Jedro

Okoliščina, da je nepremičnina le del skupnega premoženja predlagatelja in nasprotne udeleženke kot razvezanih zakoncev, ni ovira za ureditev razmerji med predlagateljem in nasprotno udeleženko v zvezi s to nepremičnino.

Bistveno je, da je oblika lastninske pravice zakoncev na predmetni nepremičnini skupna lastnina.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za ureditev razmerij med predlagateljem in nasprotno udeleženko (1. točka izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 114. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

2. Predlagatelj je dne 10.1.2013 vložil pritožbo zoper odločitev iz 2. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje, dne 15.1.2013 pa še pritožbo zoper odločitev iz 1. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje. Pritožbi je vložil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da izda predlog in začasno odredbo s predlagano vsebino, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje, ki je o predlogu meritorno odločilo, predloga sploh ni vročalo nasprotni udeleženki, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako ni opravilo naroka, ki je skladno s 7. členom ZNP v zvezi s 117. členom ZNP obvezen in s tem zagrešilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z opisanim postopanjem je kršilo tudi 4. člen ZNP, načelo obojestranskega zaslišanja in pravico do enakega obravnavanja pred sodiščem. Ker razlogov za svoje ravnanje ni pojasnilo, je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Protispisno je pojasnilo sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni vztrajal pri vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani z opr. št. P 1046/2012-II. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v predlogu ni zatrjeval, da je soglasje za razpis za oddajanje študentskih sob ter za samo oddajanje preklical in da za navedeno ni predložil dokazov. Ta ugotovitev tudi sicer ni obrazložena, saj ni navedeno, iz katere listine to izhaja. Iz celotnega predloga nedvomno izhaja, da je zatrjeval spremembo dejanskega stanja po razvezi zakonske zveze, poleg tega pa je izrecno navajal tudi, da med udeležencema obstaja očitno nesoglasje glede poslov rednega upravljanja teh nepremičnin, ki so nujni za redno vzdrževanje, in da med njima ni nobenega soglasja o načinu upravljanja in uporabe teh stvari. Kot dokaz je predlagal vpogled v spise. Če pa je sodišče prve stopnje štelo, da so njegove trditve pomanjkljive, bi ga moralo v skladu z 285. členom ZPP pozvati na dopolnitev procesnega gradiva. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da ni izkazal verjetnosti terjatve in samovolje nasprotne udeleženke, so nejasni in neobrazloženi, pa tudi napačni, saj je kot dokaz predlagal svoje zaslišanje, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni opravilo. Zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. Iz istega razloga mu sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da v zvezi s posli rednega upravljanja, ki so nujni za redno vzdrževanje stvari, ni predložil ničesar. V skladu z načelom materialnega procesnega vodstva bi ga moralo pozvati k dopolnitvi procesnega gradiva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da je po razvezi zakonske zveze nasprotna udeleženka začela odplačno oddajati bivalne enote posameznikom brez njegovega soglasja, njegovo sodelovanje pa preprečuje, da se po razvezi zakonske zveze ne moreta sporazumeti glede obratovanja in vzdrževanja študentskega doma kot večstanovanjske stavbe, o načinu oddajanja skupnih prostorov v najem, sklepanju najemnih pogodb v bodoče, obračunu najemnin in delitvi denarja, prejetega na račun najemnin. Opredelilo se ni niti do navedb, da med udeležencema ne obstaja soglasje o poslih rednega upravljanja, ki so nujni za redno vzdrževanje stvari, in o načinu upravljanja in uporabe stvari. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodne prakse, na katero je opozarjal. Od ustaljene sodne prakse (VSC Cp 482/2011, II Ips 126/99, II Cp 2878/2011) je odstopilo in tega ni obrazložilo. Ni se opredelilo do navedb, da mu nasprotna udeleženka noče izročiti listin in najemnih pogodb, kar kaže na njeno brezobzirno opuščanje dolžnosti do predlagatelja. Ni navedlo sodne prakse, po kateri je odločba, ki se izda v postopku urejanja razmerji med solastniki ali skupnimi lastniki, le oblikovalne narave in z njo sodišče ne nalaga nobenih izplačil. Če pa bi navedeno držalo, bi bilo treba predlog zavreči in ne zavrniti. Z zavrnitvijo predloga mu je sodišče prve stopnje onemogočilo uživanje lastninske pravice, kar je v nasprotju z namenom postopka za ureditev razmerji med solastniki, če med njimi ni soglasja. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo (predloga namreč ni vročalo nasprotni udeleženki), njegovega predloga ne bi smelo zavrniti. Šele potem, ko bi ugotovilo dejansko stanje, bi lahko ocenilo materialnopravno podlago, ki jo mora uporabiti. Določbe dvanajstega poglavja ZNP sicer ne govorijo izrecno o tem, da bi sodišče lahko urejalo odnose med skupnima lastnikoma samo na delu premoženja, vendar pa stališča sodišča prve stopnje tudi ne potrjujejo. Ker ni navedlo materialnopravne podlage, zaradi katere ni pristojno za odločanje o stvari, je odločitev neobrazložena. Sodišče prve stopnje je tako v obravnavanem postopku predlagatelju kršilo tudi ustavne pravice iz 14., 22., 23., 25 in 33. člena Ustave RS. Udeleženca tega postopka je neenako obravnavalo glede na sodno prakso in za to ni podalo tehtnih argumentov (kršitev 14. in 22. člena Ustave RS). Pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS) je prekršilo, ker je o zadevi odločilo brez obveznega naroka. Pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS pa je kršilo, ker odločitve skoraj ni obrazložilo. Nasprotni udeleženki je z zavrnitvijo predloga omogočilo še nadaljnjo samostojno razpolaganje s skupno lastnino, za katero je značilno, da tudi če do deleži določeni, udeleženci z njim ne morejo samostojno razpolagati, zato je kršilo tudi njegovo pravico do zasebne lastnine. Glede odločitve o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe navaja še, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi predlagano začasno odredbo. Verjetnost terjatve je nedvomno izkazal, ko je predlagal dokaze za trditve, da nasprotna udeleženka samovoljno oddaja vse bivalne enote, zaradi česar je predlagatelj prikrajšan pri izjemnih dohodkih. Nasprotna udeleženka kaže samovoljno obnašanje in predlagatelju preprečuje, da bi dajal posamezna soglasja k sklenitvam najemnih pogodb za vnaprej oziroma da bi participiral pri dobičku za nazaj, takšne terjatve pa mu bodo nastajale tudi v prihodnje. S predlagano začasno odredbo nasprotna udeleženka ne bo utrpela nobene škode oziroma bi pretrpela le neznatno škodo, saj predlagatelj terja le takšen način upravljanja, kot je primeren zakonitemu polovičnemu solastnemu deležu. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Udeleženkino kategorično odklanjanje sodelovanja s predlagateljem v smislu sporazuma o poslih rednega upravljanja kaže na verjetnost, da bo nedenarna terjatev predlagatelja onemogočena ali precej otežena. Samovolja nasprotne udeleženke, ki jo želi predlagatelj preprečiti, lahko povzroči nastanek težko nadomestljive škode. Za objekt, ki v okviru katerega je več bivalnih enot, je treba redno skrbeti, za kar pa nasprotna udeleženka kot zaposlena medicinska sestra ni sposobna brez sodelovanja strokovnjaka, kar predlagatelj nedvomno je. Z izdajo začasne odredbe bi mu sodišče omogočilo ustrezna procesna sredstva, ki bi preprečevala, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z izdajo začasne odredbe in tega ni obrazložilo.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. V obravnavanem nepravdnem postopku je predlagatelj predlagal ureditev razmerji glede nepremičnine parc. št. 1318 k.o. X, ki je (kot izhaja tudi iz predlagateljevih navedb) skupna lastnina predlagatelja in nasprotne udeleženke. Poleg obravnavane nepremičnine spadajo v njuno skupno premoženje še druge nepremičnine, ki niso predmet obravnavanega nepravdnega postopka. Na predmetni nepremičnini se nahajata dva objekta ("večstanovanjska stavba" in "gospodarski objekt") z več stanovanjskimi in bivalnimi enotami, med katerimi predlagatelj že uporablja trisobno stanovanje v I. nadstropju "večstanovanjske stavbe" in delavnico v "gospodarskem poslopju", sicer pa se uporabljajo kot "študentski dom", torej se oddajajo v najem (1).

5. Po navedbah predlagatelja je predmetni postopek potreben, ker po razvezi zakonske zveze nasprotna udeleženka brez njegovega soglasja sama oddaja v najem vse enote "študentskega doma" in s tem krši upravičenja, ki jih ima kot skupni lastnik, preprečuje pa tudi njegovo sodelovanje pri poslih redne uprave. Med njima torej ni soglasja glede načina oddajanja enot "študentskega doma" v najem (sklepanja pogodb, delitve najemnine), kakor tudi ne glede načina upravljanja "študentskega doma" ter poslov rednega upravljanja, ki so nujni za redno vzdrževanje stvari (predlagatelj ne konkretizira teh poslov).

6. Sodišče prve stopnje je predlog za ureditev razmerji med predlagateljem in nasprotno udeleženko zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da ni mogoče urejati razmerji med skupnima lastnikoma le na delu skupnega premoženja. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Okoliščina, da je nepremičnina s parc. št. 1318, k.o. X., le del skupnega premoženja predlagatelja in nasprotne udeleženke kot razvezanih zakoncev, ni ovira za ureditev razmerji med predlagateljem in nasprotno udeleženko v zvezi s to nepremičnino. Ta okoliščina bi bila glede na 118., 119. in 128. člen ZNP pomembna v postopku za delitev stvari in skupnega premoženja iz 13. poglavja ZNP (2), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Določbi 112. člena ZNP in predvsem 117. člena ZNP, ki se uporabljata v predmetnem postopku za ureditev razmerij, stališča sodišča prve stopnje ne potrjujeta, saj prav navedeni določbi predstavljata podlago za urejanje razmerij tudi na delu skupnega premoženja. V skladu s 117. členom ZNP se namreč določbe poglavja o ureditvi razmerij med solastniki smiselno uporabljajo tudi v postopku za ureditev razmerij o rednem vzdrževanju stvari oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v skupni lastnini (3) ter razmerij z oziroma med etažnimi lastniki. Velja, da v primeru, ko je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina. V obravnavanem primeru je torej bistveno, da je oblika lastninske pravice zakoncev na predmetni nepremičnini skupna lastnina. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je ureditev razmerij med skupnima lastnikoma mogoča šele po določitvi deležev na skupnem premoženju s strani pravdnega sodišča. Določba 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), na katero se sklicuje sodišča prve stopnje, ureja le vprašanje delitve skupnega premoženja, ne pa tudi urejanja odnosov med skupnimi lastniki. Na podlagi petega odstavka 72. člena SPZ (4), ni mogoče zaključiti drugače. 7. Kot argument za zavrnitev predloga je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da je v priloženih prilogah tudi soglasje predlagatelja nasprotni udeleženki za prijavo na razpis za oddajanje študentskih sob ter za samo oddajanje, predlagatelj pa v svojem predlogu ni zatrjeval, da je takšno soglasje preklical in tudi ni predložil dokazil. 8. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek, čeprav predloga ni vročalo nasprotni udeleženki in tudi ni opravilo naroka, ki je v skladu s 113. členom ZNP obvezen. Okoliščina, da sodišče prve stopnje predloga ni vročalo nasprotni udeleženki, predstavlja kršitev pravice do izjave nasprotne udeleženke, na katero pa se predlagatelj v pritožbi ne more sklicevati. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje o predlogu vsebinsko odločilo ne da bi opravilo obvezni narok. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prekršilo tudi predlagateljevo pravico do izjave, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da je v zvezi s svojimi navedbami, da med udeležencema soglasja ni in da je ravnanje nasprotne udeleženke samovoljno, predlagatelj predlagal tudi dokaz z zaslišanjem strank, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo, neizvedbe predlaganega dokaza pa ni obrazložilo. Tudi s tem je prekršilo predlagateljevo pravico do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Poleg tega je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze za ugotovitev dejstva, ki sploh ni bilo sporno – glede na to, da predlog sploh ni bil vročen nasprotni udeleženki in kontradiktornost postopka sploh ni bila vzpostavljena (5), kar je v nasprotju s 214. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, na kar pritožba smiselno utemeljeno opozarja. Tudi sicer sodišče prve stopnje neutemeljeno očita predlagatelju, da ni navedel, da je preklical soglasje, ki ga je dal nasprotni udeleženki. V skladu z 52. členom ZZZDR zakonca upravljata skupno premoženje skupaj in tudi skupaj razpolagata z njim, vendar se lahko dogovorita drugače, to je da samo eden od zakoncev upravlja premoženje in razpolaga z njim, pri čemer mora ta dosledno upoštevati koristi drugega zakonca. Od takega dogovora lahko vsak kadarkoli odstopi (razen ob neugodnem času). Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP predlagatelja pozvati, naj ustrezno dopolni trditveno podlago. Iz ponujene trditvene podlage namreč že izhaja, da med predlagateljem in nasprotno udeleženko ni soglasja o vprašanjih, glede katerih predlagatelj predlaga ureditev razmerij, vsaj od razveze zakonske zveze dalje.

9. V nepravdnem postopku se ureja ali oblikuje določena razmerja, zato po naravi stvari ni mogoče izdati začasne odredbe v zavarovanje terjatve, to je začasne odredbe, katere namen je v zagotovitvi možnosti bodoče izvršbe. Predlagano začasno odredbo, ki je po vsebini identična predlagateljevemu predlogu za ureditev razmerij, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je štelo, da predlagatelj ni izkazal verjetnosti terjatve, niti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe iz 114. člena ZNP. Svoje zaključke glede neobstoja verjetnosti terjatve, pa tudi glede tega, da predlagatelju ne bo nastala znatna premoženjska škoda in krivica, je utemeljilo z materialnopravno zmotnimi razlogi, to je zmotnim izhodiščem, da je treba upoštevati, da obravnavana nepremičnina ni edino skupno premoženje. Prav tako je zaključek, da ni verjetno izkazana samovolja nasprotne udeleženke (ker predlagatelj ni izkazal, da študentske sobe oddaja v najem brez njegovega soglasja), obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, kot je obrazloženo v 8. točki obrazložitve te sodbe.

10. Ker je bilo treba izpodbijani sklep že iz navedenih razlogov razveljaviti, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo (tako glede odločitve o predlogu za ureditev razmerja med predlagateljem in nasprotno udeleženko kot glede odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje primarno (poleg čimprejšnje odločitve o predlogu za začasno odredbo) poskrbeti, da bo predlog za ureditev razmerij vročen nasprotni udeleženki, da bo nanj odgovorila, opraviti pa bo moralo tudi narok. V delu predloga, v katerem predlagatelj od nasprotne udeleženke zahteva, da mu mesečno plačuje njegovemu polovičnemu solastnemu deležu ustrezen sorazmerni del prejetih najemnin s strani najemodajalcev z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, predlagatelj ni določno opredelil zahtevanega zneska. Glede na navedeno sodišču prve stopnje v zvezi s tem delom predloga ni treba postopati v skladu s 17. členom ZNP. Ob upoštevanju pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da je odločba, ki se izda v postopku urejanja razmerij, le oblikovalne narave (6), pa je predlagateljev predlog treba upoštevati kot predlog za ureditev razmerja med skupnima lastnikoma tudi glede deleža, v katerem sta udeleženca upravičena do najemnin.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Iz navedenega izhaja, da se v najem ne oddaja cela stvar, temveč le njen del

(2) 128. člen ZNP določa, da v postopku za delitev skupnega premoženja sodišče odloči, kateremu od udeležencev se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje

(3) Podčrtalo pritožbeno sodišče

(4) Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno

(5) Napačno je postopalo kot pri preizkusu, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP), pri katerem sodišče preizkusi tudi, ali so zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi

(6) Primerjaj II Ips 151/1997