Jedro

Kot je sodišče že pojasnilo, ugotovitvi, da je gradnja garaže delno izvedena na tujem zemljišču tožeča stranka v postopku izdaje odločbe ni oporekala, zato je po presoji sodišča pravilna nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da gre za gradnjo v nasprotju z določbo 19. člena Pravilnika, ker tožeča stranka za tako gradnjo ni izkazala pravice graditi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je z izpodbijano odločbo, št. 06122-887/2013/8(32132) z dne 31. 3. 2016 odločilo, da morata inšpekcijska zavezanca A.A. in B.B., po vročitvi te odločbe, ustaviti dela pri gradnji garaže na zemljišču s parc. št. 929/5 in 1140/12, k.o. ... (1. točka izreka). Odločil je, da sta inšpekcijska zavezanca dolžna v roku 90 dni po vročitvi te odločbe odstraniti garažo nepravilne oblike, tlorisne velikosti 6,10 m x 6,00 m, na zemljišču s parc. št. 925/5 in 1140/12 v k.o. ... ter na svoje stroške vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). V 3. točki izreka je prvostopenjski organ inšpekcijska zavezanca opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. V 4. točki izreka je odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in v 5. točki izreka odločil, da bosta stroške postopka plačala inšpekcijska zavezanca na podlagi posebnega sklepa ter v 6. točki izreka odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da sta investitorja na parc. št. 929/5 in 929/9 zgradila stanovanjsko hišo in več pomožnih objektov, za katere sta pridobila ustrezna dovoljenja, veljavna v času gradnje. Za stanovanjsko hišo sta si dne 1. 3. 2013 pri Upravni enoti Celje pridobila potrdilo št. 351-86/2013-4, da ima objekt uporabno dovoljenje, za gradnjo garaže pa sta si pri Občini Vojnik pridobila lokacijsko informacijo št. 350-04-0088-105/2004-15 z dne 25. 4. 2004, za gradnjo garaže do 15 m2, na parc. št. 929/5 k.o. ....

3. Pri inšpekcijskem pregledu dne 11. 2. 2016 in vrisu garaže v podatke zemljiškega katastra v pisarni istega dne, na podlagi izmere nadzornika z dne 11. 4. 2013, je bilo ugotovljeno, da je del garaže zgrajen na parc. št. 1140/12 k.o. ..., ki je po podatkih zemljiškega katastra vodena kot občinska cesta, v lasti Občine Vojnik. Na podlagi te ugotovitve in po zaslišanju A.A., je gradbeni inšpektor presodil, da investitorja na zemljišču v lasti Občine Vojnik, ne glede na to, da v naravi to zemljišče ni več cesta, objekta ne bi smela zgraditi, ampak bi si morala pridobiti gradbeno dovoljenje. Z gradnjo sta tako investitorja kršila določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1. 4. Ministrstvo za okolje in prostor, drugostopenjski organ, je z odločbo, št. 0612-128/2016/2 z dne 2. 11. 2016, 1. točko izreka prvostopenjskega organa dopolnil z besedilom, ki se nanaša na obliko garaže, v ostalem delu pa pritožbo zavrnil. 5. Tožeča stranka v vloženi tožbi vztraja pri stališču, da je prvostopenjski upravni organ dejansko stanje ugotovil nepopolno in nepravilno, ker je garaža zgrajena na parc. št. 929/5 k.o. ..., ki je last investitorjev. Dejstvo je, da meja med navedeno parcelo in parc. št. 1140/12 k.o. ... ni urejena. Ker meje niso urejene, tožena stranka ne more z gotovostjo trditi, da je del garaže zgrajen na parc. št. 1140/12 k.o. ..., ki je cesta v lasti Občine Vojnik. Iz priloženih izrisov obstoječega objekta in prizidka, Geodetskega zavoda Celje, ki sta bila izdelana januarja 2017, je razviden potek občinske ceste po parc. št. 1140/12 k.o. ... in podatek, da je odmik garaže od ceste večji od 1,5 m. Prav tako se tožeči stranki ne strinjata z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da ima garaža tlorisno površino 36,6 m2. Izris obstoječega objekta in prizidka, ki ga je izdelal Geodetski zavod Celje v mesecu januarju 2017, namreč izkazuje tlorisno površino 30 m2, kar pomeni, da je zgrajena v skladu s Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), veljavnim v času gradnje. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa, odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni poslala.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Z izpodbijano odločbo je bil tožeči stranki izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru je sporna gradnja garaže na zemljišču parc. št. 929/5 in 1140/12 k.o. ... in v tej zvezi vprašanje, ali gre za gradnjo enostavnega objekta, skladno z določbami Pravilnika, veljavnega v času gradnje tega objekta, leta 2004. 9. Po prvem odstavku 3. a člena ZGO-1 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, po drugem odstavku 8. člena pa vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. V času izdaje izpodbijane odločbe je bil ta predpis Pravilnik. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je gradnja spornega objekta skladna z določbami tega Pravilnika, ker tlorisna površina garaže meri 30 m2. 10. Sodišče v zvezi z navedeno tožbeno trditvijo ugotavlja, da podatek o izmeri garaže izhaja iz skice garaže na uradnem zaznamku z dne 11. 4. 2013, ki ga je sestavil nadzornik C.C., ter v tej skici navedel izmere garaže nepravilne oblike 6,00 m x 6,10 m in lego garaže na zemljišču parc. št. 929/5 in parc št. 1140/12 k.o. ..., ter zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 11. 2. 2016, ki je vsebino tega uradnega zaznamka povzel v svojih ugotovitvah. Iz listin priloženega upravnega spisa izrecno ne izhaja, da je bila zavezanka seznanjena z izmerami garaže (6,00 m x 6,10 m), oziroma z vsebino prej navedenega uradnega zaznamka in zapisnika, da pa je bila navedena seznanitev opravljena, je mogoče sklepati na podlagi zapisnika z dne 23. 3. 2016, kjer je investitorica izjavila, da z Občino Vojnik potekajo dogovori za odkup dela zemljišča parc št. 1140/12 k.o. ..., na katerem stoji del garaže. Tudi sicer tožeča stranka ne v pritožbi, ne v tožbi, ni zatrjevala, da gre za podatek, ki ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni poznala, ampak je v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa zatrjevala le, da tlorisna velikost objekta ne presega 15 m2 in je skladna z lokacijsko informacijo Občine Vojnik, št. 350-04-0088-105/2004-15 z dne 25. 4. 2004. Ker sodišče v ugotovitve inšpekcijskega organa, ki se nanašajo na izmere spornega objekta ne dvomi, tožeča stranka pa s svojimi navedbami, v katerih navaja (pritožba), da gre za objekt 15 m2 in navedbami v tožbi, da gre za objet v velikosti 30 m2 ter sklicevanjem na izris objekta v izmeri 30 m2, ki ga je izvedel D januarja 2017, ni prepričljiva, tožeča stranka s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na izmere garaže, ne more biti uspešna. Ta ugotovitev v nadaljevanju, ob nespornem podatku, da je bila garaža zgrajena leta 2004, pomeni, da je po presoji sodišča pravilna tudi nadaljnja ugotovitev drugostopenjskega organa, da je bila sporna garaža zgrajena v nasprotju z določbami Pravilnika, veljavnega v času gradnje. Pravilnik, veljaven v času odločanja, je namreč gradnjo enostavnega objekta, kamor se skladno z določbo 5. člena tega Pravilnika uvrščajo tudi garaže, omejil (tudi) s tlorisno površino do 30 m2. 11. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožeča stranka z gradnjo garaže ni posegla na zemljišče parc št. 1140/12 k.o. ..., ki je nesporno v lasti Občine Vojnik. Gre za ugotovitev, s katero je bila tožeča stranka, kot to izhaja iz prej navedenih podatkov, seznanjena in ji ni oporekala. Iz podatkov upravnega spisa izhaja celo, da v tej zvezi potekajo razgovori z Občino Vojnik, lastnico zemljišča parc. št. 1140/12 k.o. .... Tožeča stranka navedene dejanske ugotovitve, torej gradnje garaže na prej navedem zemljišču, ne more izpodbiti niti s tožbi priloženim izrisom D, z izmerami objekta nepravilne tlorisne oblike v izmeri 30 m2. Gre namreč za podatek oziroma dokaz, s katerem tožeča stranka dokazuje svojo trditev in ne predstavlja uradnega podatka, bi pa ugotovitvam o izmerah garaže in posegu gradnje na zemljišče parc. št. 1140/12 k.o. ..., morala ugovarjati pravočasno, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Kot je sodišče že pojasnilo, ugotovitvi, da je gradnja garaže delno izvedena na tujem zemljišču tožeča stranka v postopku izdaje odločbe ni oporekala, zato je po presoji sodišča pravilna nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da gre za gradnjo v nasprotju z določbo 19. člena Pravilnika, ker tožeča stranka za tako gradnjo ni izkazala pravice graditi.

12. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da v postopku odločanja o tožbi presodi dokaze, izpodbijano odločbo, listine spisa in izrise D in izrecno predlagala izvedbo glavne obravnave.

13. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

14. Po presoji sodišča tožeča stranka s svojimi navedbami in predlaganimi dokazi, ni uspešno utemeljila zahteve za izvedbo glavne obravnave. Sodišče je namreč v spornem postopku dolžno presoditi zakonitost izpodbijanega akta, zato izpodbijani odločbi sami po sebi ne predstavljata dokaza, katerega presoja bi bila vezana na izvedbo zahtevane glavne obravnave. S predlagano izvedbo dokaza, izrisa D, na glavni obravnavi, pa po presoji sodišča tožeča stranka, zato ker je predlagala izvedbo dokaza, ki bi ga morala predlagati že v postopku pred izdajo odločbe (je sestavni del ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja) ni izkazala potrebe pa izvedbi glavne obravnave, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Glede na navedbo je sodišče presodilo, da je izrek spornega inšpekcijskega ukrepa, ki temelji na ugotovitvi, da je garaža zgrajena nelegalno, pravilen in v skladu z materialnopravno podlago, na katero se sklicuje, zato je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka nositi svoje stroške sama, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.