Jedro

ZDen predvideva tudi denacionalizacijo v obliki nadomestnega zemljišča kot odškodnine, vendar je ta oblika vrnitve premoženja možna le, če se zavezanec in upravičenec o tem sporazumeta (3. odst. 42. čl. ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo odseka za gospodarstvo Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine z dne 2.8.1993, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za vrnitev (v naravi in v obliki nadomestnega zemljišča) zemljišč. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 16. člena zakona o denacionalizaciji, po katerem vrnitev premoženja ni možna, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Če vrnitev ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine. Ker je iz spisa razvidno, da imajo na zemljišču, katerega vrnitev zahteva tožnik, lastninsko pravico fizične osebe, zahtevek tožnika pa se je glasil na vrnitev v naravi, je odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo in navaja, da se strinja s stališčem, da ne more zahtevati nazaj zemljišča, ki mu je bilo odvzeto, ker je sedaj v lastni fizičnih oseb, ne pa s stališčem, da ni pogojev za dodelitev nadomestnega zemljišča. Tožnik meni, da mu po 2. odstavku 2. člena ZDen pripada odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, če vrnitev odvzetega premoženja ni možna. Celo v tej katastrski občini je dovolj nadomestnega kmetijskega zemljišča. Upravna odločba tožniku niti ni priznala pravice do odškodnine, niti ni odločila, ali je njegov zahtevek za denacionalizacijo sploh upravičen ali ne. Kolikor je upravičen, bi upravni organ moral odločiti, da se njegov zahtevek za vrnitev odvzete stvari, ki je prešla v zasebno last, zavrne, pripada pa mu pravica do odškodnine, ki je lahko v nadomestnem premoženju, kot ga je zahteval tožnik, nadalje v denarju ali vrednostnih papirjih. Upravni organ bi moral posebej obrazložiti, zakaj tožniku ne pripada pravica do nadomestnega premoženja po 2. odstavku 2. člena ZDen, ob nesporni ugotovitvi, da je v isti občini, pa tudi v k.o. na razpolago dovolj družbenih zemljišč, ki bi jih tožnik bil pripravljen sprejeti kot nadomestna zemljišča za odškodnino. Tožnik predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da podržavljenih nepremičnin ni možno vrniti v naravi, saj so te v lasti fizičnih oseb (3. odstavek 16. člena zakona o denacionalizaciji, ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Določba 2. odstavka 2. člena ZDen, na katero se sklicuje tožnik, sicer res predvideva tudi denacionalizacijo v obliki nadomestnega zemljišča kot odškodnine, vendar je ta oblika vrnitve premoženja možna le, če se zavezanec in upravičenec o tem sporazumeta (3. odstavek 42. člena ZDen). Toda takšen sporazum ni bil dosežen in tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je kljub temu vztrajal pri zahtevani obliki vrnitve premoženja. Postopek za denacionalizacijo se začne na zahtevo stranke, ki mora vsebovati tudi podatke o obliki vrnitve premoženja (1. odstavek 61. in 62. člena zakona) in v teh postopkih se uporabljajo tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ZDen ne določa drugače (2. odstavek 6. člena ZDen). Kadar pa se postopek začne na zahtevo stranke, je organ nanjo vezan (126. člen ZUP) in ker glede tega ZDen nima drugačnih določb brez izrecne privolitve organ ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki kot je bila zahtevana. Zato so tožbeni ugovori neutemeljeni.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.