Jedro

Materialnopravno pravilno je stališče, da je tako za izbrisno tožbo kot za tožbo za ugotovitev lastninske pravice pasivno legitimiran subjekt, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne dovoli subjektivne razširitve tožbe (I. izreka odločbe) ter zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je Pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 9. 10. 1997, ki sta jo sklenili A. in tožena stranka nična in se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi te pogodbe neveljavna in se vpiše prejšnje zemljiškoknjižno stanje – lastninska pravica v korist A.; zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 974/1 in parc. št. 974/2 k. o. X (točka II. izreka odločbe). Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 162,80 EUR stroškov postopka tožene stranke, v primeru zamude s pripadki (III. izreka).

2. V pritožbi tožena stranka najprej povzame celo odločitev prvostopenjskega sodišča in navaja, da se pritožuje zoper „sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vseh priglašenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe ponavlja trditve, ki jih je podala do izdaje izpodbijane sodbe o tem, kakšno pogodbo in s kakšnim namenom je sklenila s pravnim prednikom tožene stranke in kaj je bilo izvedeno v zemljiški knjigi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zemljiški knjigi na parc. št. 974/1 in št. 974/2 k. o. X vpisana lastninska pravica na R., napačna pa je ugotovitev sodišča, da je pogodba o prenosu, katere ničnost uveljavlja, sklenjena z R., ki jo je v postopku lastninjenja le zastopala tožena stranka. Napačen je zaključek, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na sodno prakso, da odgovor na to, ali je tožena stranka stvarno legitimirana, daje materialno pravo, ne glede na takšno ali drugačno pravno naziranje strank. Ker je bila pogodba sklenjena s toženo stranko, R. ni pasivno legitimirana za zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Ker je podana pasivna legitimacija, bi se moralo sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali pogodba o prenosu sploh izpolnjuje pogoje za veljavno razpolaganje. Ker se ni, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ponavlja navedbe, s katerimi je utemeljevala svoje stališče, da je pogodba o prenosu zemljišč, na podlagi katere je bila vpisana lastninska pravica na R., nična in da je lastninsko pravico na spornih zemljiščih pridobila pritožnica.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka na prvi strani pritožbe navaja, da se pritožuje zoper „sodbo in sklep“ in nato še, da se pritožuje zoper „navedeno sodbo v celoti“, pri čemer pred tem povzame celo odločbo prvostopenjskega sodišča. Iz obrazložitve pritožbe pa je mogoče razbrati le razloge, s katerimi izpodbija sodbeni del odločbe – zavrnitev primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Glede na to je pritožbeno sodišče preizkusilo sklep prvostopenjskega sodišča, da ne dovoli subjektivne razširitve tožbe (točka I. izreka prvostopenjske odločbe), le v mejah uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotavlja, da uradoma upoštevnih kršitev ni. Tožeča stranka je šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo razširila tožbo na R. Tožena stranka se je razširitvi tožbe uprla, R. pa je podala izjavo, da ne soglaša s subjektivno spremembo tožbe in v pravdo ne bo vstopila. Ker je skladno z drugim odstavkom 191. člena ZPP za razširitev tožbe na novega toženca potrebna njegova privolitev, je v točki I. izreka izpodbijane odločbe vsebovana odločitev pravilna.

6. Pritožba pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je v zemljiško knjigo kot lastnik spornih nepremičnin vpisana R. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tako za izbrisno tožbo kot za tožbo za ugotovitev lastninske pravice pasivno legitimiran subjekt, ki je vpisan v zemljiško knjigo. To izhaja iz prvega odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in 3. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, to je materialnopravnih določb. Za odločitev o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka relevantnega dejstva – vpis lastninske pravice države v zemljiški knjigi, pritožba torej ne izpodbija; celo izrecno mu pritrjuje. Tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 9. 10. 1997, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka, sklenila R., je pravilna. To jasno izhaja iz same pogodbe v prilogi A4 in tudi iz zemljiške knjige. Če namreč pogodbe ne bi sklenila R., ne bi bila na podlagi te pogodbe vknjižena kot lastnica nepremičnin v zemljiški knjigi.

7. Za izpodbijano razsojo relevantna dejstva je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Procesnih kršitev pritožba ne graja obrazloženo. Višje sodišče je zato prvostopenjsko sodbo preizkusilo le glede podanosti uradoma upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja, da jih ni. Vse nadaljnje navedbe pritožbe po obrazloženem niso relevantne za preizkus izpodbijane odločitve, zato višje sodišče nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljeni, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno drugostopenjsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je skladno s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka154. člena ZPP jih mora tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, nositi sama.