Jedro

Tožnik se je poškodoval (pri opravljanju mejne kontrole) pri izstopanju iz avtobusa, ko mu je noga zaradi poškodovane stopnice nekontrolirano zdrsnila. Za škodo, ki jo je utrpel, ni mogoče šteti, da je podana izključna odgovornost lastnika avtobusa oziroma organizatorja prevoza potnikov, ne pa tudi tožnikovega delodajalca – tožene stranke. Odgovornost tožene stranke je podana, saj je škoda nastala pri opravljanju dela v okviru njene sfere. Tožnik je bil v okviru varovanja državne meje in opravljanju mejne kontrole (kar sta nalogi tožene stranke) dolžan izvajati kontrolo vozil, pri čemer je bil izpostavljen tveganjem za nastanek poškodb, ki so posledica okvar na vozilih.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki 1.a) izreka tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 5.500,00 EUR tečejo od 8. 10. 2008 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2008 do 7. 10. 2008) pa se zavrne.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 9. 2008 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (točka 1.a izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, to je znesek 500,00 EUR in od tega zneska vtoževane zakonske zamudne obresti, je zavrnilo (točka 1.b izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.477,26 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka 2 izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za objektivno odgovornost bistveno, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde, zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani in sicer zato, ker je imetnik nevarne stvari ali pa zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je šlo v obravnavanem primeru za nevarno stvar, ker naj bi bil rob stopnice – zaščitna letev nekoliko privzdignjena in ni bila popolnoma pritrjena na samo stopnico. Sodišče nato še zapiše, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 149/1997, Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. II Cp 1797/2002 in Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 394/2009. Vendar pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi to splošno pravilo civilnega prava prezre in te določbe ne uporabi oziroma je ne uporabi pravilno, saj tožena stranka ni imetnik nevarne stvari, na kateri je prišlo do poškodbe tožeče stranke. To bi lahko bil le zagrebški prevoznik, od katerega bi lahko tožnik zahteval odškodnino, v kolikor bi uspel dokazati, da je bila stopnica res poškodovana. Zaradi navedenega je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala pasivno legitimacijo, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi. Sodišče nadalje navaja, da stopnica sama po sebi ne predstavlja nevarne stvari, vendar je šlo v obravnavanem primeru za poškodovano stopnico. Takšna dokazna ocena ni ustrezna. V kolikor delavec trdi, da je bila zaščitna letev privzdignjena in ni bila popolnoma pritrjena, mora dokazati, da je stopnica nevarna, česar pa tožeča stranka ni uspela storiti. Odločitev sodišča prve stopnje torej temelji zgolj na izpovedbi tožnika in ni podkrepljena z drugimi dokazi. Zakon ne opredeljuje pojma nevarne stvari. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa, pri čemer je osnovno izhodišče, da gre za stvar večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar. Nevarna stvar je tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in presega tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakodnevnih opravilih. Potrebno je ugotoviti, ali gre za nevarno dejavnost oziroma stvar glede na konkretne okoliščine, ki lahko pomenijo večjo nevarnost od povprečne, glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Podrejeno tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku od zneska odškodnine prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od 20. 9. 2008 dalje do plačila. Tožnik naj bi namreč pred pravdo in sicer 25. 8. 2008 posredoval svoj odškodninski zahtevek toženi stranki, kot tudi stranskemu intervenientu. To ne drži. V tožbi je tožnik navedel, da je bil odškodninski zahtevek poslan drugotoženi stranki 3. 9. 2008 in po njegovem mnenju, kateremu je sledilo sodišče, naj bi rok za izpolnitev obveznosti potekel 20. 9. 2008. Od tega datuma dalje naj bi bil tožnik v zamudi. V obravnavani zadevi drugotožene stranke sploh ni bilo, prav tako ob vložitvi tožbe še ni bila priglašena stranska intervencija. Po določbi prvega odstavka 378. člena OZ dolžnik dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. V skladu z 299. členom OZ pa je prešel v zamudo le takrat, ko ga je upnik ustno ali pisno z izvensodnim opozorilom opomnil, ali z začetkom kakšnega postopka. Ker upnik toženi stranki do 8. 10. 2008 ni poslal odškodninskega zahtevka, bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje, to je od 6. 1. 2009 dalje. Priglaša stroške pritožbe.

Stranski intervenient vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V celoti se pridružuje vsebini pritožbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da gre za primer objektivne odgovornosti delodajalca. Hkrati je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, svojo odločitev pa oprlo zgolj na izpoved tožnika o pomanjkljivosti stopnice, na katero je stopil. Toženi stranki ni mogoče ničesar očitati glede nastanka škodnega primera, zato ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko dogovorna. Tožeča stranka je stopila na stopnico in padla, njena navedba o poškodovani stopnici pa ni verodostojna in ne more biti podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za nevarno dejavnost oziroma objektivno odgovornost odgovarja imetnik stvari, v konkretnem primeru hrvaški prevoznik, ki je imel v lasti sporni avtobus, s katerim je tožnik prevažal potnike.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba stranskega intervenienta in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje. Le deloma, glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za negmotno škodo, je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je odločitev materialnopravno pravilna.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 150. členu določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca, to je tožene stranke. Res je sicer, da se je tožnik kot delavec policije, ki izvaja nadzor in kontrolo na mejnem prehodu, poškodoval v avtobusu, ki je v lasti hrvaškega avtoprevoznika. Vendar zaradi tega ni mogoče šteti, da je za škodo izključno odgovoren lastnik avtobusa oziroma organizator prevoza potnikov, ne pa tudi tožnikov delodajalec, v smislu določbe 1. odstavka 184. člena ZDR. Po stališču sodišča druge stopnje je bistveno, da škoda izvira iz sfere tožene stranke. Zakon o policiji (Uradni list RS, št.49/98 s spremembami; ZPol) v 5. točki 3. člena določa, da je naloga policije varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole. V okviru opravljanja te naloge so delavci policije dolžni izvajati kontrolo vozil, pri čemer so izpostavljeni tveganjem za nastanek poškodb, ki so posledica okvar na teh vozilih. Zato sklicevanje pritožbe tožene stranke na zgoraj navedeno sodno prakso oziroma zavzemanje stranskega intervenienta, da je odškodninsko odgovoren le avtoprevoznik, ni utemeljeno.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri izstopanju iz avtobusa, ko mu je noga zaradi poškodovane stopnice nekontrolirano zdrsnila s stopnice, zaradi česar je utrpel poškodbo zunanjega meniskusa na levi strani na dveh mestih. Sodišče je utemeljeno verjelo tožniku, da se je poškodoval na opisani način, saj je natančno in prepričljivo opisal, kako je prišlo do nezgode. Pojasnil je, da je bilo pri zadnjih vratih več stopnic, na drugi stopnici mu je noga zdrsnila, ko je s stopalom leve noge prišel na zunanji rob letve, ki je bila slabo pritrjena oziroma privzdignjena in mu je noga zdrsnila na tretjo stopnico, pri tem pa se je uspel ujeti za vrata WC-ja avtobusa. Tožnikov sodelavec J.K., ki je kritičnega dne prav tako opravljal delo na Postaji mejne policije O., je njegovo izpoved potrdil. Čeprav samega škodnega dogodka ni videl, saj je izvajal kontrolo v t.im. preglednici, to je izven avtobusa, je namreč izpovedal, da ga je tožnik takoj seznanil o poškodbi in mu povedal, da je z nogo zapel v letev na stopnici, ki je bila privzdignjena ter se vanjo spotaknil in padel. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v nastanek poškodbe, kot jo je zatrjeval tožnik. Pritožba stranskega intervenienta torej ni utemeljena v delu, v katerem opozarja na neverodostojnost tožnikove izpovedi glede nastanka škodnega dogodka.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati sokrivde za nastalo škodo, saj je ravnal po ustaljeni praksi ter upoštevalo, da tožnik pri izstopu ni opazil privzdignjene zaključne letve. Zaradi navedenega pritožbi nista utemeljeni v delu, v katerem izpodbijata temelj odškodninske odgovornosti.

Pritožbi nista posebej obrazloženi glede višine prisojene odškodnine, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe v tem delu preizkusilo le v po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Po določilu 179. člena OZ (denarna odškodnina) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo 5.500,00 EUR: iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR, zahtevek za plačilo odškodnine za strah (v višini 500,00 EUR) pa je zavrnilo (v tem delu je sodba pravnomočna).

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, tako glede intenzivnosti kot tudi trajanja telesnih bolečin. Izvedenec F.D., dr. med., spec. kirurg, stalni sodni izvedenec za splošno kirurgijo in travmatologijo, je v mnenju pojasnil, da so hude telesne bolečine trajale 10 dni, upoštevaje tudi sam operativni poseg, 2 meseca srednje hude telesne bolečine in potem še 2 meseca lažje telesne bolečine, ki so se občasno stopnjevale do srednje hudi bolečin. Tožnik je bil 10 krat na kontrolnih pregledih pri različnih specialistih in pri sojem izbranem osebnem zdravniku, 2 dni je bil hospitaliziran v Bolnišnici V., kot neugoden pa je bil ocenjen tudi operativni poseg, saj so bila s tem v zvezi potrebna določena opravila: jemanje vzorcev krvi, pregledi s strani raznih specialistov, anestezija in tudi sam strah pred operativnim posegom. Neugoden je bil tudi pregled z magnetno resonanco. Vse navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje utemeljuje odškodnino v prisojenem znesku.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je izvedenec ugotovil, da sicer ni šlo za veliko raztrganino meniskusa, da pa bodo določene težave ostale. Pričakovati je manjše do redko srednje bolečine pri večjih naporih, zlasti pri hoji po neravnem terenu, hoji navzdol ter po naravnem terenu in pri tistih športnih aktivnostih, kjer je potrebno hitro menjavanje smeri (tenis, košarka, nogomet). Pri tem je treba upoštevati, da se v takem primeru nekoliko prej pojavijo tudi pričakovane obrabnostne spremembe. Ker so torej posledice izkazane, je prisojena odškodnina v znesku 1.500,00 EUR primerna in v skladu z določbo 1. odstavka 179. člena OZ, ter primerljiva z objavljeno sodno prakso v podobnih primerih. Tožniku je prisojena odškodnina v približni višini 6 mesečnih plač. V zadevi opr. št. II Ips 578/98 je Vrhovno sodišče RS za raztrganino meniskusa samo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo tožniku takratnih 1.000.000,00 SIT, kar je bilo približno 10 mesečnih plač, čeprav je tožnik trpel blažje telesne bolečine, vendar je bil dalj časa hospitaliziran. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je oškodovanec v citirani zadevi prejel 800.000,00 SIT (približno 9 plač), zaradi nezmožnosti daljšega obremenjevanja noge v počepu, skoku, teku in sploh pri vseh večjih fizičnih delih. V zadevi opr. št. II Ips 275/2004 je Vrhovno sodišče oškodovancu za zvin desnega kolena, kasneje ugotovljeno še raztrganina sprednje križne vezi in raztrganina zadnjega roga notranjega meniskusa prisodilo 27 povprečnih plač. Če upoštevamo sodno prakso pri odškodninah samo za raztrganje križnih vezi, npr. sodbo opr. št. II Ips 699/2005 z dne 7. 6. 2006, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 16 plač, sodbo opr. št. II Ips 500/95 z dne 5. 8. 1997, kjer je bila dosojena odškodnina v višini 21 plač, je v obravnavanem primeru, ko gre za poškodbo meniskusa, brez poškodb križnih vezi, prisojena odškodnina primerna, oziroma celo pod povprečjem odškodnin, prisojenih za podobne škodne primere.

Pritožbi sta deloma utemeljeni le glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ker je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožnik dne 8. 10 2008 uveljavljal odškodninski zahtevek zoper toženo stranko (priloga A21), kar je tožena stranka potrdila v odgovoru – dopisu št. P-A22-1614/2008-5-MR z dne 11. 11. 2008 (priloga A23), je tožnik v skladu z določbo 2. odstavka 299. člena OZ upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 8. 10. 2008 dalje, saj je takrat tožena stranka prišla v zamudo. V tem delu je sodišče druge stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo ter zakonske zamudne obresti prisodilo od navedenega dne naprej, višji obrestni zahtevek pa zavrnilo. Ker je izkazano, da je tožnik pred vložitvijo tožbe uveljavljal odškodninski zahtevek od tožene stranke, pritožba tožene stranke ni utemeljena v delu, v katerem se zavzema, da obresti pripadajo tožniku šele od vložitve tožbe dalje.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo le glede teka zakonskih zamudnih obresti. V preostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Delna ugoditev pritožbi ni bistveno vplivala na spremembo uspeha strank v postopku v smislu 154. čl. ZPP. Zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških v sodbi ni posegalo.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (2. odstavek 165. člena ZPP).

Ker odgovor na tožene stranke ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. čl. ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.