Jedro

Ni utemeljen predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, ker sta v pravdni zadevi tožnika odvetnica in sodni izvedenec s sedežem oziroma prebivališčem na območju tega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranke je pri Okrajnem sodišču v Krškem kot krajevno in stvarno pristojnem sodišču vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti.

2. Okrajno sodišče v Krškem je s predlogom P 164/2010 z dne 15. 11. 2010 predlagalo določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Navedlo je, da je tožnica odvetnica s sedežem v Krškem in posledično pri Okrajnem sodišču v Krškem zastopa veliko število strank v vseh vrstah postopkov in pri vseh sodnikih. Enako velja tudi za druga okrajna sodišča v okviru sodnega okrožja Krško. Drugi tožnik pa je sodni izvedenec avtomobilske in cestnoprometne stroke, ki je velikokrat postavljen za sodnega izvedenca v pravdnih postopkih Okrajnega sodišča v Krškem in pri drugih sodiščih v okviru sodnih okrožij Krško ter Novo mesto. Zaradi zahteve po objektivni nepristranskosti sodišč, ki mora izključiti dvom, ki bi lahko omajal zaupanje strank v odločanje sodišča, predlagajoče sodišče meni, da obstaja tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v predmetni pravdi.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi.

5. Okoliščina, da je pravdna stranka odvetnik s sedežem na območju krajevno pristojnega sodišča ali izvedenec s prebivališčem na območju tega sodišča, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča praviloma ni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP (primerjaj na primer I R 139/2010, I R 138/2009, I R 104/2008, I R 84/2003, I R 27/2003, I R 54/2000).

6. Tudi v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče sodi, da ni tehtnih razlogov za ugoditev predlogu pristojnega sodišča za delegacijo. Zatrjevane okoliščine namreč niso dovolj tehtne. Praviloma stranke zastopajo odvetniki z območja sodišč, kjer teče postopek. Nesmiselno bi bilo pričakovati ali zahtevati kaj drugega. Tudi to, da je odvetnik sam stranka v postopku, ne vpliva na potek postopka. Službeni stiki odvetnika s sodniki ne morejo biti podlaga za dvom v objektivno obravnavanje posameznih zadev. Sodniki imajo vendar dolžnost, da opravljajo sodniško funkcijo po Ustavi in zakonu in se morajo vselej vesti tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodniške oblasti. Podobno velja glede sodnih izvedencev, ki so imenovani za območje vse države in lahko sodelujejo z vsemi sodniki, pogostnejše sodelovanje pri posameznem sodišču pa ne more biti tehten razlog, da bi okoliščina nastopanja izvedenca kot pravdne stranke povzročila realen dvom v pristranskost sojenja. Sodniki morajo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih, razumen dvom o objektivni nepristranskosti sodišča pa se praviloma lahko pojavi le v sferi strank, ne pa sodišča samega. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da neutemeljenemu predlogu pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP ni mogoče ugoditi.