Jedro

Materialni zakon je bil zmotno uporabljen, če so bili pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ugotovljeni samo z uporabo ZZVN, ne pa tudi z novelo ZZVN-B, ki je v času odločanja že veljala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 688/98-13 z dne 29.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo z dne 6.4.1998, s katero je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 14.1.1996. Z njo je upravna enota ugodila tožnikovemu zahtevku in mu priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas, preživet v begunstvu od rojstva 20.12.1942 do 18.3.1944 in status žrtve vojnega nasilja - zapornika, za čas, preživet v zaporu od 19.3.1944 do 25.6.1945 ter na tej podlagi odločila o pravici doživljenjske mesečne rente in pravici do zdravstvenih storitev, ki ju je določila od 1.2.19996 dalje, ter o pravici do priznanja pokojninske dobe. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je tožena stranka ugotovila, da se je tožnik rodil 20.12.1942 v K., kamor naj bi starši pobegnili pred prisilnim ukrepom. Ker pa tožnika v taborišče, internacijo oziroma izgnanstvo niso prisilno poslale oziroma izselile okupacijske sile in ni pobegnil pred prisilnim ukrepom oziroma nasilnim dejanjem iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po določbah tega zakona.

Tožena stranka je še navedla, da je 10.8.1996 začela veljati novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki daje pravico tudi osebam, rojenim staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, zato lahko tožnik z novo vlogo zahteva, da se mu priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja na podlagi navedene spremembe. Upravno sodišče se s presojo tožene stranke ni strinjalo in je tožbi ugodilo ter odločbo tožene stranke odpravilo. Po presoji sodišča tožena stranka ni pravilno uporabila zakona, saj je tako v času odločanja na prvi stopnji kot tudi v času revizije že veljala navedena novela ZZVN (ZZVN-B), ki jo je upravni organ prve stopnje pri odločanju tudi upošteval. Zgolj trditev, da tožnik sam ni bil poslan oziroma izseljen oziroma ni pobegnil pred prisilnim ukrepom oziroma dejanjem in da zgolj zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa, pa glede na vse ostale podatke in obrazložitev upravnega organa prve stopnje, odločitev tožene stranke ni pravilna.

V pritožbi tožena stranka oporeka odločitvi sodišča, saj je tožnik podal vlogo za priznanje statusa že januarja 1996 in je prvostopni upravni organ odločil o njegovi vlogi očitno delno na podlagi osnovnega zakona in delno na podlagi novele. Tako mu je priznal status osebe, rojene staršem, ko je zoper njih trajal prisilni ukrep, pravice pa mu je priznal od 1.2.1996 naprej, ko zanj zakon sploh še ni veljal. Tožena stranka meni, da je potrebno pri odločanju tako na prvi kot drugi stopnji uporabljati predpise, ki so veljali ob vlogi stranke. Zakon o vojnih invalidih v 79. členu določa, da gredo upravičencem pravice od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Organ odloči za nazaj, saj postopek navadno traja dalj časa. Ker je tožnik podal vlogo pred novelo tako prvostopni kot drugostopni upravni organ na podlagi takšne zahteve ne moreta zakonito in pravilno odločiti o stvari na podlagi te novele. V takem primeru bi upravni organ samovoljno odločil mimo zakona, saj bi odločal v nasprotju z vlogo, ki jo je podala stranka. Stranka pa ima seveda možnost spremeniti že vloženi zahtevek, kar je bilo v tej in podobnih zadevah strankam tudi svetovano. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in samo odloči oz. vrne zadevo v ponovno presojo Upravnemu sodišču RS.

V odgovoru na tožbo tožnik navaja, da so bile v letu 2000 njegovim sestram (I.L., A.N. in M.Z.) izdane pozitivne odločbe in jim je bil status priznan.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov izhaja, da so tožnikovi starši pobegnili pred okupatorjevim nasiljem in da se jim je v tem času (20.12.1942) v K. rodil tožnik. Sporno tudi ni, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja 17.1.1996. Organ prve stopnje je o njej odločil z odločbo, ki ima datum izdaje 14.1.1996, za katerega je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je očitno napačen, ker odločba ni mogla biti izdana pred vložitvijo vloge. Upravno sodišče je štelo kot datum izdaje odločbe prve stopnje 14.1.1997 in tožena stranka v pritožbi zoper njegovo sodbo temu ne oporeka. Zato pritožbeno sodišče šteje datum izdaje prvostopne odločbe 14.1.1997 kot nesporen. Na tej podlagi sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka odločala v času, ko je že veljala druga novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96: ZZVN-B), uveljavljena 10.8.1996. Novela ZZVN-B je krog oseb - žrtev vojnega nasilja razširila tudi na osebe, ki so bile rojene staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja. Zato je upravno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zmotno uporabila materialni zakon, ker je pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožniku ugotavljala samo z uporabo ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95), ne pa tudi z novelo ZZVN-B. V pritožbi tožena stranka meni, da je pri odločanju o statusu žrtve vojnega nasilja treba uporabljati predpise, ki veljajo ob vložitvi strankine vloge in se pri tem sklicuje na 79. člen Zakona o vojnih invalidih. Res je, da določbi 20. in 24. člena ZZVN napotujeta na smiselno uporabo določb Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 - ZVoj I), in da po 79. členu ZVoj I. gredo pravice upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Toda v tem primeru je tožnik vložil vlogo še pred uveljavitvijo novele ZZVN-B, ki je sploh uredila status otroka, rojenega staršem, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi in o tej vlogi pristojni organ ni odločil do uveljavitve te novele, temveč kasneje. Zato datum vložitve vloge ni tako pomemben, kot to razlaga tožena stranka.

Pomembno je namreč stanje ob odločitvi, ki pa v upravnem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno. Zato je odločitev upravnega sodišča pravilna.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.