Jedro

Odločba o podelitvi pravice do modela je konstitutivna in ne deklaratorna.

Pravica do modela se pridobi z "dnevom vpisa v ustrezen register" (1. odst. 76. čl. ZIL), za datum vpisa v register pa se "šteje datum izdaje odločbe o registraciji modela" (2. odst. 105. čl. ZIL).

Časovna omejenost nekaterih pravic industrijske lastnine je izraz kompromisa med na eni strani interesom imetnika pravice industrijske lastnine do monopola, ki mu ga absolutna pravica daje, in na drugi strani družbenim interesom do svobodnega pristopa do dobrin in dosežkov, kar omogoča nadaljnji razvoj. Izhodišče za časovno opredelitev trajanja modela zato ne more vplivati na jasno opredelitev trenutka pridobitve pravice do modela. Če bi zakonodajalec tako želel pripisati odločbi o pridobitvi pravice do modela učinek za nazaj, to je za čas od vložitve prijave do izdaje odločbe o pravici do modela, bi to moral jasno zapisati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala, naj se toženi stranki prepove izdelava, ponujanje in dajanje na trg z modelom zaščitene izdelke - stole v obliki nogometne ali košarkaške žoge.

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga obravnavanega predloga za začasno odredbo je trditev o kršitvi pravice do modela, to je kršitvi izključne (in absolutne) pravice industrijske lastnine.

Pravica do modela se pridobi z "dnevom vpisa v ustrezen register" (1. odst. 76. čl. ZIL), za datum vpisa v register pa se "šteje datum izdaje odločbe o registraciji modela" (2. odst. 105. čl. ZIL). Pravkar citirani določili ZIL sta jasni. Odločba o podelitvi pravice do modela je konstitutivna in ne deklaratorna, kot zmotno meni pritožnik. To pa pomeni, da pred izdajo omenjene odločbe, prijavitelj nima pravice do modela.

Določbi 1. odst. 40. čl. ZIL, ki opredeljuje trajanje modela in ki za izhodišče časovne opredelitve trajanja modela določa datum vložitve prijave, po prepričanju pritožbenega sodišča ni moč pripisovati pomena, ki ga želi pritožnik. Časovna omejenost nekaterih pravic industrijske lastnine je izraz kompromisa med na eni strani interesom imetnika pravice industrijske lastnine do monopola, ki mu ga absolutna pravica daje, in na drugi strani družbenim interesom do svobodnega pristopa do dobrin in dosežkov, kar omogoča nadaljnji razvoj. Izhodišče za časovno opredelitev trajanja modela zato ne more vplivati na jasno opredelitev trenutka pridobitve pravice do modela. Če bi zakonodajalec tako želel pripisati odločbi o pridobitvi pravice do modela učinek za nazaj, to je za čas od vložitve prijave do izdaje odločbe o pravici do modela, bi to moral jasno zapisati. In ker ni, mora sodišče ob presoji upoštevati, da se pravica do modela pridobi z dnevom vpisa v ustrezni register, za ta dan pa se šteje datum izdaje odločbe o registraciji. Dodati še velja, da novi ZIL za razliko od prej veljavnega ne pozna pravic iz prijave pravice industrijske lastnine (prim. 95. čl. ZIL/93).

Presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla kršiti pravice do modela pred 4.4.2002, ko je bila izdana odločba o registraciji spornega modela, je zato materialnopravno pravilna. Tožeča stranka je šele 4.4.2002 pridobila položaj nosilke izključne pravice do modela in šele odtlej ji gre varstvo pred kršitvami tega položaja (121. čl. in tč. (a) 1. odst. 123. čl. ZIL). Podlage za drugačno stališče odločba o registraciji ne daje. Odločba glede trajanja podeljene pravice zgolj povzema zgoraj citirano določbo 40. čl. ZIL.

Prav tako pritožbene trditve ne morejo omajati presoje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala kršitev, do katerih naj bi prišlo po pridobitvi pravice do modela. Že zato ne, ker se pritožnik sklicuje na listino, ki jo je v spis predložila tožena stranka po izdaji izpodbijanega sklepa. Slednji je bil izdan 21.6.2002, e-mail z dne 3.6.2002 (priloga B 9) pa je tožena stranka predložila v spis skupaj z odgovorom na tožbo, ki je bil vložen 27.6.2002. Nevarnosti "zelo verjetne kršitve" pravice (1. odst. 123. čl. ZIL), ki se očitno nanaša na preventivno zaščito v primeru konkretnih priprav na kršitev, tožeča stranka v predlogu ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje, ki v postopku zavarovanja odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIL), uvejavljanega zavarovanja zato ni moglo (ne smelo) presojati kot zavarovanja pred kršitvami, ki šele grozijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP in 15. in 239.čl. ZIZ. Odgovor na pritožbo proti sklepu namreč ni predviden (366. čl. ZPP). Zato stroškov v zvezi z njim ni moč šteti za potrebne.