, presoja še pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po določilih 2. in 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 27. člena in 28. členom ZMZ-1. Po primerjavi navedb tožnika ob vložitvi prošnje in njegovih navedb na ustnem razgovoru, ki se po ugotovitvi tožene stranke med seboj bistveno razlikujejo, saj je prihajalo do razhajanj glede razlogov za priznanje mednarodne zaščite, zato tožnikove navedbe ocenjuje kot neverodostojne, kar vzbuja utemeljen dvom v njihovo resničnost, predvsem v povezavi z razlogom, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo, pri čemer nastalih nejasnosti tožnik ni uspel zadovoljivo pojasniti: tako je ob podaji prošnje 19. 12. 2019 navedel, da je Alžirijo tožnik zapustil, da si poišče delo, ker je ekonomska situacija tam slaba. Temu nasprotno je na osebnem razgovoru 14. 1. 2020 navedel, da ga je zaradi sodelovanja na demonstracijah v Alžiriji začela iskati policija. Ko mu je bila ugotovljena neskladnost predočena, je na to odgovoril, da se pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni spomnil demonstracij in da se jih je spomnil šele na ustnem razgovoru, za svojo pozabljivost pa je kot razlog navedel Alzheimerjevo bolezen, ki jo po lastnem mnenju ima, vendar v zvezi s tem ni nikoli iskal zdravniške pomoči in tudi nima nobenega izvida, ampak tako sam meni. To pojasnilo je za toženo stranko nesprejemljivo in neutemeljeno, še zlasti zato, ker je pri podaji prošnje tožnik navedel povsem drug razlog (iskanje zaposlitve), kot na osebnem razgovoru 14. 1. 2020, ko je sprva kot svoj edini razlog navedel udeležbo na demonstracijah, vse do tedaj, ko mu uradna oseba predočila razlog, ki ga je 19. 12. 2019 ob vložitvi prošnje sam navedel kot edini razlog, zaradi katerega je zapustil Alžirijo. Njegova naknadna pojasnila v tej zvezi je tožena stranka ocenila kot nekonkretizirana, neverodostojna oziroma nesprejemljiva, saj meni, da bi moral tožnik v primeru resničnega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo zaradi grozeče zaporne kazni, to izpovedati vsakokrat enako, tako ob podaji prošnje, kot tudi na osebnem razgovoru, v tej zvezi pa podati skladne izjave, kar pa tožnik ni storil. 9. Za toženo stranko je nesprejemljiva tudi tožnikova laična trditev o Alzheimerjevi bolezni, za katero naj bi zbolel že pri starosti 14. ali 15. let, za kar ni ponudil prav nobenega dokaza. Zaradi številnih opisanih protislovij in kontradiktornosti v tožnikovih navedbah, tožena stranka meni, da le-te kažejo tudi na to, da tožnik zlorablja azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov, saj je pri podaji prošnje 19. 12. 2019 sam izrecno izpovedal, da v Alžiriji ni bil nikoli fizično ogrožen, temu nasprotno pa je na osebnem razgovoru 14. 1. 2020 navedel, da bi ga v Alžiriji zaprli zaradi sodelovanja na demonstracijah. Zato je tožena stranka podvomila v tožnikove trditve, da ga išče policija, še zlasti ker tudi pridobljene informacije o izvorni državi nakazujejo nasprotno, da so namreč alžirske varnostne sile sprva dopuščale velika zborovanja na javnih krajih ob petkih, kot izhaja iz poročila Human Rights Watch z dne 9. 9. 2019. Tožnik je na osebnem razgovoru izpovedal, da je izvorno državo zapustil v mesecu juliju 2019 po prejemu vabila, naj se zglasi na policijski postaji, česar pa ni z ničemer podkrepil, njegov opis demonstracij pa je po oceni tožene stranke nekonkretiziran oziroma preskop in zato njegovim navedbam ne more slediti. Še zlasti ne zato, ker na podlagi poročila Human Rights Watch z dne 14. 11. 2019 ugotavlja, da so alžirske oblasti v mesecu aprilu in maju 2019, ko bi se naj jih udeleževal tudi tožnik, demonstracije dopuščale, z aretacijami skupin protestnikov pa začele šele pozneje v mesecu juniju 2019. Tožena stranka glede časovnice, ki jo je v tej zvezi predstavil tožnik, ocenjuje, da se le-ta ne sklada z informacijami o izvorni državi in tudi zato njegove navedbe ocenjuje kot malo verjetne in neprepričljive. To pa tudi zato, ker sam ni nikoli zatrjeval, da bi se policija do njega nasilno obnašala ali mu na kakršenkoli način grozila, tudi sicer pa ni dajal nobenih natančnih podatkov ali opisov konkretnih dogodkov v zvezi z demonstracijami.

10. Glede navedb o pošiljanju policijskih vabil protestnikom šele po tem, ko so se protesti že končali, tožena stranka ugotavlja, da o tem v informacijah o izvorni državi ni moč zaslediti nobenih podatkov in zato dvomi tudi v resničnost tožnikovih navedb o prejemu policijskega vabila, še posebej, ker je ostal v izvorni državi še mesec dni po zatrjevanem prejemu policijskega vabila in se mu v tem času po lastnih navedbah ni zgodilo nič posebnega, povezano s policijo in vabilom, ki ga omenja. Tožnik tudi sam ne pozna nikogar, ki bi ga zaprli zaradi sodelovanja na demonstracijah, kar vse krepi dvom v resničnost tožnikovih navedb o prejemu policijskega. Še zlasti ob dejstvu, da se je demonstracij udeleževalo približno milijon ljudi, zato je minimalna verjetnost, da bi policija poslala vabilo ravno tožniku, ki ni bil nikoli legitimiran na demonstracijah in tudi sam ne pozna nikogar, ki bi ga prijeli policisti, kar vse kaže na zelo majhno verjetnost, da bi policija preganjala ravno tožnika in tako ni verjetno, da bi tožnik zaradi demonstracij postal tarča policije. Ker iz predloženega poročila Human Rights Watch z dne 24. 2. 2020 izhaja, da so oblasti v aretacijah, s katerimi so začele šele v mesecu juniju 2019, aretirale predvsem vodje protestnikov in vodilne osebnosti, iz tega razloga dvomi tudi o možni aretaciji tožnika, ki mu po njenem prepričanju ne grozi preganjanje ali kazen v izvorni državi, saj svojih ni prepričljivo argumentiral in tudi sam ni nikoli trdil, da bi ga policija sploh na kakršenkoli način identificirala in je zato le malo verjetno, da bi ga prepoznala v množici in vabila na policijsko postajo. Še zlasti, ker je sam izpovedal, da legalno odpotoval iz izvorne države brez kakršnihkoli težav pri preverjanju varnostnih organov. Zato tožena stranka dvomi v resničnost tožnikovih navedb o dogodkih, ki jih je navajal in pri tem podal veliko netočnih in neverjetnih izjav, ki jih tudi ni uspel prepričljivo pojasniti, ko so mu bile le-te predočene. Zato dvomi tudi v obstoj dogodkov, ki jih je tožnik na ustnem razgovoru 14. 1. 2020 izpostavil kot ključne za odločitev da zapusti izvorno državo. Tožena stranka je glede na vse njegove navedbe prepričana, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje ali zaporna kazen zaradi udeležbe na demonstracijah. Na podlagi informacij o izvorni državi namreč ugotavlja, da so oblasti šele meseca junija 2019 začele z aretacijami in da so bili aretirani predvsem vodje protestnikov in vodilne osebnosti, kar pa tožnik ni bil, zato mu niti ne grozi aretacija, saj je tudi sam izpovedal, da je izvorno državo zapustil legalno brez kakršnihkoli težav pri preverjanju varnostnih organov. Zato tožnikove razloge za zapustitev izvorne države ocenjuje kot neverodostojne in zaključuje, da tožnik ni izkazal zatrjevanega subjektivnega strahu v zadostni meri za verjetnega, niti ni s svojimi izjavami dokazal, da je v nevarnosti pred preganjanjem ali resno škodo. Ker njegov strah pred preganjanjem tako ni ne objektivno niti subjektivno utemeljen, tožnik ne izpolnjuje pogojev in ni upravičen do statusa begunca. Po ugotovitvi tožene stranke pa prav tako ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem da utrpi resno škodo, pri čemer je zlasti upoštevala tožnikovo lastnoročno pisno izjavo z dne 15. 12. 2019, v kateri je sam zapisal, da je izvorno državo zapustil, ker ne dobi dela. Pri prodaji prošnje je navedel, da je ekonomska situacija v Alžiriji zelo slaba in tudi kasneje na osebnem razgovoru dodal, da so v državi slabe ekonomske razmere, vendar je sam izpovedal tudi, da je Alžirijo zapustil z lastnimi prihranki, tako da je očitno zmogel v Alžiriji zaslužiti in prihraniti denar. Zgolj dejstvo, da ni našel stalne, ampak le občasne zaposlitve, pa ne more biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite, saj niti ni zatrjeval, da bi bilo njegovo ekonomsko stanje posledica namernega ravnanja države ali tretjih oseb, pač pa splošnega stanja v državi. Prav tako tudi ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje saj življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, kar niti po smislu tožnikovih navedb ni mogoče zaključiti. Prav tako kot tudi ne, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni, saj je celo sam izpovedal, da v Alžiriji ni bil nikoli fizično ogrožen. Zato po oceni tožene stranke v tožnikovem primeru tako ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi 28. člena ZMZ-1. 11. Tožnik, ki se z odločitvijo in obrazložitvijo tožene stranke ne strinja, v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da se z ničemer ni opredelila o tem, ali dvomi v resničnost tožnikovih navedb, kljub temu, da je tožnika zelo podrobno spraševala. Navaja, da bi naj morala razumeti, da so prosilci pri podaji prošenj v skrbeh za svojo prihodnost, zato naj bi ob stikih z uradnimi osebami ob podaji prošenj zaradi strahu pozabljali navajati pomembne podatke. Tudi sam tožnik je šele na osebnem razgovoru povedal za demonstracije. Ker je sama tožena stranka navedla podatek, da aretiranim na demonstracijah grozi kazen do 10 let zapora, zaradi obtožb o škodovanju celovitosti državnega ozemlja na podlagi 79. člena Kazenskega zakonika. Večina protestnikov je bila aretirana 21. in 28. junija 2019, takrat ko je bil tožnik še v Alžiriji in sodeloval na protestih. Če njegovi prošnji ne bo ugodeno, bi ga ob vrnitvi v Alžirijo tam zaprli, s čimer bi mu bila kratena pravica do osebne svobode, svobode govora in izražanja. Tožnik kot splošno znano dejstvo navaja, da v Alžiriji ni stalnih služb in dohodkov. Navaja, da je bil zaradi življenja v majhnem stanovanju z vso družino izpostavljen nečloveškemu bivanju v ekstremnih pogojih. Poudarja, da ne prihaja iz varne izvorne države, četudi se Alžirijo kot tako načeloma smatra. Sam meni, da mu pripada mednarodna zaščita, češ da so podani razlogi za priznanje statusa begunca, za kar ne obstajajo izključitveni iz 1. odstavka 31. člena ZMZ. Razen tega meni, da mu ob vrnitvi grozi resna škoda glede na razmere v Alžiriji. V tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki in ji naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

12. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila upravni spis in vložila odgovor na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo, na katero se v celoti sklicuje.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba tožene stranke, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1, ker je po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite.

15. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v 2. in 3. odstavku 20. člena ZMZ-1. Tako se v skladu z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 31. člena ZMZ-1. V skladu z določili 1. do 5. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku bodisi v pospešenem postopku. Tožena stranka je odločitev v konkretnem primeru sprejela na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka na ustrezen način tožniku, tudi z aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite in se nato opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb s celovito in logično pravilno dokazno oceno, ki jo je sodišče podrobneje povzelo v svoji obrazložitvi v tč. 2 - 10. Kot neutemeljen se tako izkaže tožbeni očitek, da je tožena stranka pri odločitvi želela upoštevati le navedbe, katere je podal tožnik ob podaji prošnje 19. 12. 2019. 17. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek, da se tožena stranka z ničemer ni opredelila o tem, ali dvomi v resničnost tožnikovih navedb. Nasprotno namreč iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožena stranka kot nekonkretizirane in malo verjetne ocenila njegove trditve o udeležbi na demonstracijah, tudi ob upoštevanju aktualnih in relevantnih informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi zaradi številnih kontradiktornosti v njegovih navedbah, ki jih ni uspel logično prepričljivo pojasniti, ko je bil na ugotovljena protislovja opozorjen, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 14. 1. 2020, kot tudi iz skrbne in podrobne analitično-sintetične obrazložitve, kot je predhodno povzeta v tej sodbi.

18. Po povedanem sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka izčrpno navedla v svoji obrazložitvi, v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je v skladu s 1. odstavkom 20. člena ZUS-1vezano glede preizkusa dejanskega stanja, pa dodaja:

19. Neposredno odločilen razlog za sprejeto odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da se Alžirija smatra za varno izvorno državo, zato s tem povezan tožbeni očitek glede uporabe koncepta varne izvorne države torej v konkretnem primeru ni utemeljen, ne glede na dejstvo, da je tožnik ob vložitvi prošnje dne 19. 12. 2019 tudi sam izpovedal (v 3. odstavku na str. 7), da v Alžiriji nikoli ni bil fizično ogrožen. Razen tega pa je Alžirijo, ki jo je navedel kot svojo izvorno državo, po lastnih navedbah legalno zapustil s potnim listom v mesecu juliju leta 2019 (konkretno 11. 7. 2019) brez kakršnihkoli težav s policijsko-varnostnimi organi ob prestopu državne meje.

20. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik ni niti omenil sodelovanja na demonstracijah ne v lastnoročni pisni vlogi z dne 15. 12. 2019 (ki se glasi: "Zapustil sem Alžirijo, ker ne dobim dela in prosim za azil v Sloveniji") in tudi ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 19. 12. 2019 (na str. 6: "Alžirijo sem zapustil, ker iščem delo. Situacija v Alžiriji je zelo slaba, govorim iz lastnih izkušenj. Tam je ekonomska kriza, ni dela, ni plačila za delo"), temveč prvič šele na osebnem razgovoru dne 14. 1. 2020, kar tožniku (roj. 15. 11. 1991) ni uspelo prepričljivo pojasniti zgolj z dokazno nepodprtim zatrjevanjem o obolelosti za Alzheimerjevo boleznijo.

21. Sodišče je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Kar zadeva stroškovni zahtevek želi sodišče tožniku dodatno pojasniti, da le-tega lahko njegova pooblaščenka sama neposredno uveljavlja v posebnem upravnem postopku pri toženi stranki kot pristojnemu organu.

22. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, ki je bil že predhodno v upravnem postopku že dvakrat ustno zaslišan ob vložitvi prošnje 19. 12. 2019 in na osebnem razgovoru 14. 1. 2020, ob upoštevanju ustaljene upravno sodne prakse glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (1. točka 1. odstavka 219. a člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje brez glavne obravnave v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP. 1 Tožnik v lastnoročni pisni vlogi navaja, kot sledi: "Zapustil sem Alžirijo, ker ne dobim dela, zato prosim za azil v Sloveniji". 2 Tožnik je ob vložitvi prošnje dne 19. 12. 2019 na vprašanje: "Prosim, na kratko, povejte kateri so vaši osebni razlogi, zaradi katerih se ne morete vrniti v vašo izvorno državo?" odgovoril, kot sledi: "Alžirijo sem zapustil, ker iščem delo. Situacija v Alžiriji je zelo slaba, govorim iz lastnih izkušenj. Tam je ekonomska kriza, ni dela, ni plačila za delo."

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia