Jedro

Pravnomočna sodba sodišča prve stopnje o vrnitvi preplačila družinske pokojnine, s katero je sodišče odpravilo odločbi toženca o tem, da je tožnik dolžan tožencu vrniti preplačilo družinske pokojnine, se opira na sodbo pritožbenega sodišča o prenehanju pravice do družinske pokojnine, s katero sta bili odpravljeni odločbi o prenehanju pravice do družinske pokojnine za nazaj, in s tem odločeno, da tožniku pravica do družinske pokojnine ni prenehala. Ker je bila ta sodba pritožbenega sodišča v reviziji spremenjena tako, da je bil tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca o prenehanju pravice do družinske pokojnine zavrnjen in s tem potrjena pravilnost in zakonitost odločitve o prenehanju pravice za nazaj, je predlog toženca za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje glede vrnitve preplačila družinske pokojnine, utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog toženca, da se obnovi postopek, pravnomočno končan s sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011, in naložilo tožencu, da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem socialnem sporu, v katerem je tožnik izpodbijal dokončno odločbo toženca z dne 27. 11. 2009, s katero je bilo odločeno, da je tožnik dolžan tožencu vrniti 10.531,01 EUR preveč izplačane družinske pokojnine v obdobju od 6. 8. 2006 do 30. 11. 2008, s sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011 odpravilo odločbi toženca z dne 27. 11. 2009 in z dne 3. 8. 2009. Podlago za odločitev v tem sporu je predstavljala odločba toženca z dne 9. 6. 2009 v zvezi z odločbo z dne 30. 4. 2009 oziroma socialni spor, v katerem je tožnik ti odločbi izpodbijal. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 1778/2009 z dne 19. 4. 2011 je bila odločba z dne 9. 6. 2009 odpravljena, v odločbi z dne 30. 4. 2009 pa datum 31. 8. 2004 nadomeščen z datumom 30. 4. 3009. S tem je bilo pravnomočno odločeno, da tožniku preneha pravica do družinske pokojnine namesto z dnem 31. 8. 2004 z dnem 30. 4. 2009. Ker je odločba toženca o prenehanju družinske pokojnine z dne 30. 4. 2009 predstavljala podlago za odločbo z dne 3. 8. 2009 oziroma z dne 27. 11. 2009, je sodišče tožniku v tem postopku ugodilo in odpravilo odločbi toženca z dne 3. 8. 2009 in z dne 27. 11. 2009. Tožencu je bila dne 2. 10. 2012 vročena sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012, s katero je bilo reviziji toženca ugodeno in sodbi opr. št. Ps 1778/2009 z dne 19. 4. 2011 in opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011 spremenjeni tako, da se je v odločbi toženca z dne 30. 4. 2009 odpravila 2. točka izreka, v preostalem pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. S tem je bilo ponovno odločeno, da je tožniku pravica do družinske pokojnine prenehala z dnem 31. 8. 2004, kakor je bilo odločeno v 1. točki izreka odločbe z dne 30. 4. 2009. Ker pravnomočna sodba sodišča prve stopnje z dne 21. 12. 2011 temelji na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 6. 10. 2011, ki je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 4. 9. 2012, je toženec na podlagi 9. točke 394. člena ZPP utemeljeno predlagal obnovo postopka, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi sicer navedlo, da lahko toženec neupravičeno izplačane zneske zahteva tudi brez odločbe o ugotovitvi prenehanja pravice z izdajo odločbe o preplačilu, vendar je dejstvo, da je bila odločba o prenehanju pravice izdana in jo je pri preplačilu potrebno upoštevati. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku pravica do družinske pokojnine prenehala z dnem 31. 8. 2004, od tožnika pa ni mogoče izterjati preveč izplačanih zneskov družinske pokojnine po 31. 8. 2004. V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da je izpodbijani sklep pravilen, ker toženec za izdajo odločbe o prenehanju pravice ni imel neposredne pravne podlage, saj bi lahko izdal odločbo o preplačilu. Odločba z dne 30. 4. 2009 zato ni pravni naslov za izterjavo preplačane pokojnine, niti pogoj za izdajo odločbe o preplačilu in tudi ne predstavlja pravne podlage za odločitev o neupravičeno izplačanih zneskih družinske pokojnine. Zato meni, da ponovna veljavnost ugotovitvene odločbe z dne 30. 4. 2009 ne more vplivati na pravnomočno zaključen postopek opr. št. V Ps 639/2011. Toženec bi lahko od tožnika preveč izplačane zneske pokojnine izterjal, če bi pravilno in pravočasno izdal le dajatveno odločbo. Zato toženec z obnovo postopka ne more obiti pravil o zastaranju. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V postopku s pritožbo zoper sklep se skladno s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbeno sodišč e je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo določbo 394. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar toženec v pritožbi v bistvu tudi uveljavlja. Pri tem pritožbeno sodišče šteje, da te kršitve toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati (286. b člen ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor o tem, ali je podan obnovitveni razlog po 9. točki 1. odstavka 394. člena ZPP za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011. Toženec namreč uveljavlja, da se ta sodba opira na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011, ki je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena ( 9. točka 1. odstavka 394. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaključilo, da ta obnovitveni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne soglaša. V tem postopku je tožnik na podlagi 63. člena ZDSS-1 izpodbijal dokončno odločbo toženca z dne 27. 11. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 3. 8. 2009. Z dokončno odločbo z dne 27. 11. 2009 je bilo pritožbi tožnika delno ugodeno in odločba z dne 3. 8. 2009 (že) odpravljena ter odločeno, da je bilo na podlagi odločbe toženca z dne 30. 4. 2009 ugotovljeno, da je družinska pokojnina v obdobju od 6. 8. 2006 do 30. 11. 2008 preveč izplačana v znesku 10.531,01 EUR in je tožnik neupravičeno prejete zneske dolžan vrniti tožencu.

Z odločbo toženca z dne 30. 4. 2009, potrjeno z dokončno odločbo toženca z dne 9. 6. 2009 je bilo odločeno, da tožniku preneha pravica do družinske pokojnine z dnem 31. 8. 2004 (1. točka izreka) in se s to odločbo nadomesti odločba z dne 24. 9. 2003 (2. točka izreka). To odločbo je tožnik izpodbijal v socialnem sporu opr. št. V Ps 1778/2009, v katerem je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 19. 4. 2011 odpravilo odločbi toženca z dne 9. 6. 2009 in 30. 4. 2009. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011 delno ugodilo pritožbi toženca in v tem delu sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbo toženca z dne 9. 6. 2009, odločbo toženca z dne 30. 4. 2009 pa spremenilo v 1. odstavku izreka tako, da je datum 31. 8. 2004 nadomestilo z datumom 30. 4. 2009. Pri tem je zavzelo stališče, da odločba o prenehanju pravice do družinske pokojnine, izdana v rednem postopku, lahko učinkuje le za naprej.

V obravnavanem primeru je nato sodišče prve stopnje izdalo sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011, s katero je odpravilo odločbi toženca z dne 27. 11. 2009 in z dne 3. 8. 2009. Iz te sodbe izhaja, da odločba z dne 30. 4. 2009 predstavlja pravno podlago za izdajo odločbe z dne 3. 8. 2009 in 27. 11. 2009. S tem, ko je bilo s sodbo opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011 odločeno, da tožniku pravica do družinske pokojnine preneha z dnem 30. 4. 2009, pa je odpadla pravna podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, zato obveznost vračila do dne 30. 11. 2008 izplačanih zneskov družinske pokojnine ni nastala. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje pritožba ni bila vložena, zato je dne 20. 1. 2012 postala pravnomočna.

Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012 ugodilo reviziji toženca in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Ps 1778/2009 z dne 19. 4. 2011 in sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011 spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da se je v odločbi toženca z dne 30. 4. 2009 odpravila 2. točka izreka (glede veljavnosti odločbe z dne 24. 9. 2003), v preostalem pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Ta sodba je bila tožencu vročena dne 2. 10. 2012 in je na njeni podlagi 29. 10. 2012 predlagal obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je tak predlog zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da ker iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012 izhaja, da toženec za izdajo odločbe z dne 30. 4. 2009 o ugotovitvi prenehanja pravice do družinske pokojnine ni imel neposredne pravne podlage in bi lahko neupravičeno izplačane zneske zahteval tudi brez odločbe o ugotovitvi prenehanja pravice z izdajo odločbe o preplačilu na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ni podan obnovitveni razlog po 9. točki 1. odstavka 394. člena ZPP. Za presojo, ali je ta obnovitveni razloga podan, pa je po stališču pritožbenega sodišča potrebno odgovoriti na vprašanje, ali se sodba sodišča prve stopnje, opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011 opira na drugo sodno odločbo, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.

S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011 sta bili odločbi z dne 27. 11. 2009 in z dne 3. 8. 2009 (torej o preplačilu) odpravljeni izključno iz razloga, ker je bila s sodbo opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011 odpravljena odločba toženca z dne 9. 6. 2009, odločba toženca z dne 30. 4. 2009 (torej o prenehanju pravice do družinske pokojnine) pa spremenjena v 1. odstavku izreka tako, da je bil datum 31. 8. 2004 nadomeščen z datumom 30. 4. 2009. To pomeni, da se ta sodba sodišča prve stopnje, opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011, opira na drugo sodbo, to je sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 222/2011 z dne 6. 10. 2011. Ta sodba je bila nato spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012. S tem pa je podan dejanski stan iz 9. točke 1. odstavka 394. člena ZPP, na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi. Čeprav je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012 (v obrazložitvi sodbe) zavzelo stališče, da toženec za izdajo odločbe o ugotovitvi prenehanja pravice do družinske pokojnine z dne 30. 4. 2009 nima neposredne pravne podlage, pa je (v izreku sodbe) odločilo tako, da je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo tako, da je v odločbi z dne 30. 4. 2009 odpravilo 2. točko izreka, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je bil torej zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 30. 4. 2009 v I. točki izreka in na odpravo odločbe toženca z dne 9. 6. 2009, je bila s tem potrjena pravilnost in zakonitost odločitve o prenehanju pravice do družinske pokojnine z dnem 31. 8. 2004. To pa je za odločitev o tej zadevi bistvenega pomena. Odločbi toženca z dne 9. 6. 2009 in odločba toženca z dne 30. 4. 2009 sta, razen 2. točke izreka odločbe z dne 30. 4. 2009, ostali v veljavi, kar pomeni, da je tožniku pravica do družinske pokojnine prenehala že z dnem 31. 8. 2004. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 4. 9. 2012 bi po presoji revizijskega sodišča, ker bi imel tožnik po razlagi nižjih sodišč pravnomočno odločbo o tem, da mu je prenehala pravica do pokojnine šele z izdajo odločbe, odpadel pravni temelj za vrnitveni zahtevek neupravičeno prejetega za nazaj. Na takšno stanje pa utemeljeno opozarja tudi toženec v pritožbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo moralo v nakazani smeri odločiti o predlogu toženca za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo opr. št. V Ps 639/2011 z dne 21. 12. 2011. Pritožbeno sodišče je skupaj s sklepom o zavrnitvi predloga za obnovo postopka razveljavilo tudi sklep o stroških postopka, in odločitev o njih skupaj z odločitvijo o stroških odgovora na pritožbo, pridržalo za končno odločbo (154. člen ZPP).