Jedro

Toženčev ugovor o nekvalitetno in nestrokovno izvedenih delih je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot zahtevek na znižanje plačila, torej kot enega izmed v zakonu določenih možnih jamčevalnih zahtevkov naročnika. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec z nasprotnim tožbenim zahtevkom na plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak izvršenega dela, uveljavlja še enega izmed jamčevalnih zahtevkov, namreč zahtevek na odpravo napak na račun izvajalca (tretji odstavek 639. člena OZ). S tem je toženec neupravičeno kumuliral sicer alternativno določene jamčevalne zahtevke za napake izvršenega dela, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških (drugi odstavek II. točke izreka) tako spremeni, da v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 174,55 EUR v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka prvostopne sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne ter se v nespremenjenem delu (prvi in tretji odstavek II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo (II. točka izreka prvostopne odločbe) je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ..., opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka (torej v naložitvenem delu ter v odločitvi o izvršilnih stroških) obdrži v veljavi tako, da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožniku znesek 1.212,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.8.2006 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 28,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2006 dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Tožencu je sodišče prve stopnje še naložilo, da je dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 424,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dni po vročitvi pisnega odpravka prvostopne sodbe dalje (drugi odstavek II. točke izreka prvostopne odločbe). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je dolžan tožnik tožencu v roku 15 dni plačati znesek 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2008 dalje do plačila ter mu povrniti vse nastale pravdne stroške po nasprotni tožbi pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (tretji odstavek II. točke izreka prvostopne odločbe). S hkrati z izpodbijano sodbo izdanim sklepom (I. točka izreka drugostopne odločbe), ki pa ni predmet pritožbene graje, je prvostopno sodišče delni umik tožnikove tožbe vzelo na znanje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ... opr. št. ... z dne ... glede glavnice v znesku 1.601,43 EUR ter pripadajočih obresti razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo, na znanje pa je vzelo tudi delni umik nasprotne tožbe in pravdni postopek po nasprotni tožbi glede glavnice v znesku 100,00 EUR ustavilo.

Zoper prvostopno sodbo se po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje toženec. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava toženec graja nepravilnost prvostopnega zaključka, da gre v obravnavani zadevi za gradbeno pogodbo v smislu 649. člena Obligacijskega zakonika – OZ, saj bi bilo po prepričanju toženca za konkretni primer mogoče uporabiti zgolj določila podjemne pogodbe. Materialnopravno nepravilno naj bi bilo tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je nasprotni tožbeni zahtevek toženca prepozen oz. da toženec nima pravice kumulirati jamčevalnih zahtevkov. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi lahko tožnik tožencu za izvedeno delo zaračunal največ 1.212,00 EUR, torej je bil tožnikov tožbeni zahtevek za več kot 100% pretiran, poleg tega pa so na toženčevem vetrolovu še zmeraj ostale napake, ki jih je potrebno odpraviti. Toženec je zato od tožnika terjal odškodnino oz. stroške za popravilo teh napak, ki po ugotovitvah izvedenca znašajo 2.143,43 EUR. Po prepričanju pritožnika sodišče prve stopnje nepravilno tolmači enoletni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ, v katerem lahko naročnik uveljavlja svoje pravice zoper izvajalca, saj naj bi ta rok veljal le v primeru, v kolikor je naročnik vso delo že plačal, potem pa bi lahko v enem letu od obvestila izvajalca o napakah zahteval odpravo napak oz. uveljavljal pravico do vračila določenega dela že plačanega računa. Ker pa je v obravnavani zadevi toženec račun pravočasno zavrnil, lahko v tej pravdi poda ugovore in nasprotno tožbo za plačilo odškodnine za odpravo napak, pri tem pa ga rok iz 635. člena OZ ne veže. Po prepričanju pritožnika sodišče prve stopnje tožencu s stališčem, da v kolikor ugovarja višini računa, tega ugovora ne more kumulirati z odpravo napak oz. s plačilom odškodnine za stroške odprave napak, neutemeljeno jemlje pravico do pravilne izvedbe gradbenih del. Navaja, da ima pravico evidentirane napake popraviti, stroške njihovega popravila pa mu je dolžan plačati tožnik. Toženec graja še nepravilnosti prvostopne odmere pravdnih stroškov. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri upoštevanja pritožbenih navedb ter priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Iz obrazložitve prvostopne sodbe sicer izhaja, da je bil glede na vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi postopek v skladu s petim odstavkom 130. člena ZPP-D po uveljavitvi te novele ZPP izpeljan po določbah zakona, ki ureja postopek v sporih majhne vrednosti (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 2), vendar pa iz podatkov v spisu ni razbrati, da bi bili pravdni stranki o tem poučeni. Zato pritožbenega preizkusa ni bilo mogoče omejiti po prvem odstavku 458. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi sicer zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega in v pritožbi negrajanega dejanskega stanja je prvostopno sodišče v odločitvi o glavni stvari tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar pa ne velja za prvostopno odmero pravdnih stroškov, v okviru katere sodišče prve stopnje tožencu ni upoštevalo vseh utemeljeno priglašenih pravdnih stroškov.

V obravnavani zadevi je tožnik od toženca terjal plačilo ob fasaderskih delih dogovorjenih in opravljenih dodatnih del, za katera med pravdnima strankama ni bilo spora, da so zajemala izgradnjo vetrolova. Toženec se je vtoževanemu plačilu zoperstavljal z navedbami o previsoko zaračunani ceni izvedenih del, izpostavljal pa je tudi napake izvršenega dela, saj naj bi bilo le-to opravljeno nekvalitetno in strokovno nepravilno, o čemer je bil tožnik že v času izvajanja del tudi opozorjen. Po prejemu izvedenskega mnenja je toženec dne 25.9.2008 zoper tožnika vložil nasprotno tožbo, s katero je od njega terjal plačilo popravila napak, ki jih je na izvedenem delu ugotovil izvedenec.

Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje med pravdnima strankama sklenjen dogovor o izgradnji vetrolova materialnopravno nepravilno opredelilo kot gradbeno pogodbo v smislu določil 649. in naslednjih členov OZ. V skladu z navedenim določilom OZ je gradbena pogodba podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oz. na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno. V skladu s 650. členom OZ so z „gradbo“ mišljeni stavbe, jezovi, mostovi, predori, vodovodi, kanalizacije, ceste, železniške proge, vodnjaki in drugi gradbeni objekti, katerih izdelava terja večja in zahtevnejša dela. Iz navedenih določil OZ izhaja, da se z gradbeno pogodbo kot posebno vrsto podjemne pogodbe podjemnik zavezuje zgraditi bolj kompleksne gradbene objekte, kamor tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izgradnja vetrolova ne spada. Glede na na prvi stopnji ugotovljeno vsebino med pravdnima strankama sklenjenega pogodbenega razmerja bi bilo tudi po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi potrebno uporabiti določila klasične podjemne pogodbe (pogodbe o delu) iz 619. člena OZ, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je med pravdnima strankama sklenjeno pogodbeno razmerje (nepravilno) opredelilo kot gradbeno pogodbo, v obravnavani zadevi vendarle pravilno uporabilo določila OZ o podjemni pogodbi tako glede odgovornosti za napake (ko 660. člen OZ tudi za gradbeno pogodbo izrecno določa uporabo določb o podjemni pogodbi, v kolikor v določilih o gradbeni pogodbi ni določeno drugače), kakor tudi glede določitve plačila, kadar le-to ni določeno (642. člen OZ), čeprav slednjega določila OZ v poglavju o gradbeni pogodbi sploh ne urejajo. Sicer materialnopravno nepravilna prvostopna opredelitev pogodbenega razmerja pravdnih strank po vsem obrazloženem na pravilnost prvostopne odločitve ni imela nobenega vpliva, saj je bila le-ta dejansko pravilno oprta na določila o podjemni pogodbi.

Napačno je razumevanje pritožnika, da mu sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo jemlje pravico do pravilne izvedbe gradbenih del. Prvostopno sodišče tudi ni zavzelo v pritožbi grajanega stališča, da v kolikor toženec ugovarja višini računa, tega ugovora ne more kumulirati z odpravo napak oz. s plačilom odškodnine za stroške odprave napak. Iz sicer dokaj nekonkretiziranega ugovora toženca, s katerim se je le-ta zoperstavljal tožnikovemu tožbenemu zahtevku na plačilo nesporno izvedenih dodatnih del izgradnje vetrolova, je namreč sodišče prve stopnje povsem pravilno razbralo dve samostojni smeri toženčevih ugovorov, ki so merili na dva ločena instituta podjemne pogodbe. Toženčev ugovor, da je tožnik svoje storitve zaračunal previsoko, je bil ob njegovih hkratnih zatrjevanjih, da se s tožnikom o ceni dodatnih del nista natančno zmenila (čemur je sodišče prve stopnje sledilo), povsem pravilno opredeljen kot zahteva, da primerno plačilo za izvedeno delo določi sodišče v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ. V skladu z navedenim zakonskim določilom namreč plačilo v primeru, če le-to ni določeno, določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Sodišče prve stopnje je tako v obravnavani zadevi kot primerno plačilo povsem utemeljeno določilo po izvedencu gradbene stroke izračunano primerno plačilo za opravljeno delo (1.468,07 EUR), kot ga je le-ta ugotovil ob upoštevanju cen enega večjih in uglednejših izvajalcev tovrstnih del na območju, na katerem pravdni stranki živita. Ob tem je dodati, da sta pravdni stranki izvedensko mnenje v tem pogledu v celoti povzeli, tožnik pa je tožbo v delu, ki se je nanašala na prvotno višje zahtevano plačilo, celo umaknil. V pravkar opisanem delu sodišče druge stopnje kot pravilno povzema prvostopno razlogovanje na strani 4 obrazložitve.

Nadalje je iz toženčevih ugovorov sodišče prve stopnje tudi pravilno razbralo, da le-ta z zatrjevanji o strokovno nepravilno in nekvalitetno izvedenih delih hkrati uveljavlja tudi jamčevalni zahtevek iz naslova napak izvedenega dela, ter nato (sicer sklicevaje na v 660. členu OZ določeno subsidiarno uporabo določb o podjemni pogodbi) pravilno uporabilo določila 633. do 640. člena OZ o odgovornosti podjemnika za napake izvršenega dela. Tako je na podlagi 637. in 639. člena OZ prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da ima naročnik v primeru, če ima izvršeni posel napako, o kateri je naročnik podjemnika v skladu s 633. členom OZ pravilno obvestil (čemur tožnik ni izrecno ugovarjal), možnost od podjemnika v primernem roku zahtevati odpravo napake. Če podjemnik navedeni zahtevi naročnika ne sledi, ima naročnik nadaljnje tri možnosti: napako lahko odpravi na podjemnikov račun ali pa zniža plačilo, lahko pa se tudi odloči za odstop od pogodbe. Toženčev sicer nekonkretiziran ugovor o nekvalitetno in nestrokovno izvedenih delih, zaradi česar naj terjatev tožnika ne bi bila utemeljena, je prvostopno sodišče tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno opredelilo kot zahtevek na znižanje plačila, torej kot enega izmed v zakonu določenih možnih jamčevalnih zahtevkov naročnika. Glede utemeljene višine znižanja plačila si je sodišče prve stopnje zopet pravilno pomagalo z med postopkom postavljenim izvedencem gradbene stroke, iz mnenja katerega je razbralo, da je glede na ugotovljene napake in pomanjkljivosti na zgrajenem vetrolovu upravičeno znižati sicer ugotovljeno primerno plačilo za izvedeno delo za 15%. Upoštevaje, da bi primerno plačilo za izvedeno delo, v kolikor bi bilo le-to brez napak, kot že zgoraj obrazloženo znašalo 1.468,07 EUR, je sodišče prve stopnje upravičeno terjatev tožnika z odbitjem manjvrednosti izvršenega dela zaradi ugotovljenih napak (15%) izračunalo na 1.247,86 EUR (85% od 1.468,07 EUR), ob odštetju vrednosti materiala, ki ga je dal toženec (35,39 EUR), pa v višini 1.212,49 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 5). Temu je sledil tudi tožnik in tožbo v presežnem delu umaknil. Sodišče prve stopnje je tako skrčenemu tožbenemu zahtevku povsem utemeljeno ugodilo.

Iz obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje obema izpostavljenima vrstama ugovorov toženca sledilo. Ker plačilo za izvedeno delo ni bilo določeno, je v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ določilo primerno plačilo za po tožniku opravljeno delo, ki ga je v okviru uveljavljanega jamčevalnega zahtevka toženca na znižanje plačila zaradi napak izvršenega dela znižalo za 15%, za kolikor je med postopkom postavljeni izvedenec ovrednotil zmanjšano vrednost izvršene izgradnje vetrolova zaradi napak pri izvedbi le-te. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec z nasprotnim tožbenim zahtevkom na plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak izvršenega dela, ki ga je vložil šele na glavni obravnavni z dne 25.9.2008 (medtem ko je bilo delo, za katerega je tožnik zahteval plačilo, opravljeno že v letu 2006, saj je bil račun zanj izstavljen 25.8.2006), uveljavlja še enega izmed jamčevalnih zahtevkov, namreč zahtevek na odpravo napak na račun izvajalca (tretji odstavek 639. člena OZ). S tem je toženec neupravičeno kumuliral sicer alternativno določene jamčevalne zahtevke za napake izvršenega dela, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Hkrati pa je pravilno tudi prvostopno stališče, da je bil tak zahtevek toženca na plačilo zneska za odpravo napak vložen prepozno. V skladu s prvim odstavkom 635. člena OZ namreč naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje pravilno in v pritožbi negrajano zaključilo, da je toženec tožnika o napakah na vetrolovu ustno obvestil takoj po zaključku del še pred izstavitvijo računa (torej pred 25.8.2006), pisno pa z dopisom z dne 4.10.2006, je povsem pravilen prvostopni zaključek, da je enoletni rok za sodno uveljavljanje toženčevih alternativno določenih jamčevalnih zahtevkov ob vložitvi nasprotne tožbe že potekel. V drugem odstavku 635. člena OZ določeno t.i. perpetuiranje ugovorov, torej možnost, da naročnik, ki je o napakah pravočasno obvestil podjemnika, tudi po izteku enoletnega roka z ugovorom zoper naročnikov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode, pa se nanaša zgolj na ugovor (jamčevalni zahtevek) na znižanje plačila ter odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da drugih zgoraj navedenih jamčevalnih zahtevkov z ugovorom po izteku enoletnega roka od obvestila o napakah ni mogoče uveljaviti, kakor tudi, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek na odpravo napak na račun podjemnika v skladu s tretjim odstavkom 639. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 635. člena istega zakona vložen prepozno. Nepravilno je stališče pritožnika, da naj bi rok za uveljavljanje pravic izvajalca iz prvega odstavka 635. člena OZ veljal le v primeru, v kolikor je naročnik vso delo že plačal, potem pa bi lahko v enem letu od obvestila izvajalca o napakah zahteval odpravo napak oz. uveljavljal pravico do vračila določenega dela že plačanega računa. Jasno besedilo navedenega zakonskega določila namreč ne daje podlage za tako interpretacijo, saj uveljavljanja pravic naročnika ne veže na plačilo računa, ampak na pravočasno obvestilo podjemnika o napakah. Ob tem sodišče druge stopnje le še dodaja, da ima naročnikov tožbeni zahtevek (ki ga postavi potem, ko prevzemnik ni hotel odpraviti napake), za plačilo stroškov, ki bodo potrebni za odpravo napake, (tretji odstavek 639. člena OZ) naravo jamčevalnega in ne odškodninskega zahtevka in zato zanj velja rok, predpisan za sodno aktivno uveljavljanje te naročnikove pravice (prvi odstavek 635. člena OZ). O pravni naravi takega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče v obrazložitvi prvostopne sodbe na strani 6, na katero se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da je prvostopno sodišče toženčevi zahtevi na določitev primernega plačila kakor tudi njegovemu jamčevalnemu zahtevku, ki ga je v obravnavani zadevi (z ugovorom) uveljavljal (na znižanje plačila), vendarle sledilo. Toženec je tako v obravnavani zadevi dejansko uspel (razen v delu, ko je neupravičeno kopičil jamčevalne zahtevke, kot je bilo obrazloženo že zgoraj).

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev toženčeve pritožbe in v odločitvi o glavni stvari (prvi in tretji odstavek II. točke izreka prvostopne odločbe) potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Drugostopna odločitev v tem delu temelji na 353. členu ZPP.

Utemeljena pa je pritožbena graja prvostopne odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje namreč v okviru pravdnih stroškov toženca neutemeljeno ni upoštevalo njegovih priglašenih stroškov za izvedenca gradbene stroke, nastalih še v prvi fazi postopka, v kateri tožnikov uspeh še ni znašal 100%. Po tožencu založeni stroški izdelave izvedenskega mnenja, nastali v tej fazi postopka, so znašali 438,58 EUR (list. št. 83-84 spisa) in ne priglašenih 630,58 EUR (kolikor je znašal seštevek stroškov izdelave izvedenskega mnenja in dopolnilnega izvedenskega mnenja, pri čemer je bilo slednje že izdelano v drugi fazi postopka, v kateri je tožnik 100% uspel). Na prvi stopnji v ostalem pravilno odmerjene in v pritožbi negrajane pravdne stroške toženca (740,47 EUR – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 8) je bilo zato ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno spremeniti tako, da se v okviru toženčevih pravdnih stroškov iz prve faze postopka priznajo tudi zgoraj navedeni pravdni stroški izdelave izvedenskega mnenja (438,58 EUR). Pravdni stroški toženca v prvi fazi postopka tako znašajo skupaj 1.179,05 EUR, glede na njegov 57% uspeh (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 7) pa mu je dolžan tožnik iz te faze postopka povrniti 672,06 EUR . Toženec pa je dolžan tožniku povrniti na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi negrajane pravdne stroške, ki za prvo fazo postopka, ko je tožnik uspel s 43% (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 7), znašajo upoštevaje pravdni uspeh 270,59 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 8), za drugo fazo postopka (uspeh tožnika 100% - obrazložitev prvostopne sodbe na strani 7) pa 576,02 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 8). Po izvršenem pobotu je dolžan toženec tožniku povrniti 174,55 EUR pravdnih stroškov, kar je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo prvostopne stroškovne odločitve, vsebovane v drugem odstavku II. točke izreka prvostopne odločbe. Drugostopna odločitev v tem delu temelji na 3. točki prvega odstavka 365. člena ZPP.

Ker toženec s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.