Jedro

Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave je izvršilni naslov le za tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave in so vsebovane v seznamu terjatev, ki je sestavni del sklepa o potrjeni prisilni poravnavi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in kar pritožbeno ni izpodbijano), da vtoževana terjatev na seznamu terjatev z dne 21. 5. 2013 ni zajeta. Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave zato v zvezi z vtoževano terjatvijo ne predstavlja izvršilnega naslova in je bila predmetna tožba vsekakor dopustna in potrebna. Posledično, in ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela z ugotovitvenim delom zahtevka (z dajatvenim delom zahtevka pa niso nastali posebni stroški), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti priglašene in potrebne pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani V. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24408/2015 z dne 10. 3. 2015 razveljavilo še v 1. in 3. odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi; (II.) zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 180,00 EUR za čas od 16. 6. 2012 do plačila; (III.) ugotovilo, da je na dan 13. 11. 2012 vtoževana terjatev tožeče stranke znašala 180,00 EUR in (IV.) toženi stranki naložilo, da jo tožeči stranki plača v višini 50% v roku 48 mesecev šteto od dne 14. 6. 2013, pri čemer se terjatev od 13. 11. 2012 do poteka roka za plačilo ne obrestuje; ter (V.) odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 167,12 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, z obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper odločitev o stroških pravdnega postopka (V. točka izreka) se je laično pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano točko izreka odločbe spremeni tako, da tožeči stranki ne bo dolžna povrniti stroškov pravdnega postopka. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi ni sporno, da je vtoževana terjatev nastala dne 7. 6. 2012, torej še pred začetkom postopka prisilne poravnave, zato le-ta nanjo učinkuje (prvi odstavek 212. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Pritožbeno sporno pa je, ali pravnomočen sklep o potrjeni prisilni poravnavi v zvezi z vtoževano terjatvijo predstavlja izvršilni naslov (v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjenimi prisilni poravnavi). Pritožnica namreč trdi, da je bila vtoževana terjatev tožeči stranki priznana že v postopku prisilne poravnave, in da zato tožeča stranka ne bi smela biti upravičena do povračila pravdnih stroškov.

5. V skladu s tretjim odstavkom 215. člena ZFPPIPP je pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov le za tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave in so vsebovane v seznamu terjatev, ki je sestavni del sklepa o potrjeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in kar pritožbeno ni izpodbijano), da vtoževana terjatev na seznamu terjatev z dne 21. 5. 2013 ni zajeta. Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave zato v zvezi z vtoževano terjatvijo ne predstavlja izvršilnega naslova in je bila predmetna tožba vsekakor dopustna in potrebna. Posledično, in ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela z ugotovitvenim delom zahtevka (z dajatvenim delom zahtevka pa niso nastali posebni stroški), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti priglašene in potrebne pravdne stroške (prim. 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Glede na navedeno in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijani V. točki izreka potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).