Jedro

Tudi to, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, ne vpliva na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice ne misijah ne bi imeli. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec pravice do tedenskega počitka ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni, zato je to predmet zavrnitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni na neto znesek 4.963,20 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.172,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje do plačila, v presežku za plačilo zneska 295,77 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter, da je dolžna za tožnika na neto znesek 4.963,20 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke, plačilo davkov in prispevkov na neto znesek 206,80 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 1.179,03 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo odškodnino ter hkrati nadomestilo. Če gre za odškodnino, potem je podana kršitev 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, saj ji ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi odločitve sodišča prve stopnje. Poudarja, da bi tožnik moral izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, česar pa ni storil, saj elementov odškodninske odgovornosti ni niti zatrjeval niti dokazoval. Meni, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede obračuna davkov in prispevkov, saj je osnova za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev plača, ki bi jo prejemnik prejemal za delo v Republiki Sloveniji, kot to izhaja iz drugega odstavka 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju: Uredba). Po njenem mnenju navedeno potrjuje tudi prvi odstavek 42. člena Zakona o dohodnini (Zdoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.). Pojasnjuje tudi, da niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti Zakon o prispevkih za socialno varnost med dohodki oziroma prejemki, od katerih se plačujejo prispevki, ne določata odškodnine. Nadalje navaja, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Poudarja, da glede na v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 331/2015 z dne 22. 4. 2015 zavzeto stališče, da se v času koriščenja posebnega dopusta pripadniku v MOM plača obračunava le v višini nominalne osnove (brez dodatkov), bi moralo takšno stališče veljati tudi za vse ostale oblike počitka, torej tudi za tedenski počitek. Po njenem mnenju drugačno stališče pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je pri izračunu kakršnegakoli nadomestila treba upoštevati 6. člen Uredbe, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu nadomestila za dan tedenskega počitka upoštevalo mesečno plačo z dodatki in ne le osnove. Opozarja, da sodišče prve stopnje prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani razsodi v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena Uredbe, po drugi strani pa se sklicuje na drugi odstavek 6. člena pri upoštevanju 174-urne mesečne postavke, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Oporeka odmeri stroškov postopka v delu glede plačila potnih stroškov pooblaščenca za pristop na dva naroka za glavno obravnavo, saj te stroški niso bili potrebni, glede na to, da bi tožnik za zastopanje lahko pooblastil odvetnika v kraju, v katerem je sedež sodišča. Poudarja, da okoliščina, da je tožnika zastopal pooblaščenec, ki zastopa Sindikat, v katerega je vključen tožnik, ne pomeni, da so bili navedeni potni stroški potrebni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, ji nasprotuje kot neutemeljeni ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah ISAF v Afganistanu v času od 21. 3. 2013 do 30. 9. 2013. Ugotovilo je, da mu v tem času ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, in sicer v času 24 dni.

7. Očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja z zatrjevanjem različne uporabe Uredbe s strani sodišča prve stopnje, vendar ker je pritožbeno sodišče v zvezi s tem (pritožba z uveljavljeno kršitvijo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov) pritožbi ugodilo zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava, se pritožbeno sodišče do uveljavljene kršitve ni opredeljevalo.

8. Pritožba pravilno opozarja, da je pravna narava plačila, ki gre delavcu v zvezi z neizkoriščenimi dnevi tedenskega počitka, odškodnina za premoženjsko škodo, in ne denarno nadomestilo, vendar taka zmotna pravna kvalifikacija ne vpliva na pravilnost odločitve, da je tožnik upravičen do zahtevanega izplačila iz naslova prikrajšanja zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka.

9. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom1. To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še domnevo vzročnosti. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovo plače, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.

11. Tudi to, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, ne vpliva na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice ne misijah ne bi imeli. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec pravice do tedenskega počitka ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

12. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na vprašanje obračuna in plačila davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni, zato je to predmet zavrnitve.

13. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo kot potrebne stroške pooblaščenca za pristop na naroka za glavno obravnavo, ker bi si lahko tožnik izbral pooblaščenca v kraju sedeža sodišča. Glede na to, da je tožnik pooblastil odvetniško družbo v okrožju sodišča, mu je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z Odvetniško tarifo priznalo kilometrino na relaciji A.-B.-A.. Na drugačno presojo ne vpliva okoliščina, da je tožnika zastopal pooblaščenec, ki zastopa Sindikat, v katerega je tožnik vključen.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka (III. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 16. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260. Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017.