Jedro

Četudi je predmet izpodbijanja z revizijo sklep druge stopnje, s katerim je potrjen sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže, morajo biti za dovoljenost revizije zoper takšen sklep izpolnjene osnovne procesne predpostavke (poleg tu obravnavane postulacijske sposobnosti npr. tudi pravočasnost revizije). Šele v takem primeru lahko revizijsko sodišče vsebinsko presoja pravilnost odločitev sodišč prve stopnje o zavrženju revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo toženca zoper sodbo višjega sodišča, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,93 EUR. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep je pravočasno vložil „ugovor“ toženec sam brez odvetnika, v katerem izraža nezadovoljstvo z dosedanjimi odločitvami sodišč prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je vlogo odstopilo vrhovnemu sodišču kot revizijo zoper v „ugovoru“ naveden sklep višjega sodišča z dne 14.8.2007. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi in zakon za njeno dovoljenost predpisuje določene pogoje. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita na enem od njih, predpisanem v drugem odstavku 367. člena ZPP, po katerem mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v premoženjskem sporu presegati 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,93 EUR. Zoper to odločitev vlaga toženec revizijo (le kot to pravno sredstvo je mogoče obravnavati njegov „ugovor“). Po določilu tretjega odstavka 384. člena ZPP je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Smisel tega določila je, da o dovoljenosti revizije v zadnji instanci vedno odloči vrhovno sodišče. Na prvi pogled bi bilo sicer mogoče na podlagi navedenega tretjega odstavka 384. člena ZPP sklepati, da je revizija v obravnavanem primeru dovoljena. Vendar pa kot procesno predpostavko za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi ZPP v tretjem odstavku 86. člena določa, da lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemo od tega pravila določa četrti odstavek 86. člena ZPP, ki pa ne pride v poštev, saj toženec ne trdi (in tudi ni izkazal), da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da za vsebinsko obravnavanje revizije ni izpolnjena druga procesna predpostavka, ki se tiče postulacijske sposobnosti. Četudi je predmet izpodbijanja z revizijo sklep druge stopnje, s katerim je potrjen sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže, morajo biti za dovoljenost revizije zoper takšen sklep izpolnjene osnovne procesne predpostavke (poleg tu obravnavane postulacijske sposobnosti npr. tudi pravočasnost revizije). Šele v takem primeru lahko revizijsko sodišče vsebinsko presoja pravilnost odločitev sodišč prve stopnje o zavrženju revizije.

Navedeno pa pomeni, da revizija ni dovoljena, ker jo je vložila stranka sama. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da te pomanjkljivosti revizije ni mogoče odpraviti (npr. II Ips 3/2007, II Ips 321/2007). Toženčevo revizijo je zato revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 377. členom ZPP zavrglo.