Jedro

Država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, vendar pa v konkretnem primeru taka dejanska nevarnost ni bila izkazana, saj tožnik na ravnanje hrvaških oblasti v Azilnem domu ni imel pripomb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1559/2022 z dne 17. 11. 2022 na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika, ki trdi, da je A. A., državljan Republike Gane, roj. ... 1999 v kraju ..., Gana (1. točka izreka), saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril po določilih Uredbe Dublin III1 odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik 16. 8. 2022 ob sodelovanju tolmača za angleški jezik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo za izkazovanje svoje identitete, zato njegova identiteta ni bila nesporno ugotovljena. Po ugotovitvi tožene stranke je Republika Hrvaška tožnika že 29. 7. 2022 vnesla v Centralno bazo EURODAC2 kot prosilca za mednarodno zaščito. Od Republike Hrvaške je 7. 9. 2022 prejela odgovor, da je v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je tožena stranka 9. 9 2022 opravila osebni razgovor s tožnikom ob prisotnosti tolmača za angleški jezik, za katerega je tožnik potrdil, da ga razume. Tožnik je tedaj navedel, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško obravnavan na ponižujoč način in bi z njim nečloveško in ponižujoče ravnali, tako kot že nekoč v letu 2019, ko je poleti iz Srbije skušal priti v Slovenijo, vendar so ga hrvaški policisti zaustavili, mu odvzeli telefon, denar in ga pretepli ter zahtevali, naj se sezuje in sleče gornji del oblačil ter ga tako pomanjkljivo oblečenega poslali nazaj v BIH. Po drugem prečkanju bosansko - hrvaške meje dne 29. 7. 2022 je uspel priti skupaj z bratom v Zagreb. Zaradi zaužitja kontaminirane vode sta imela zdravstvene težave, zato sta želela v Azilni dom in tam poiskati zdravniško pomoč. Vendar se je njegov brat sredi Zagreba zgrudil na tla, zato je bil odpeljan v bolnišnico, tožniku pa reševalci niso mogli nuditi zdravniške pomoči, ker njegovo stanje ni bilo urgentno. Tožnik je zato s prijateljem nadaljeval pot po Zagrebu. V bližini avtobusne postaje ju je prijela policija in ju odpeljala na policijsko postajo. Ker se je slabo počutil in je potreboval zdravniško pomoč, je zaprosil za mednarodno zaščito. S policisti je postopek potekal v angleškem jeziku, brez prevajalca, tako da je moral tožnik najprej na nek obrazec napisati osebne podatke, nato je bil zaslišan. Tožniku je policist rekel, da ne bo dobil mednarodne zaščite, bil je nevljuden in izrekel celo nekaj grdih besed. Po odvzemu prstnih odtisov je bil tožnik odpeljan v Azilni dom, kjer sta bila prvo noč skupaj s prijateljem zaklenjena in izolirana, zjutraj pa so ju zbudili policisti z glasnim trkanjem po vratih in ju odvedli na zajtrk. Potem so tožnika usmerili na Rdeči križ k zdravniku na pregled. Prejel je tudi zdravila proti bolečinam in navodila za zdravljenje. Ker mu ni bilo bolje, je zdravnika obiskal ponovno še naslednji dan in ga povprašal tudi po bratu, vendar zdravnik o tem ni vedel ničesar. Tožnik je poizvedoval po bratu tudi pri policistih v Azilnem domu, sprva neuspešno, nato je po tednu dni o tem dobil informacije. V Azilnem domu je ostal skoraj dva tedna. Tam je imel dostop do sanitarij, tušev, hrane in vode, v štiri posteljni sobi je bil nameščen skupaj še z dvema sostanovalcema. V tem času ni imel stika z uradnimi osebami, svetovalnimi delavci, odvetniki ali svetovalci, dobil pa je izkaznico prosilca za azil. V Azilnem domu se sam ni počutil dobro. Osebje je bilo neprijazno in grobo, hrana ni bila okusna, vendar ni imel druge izbire. Higiena se mu ni zdela ustrezna, koši za smeti so bili ves čas polni, naokrog so letale muhe. Sicer pa tožnik v Azilnem domu ni imel težav z nikomer. Ker mu je policist na začetku rekel, da ne bo dobil mednarodne zaščite, na odločitev o njegovi prošnji v Republiki Hrvaški tožnik ni počakal. Bilo ga je strah, da bi ga deportirali nazaj v izvorno državo. Glede na to, da so ga hrvaški policisti nekoč že neprimerno obravnavali, se vrnitve boji, saj se ne bi počutil varno, prav tako pa tam ne bi mogel najti pravega doma.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je skladu z napotki sodišča v pravnomočni sodbi št. I U 1559/2022 z dne 17. 11. 2022 ponovno preučila vso dokumentacijo, vključno z vsemi informacijami, ki jih je v postopku predložil tožnik in se do njih opredelila.

5. V zvezi z njegovimi navedbami na osebnem razgovoru, da se v Republiki Hrvaški ne počuti varnega zaradi nekoč pred tremi leti slabega ravnanja policistov, je tožena stranka ocenila, da gre za pavšalne navedbe, ki ne zadoščajo za zaključek, da bodo v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj tokrat ne bi šlo za policijski, temveč za azilni postopek. Iz tožnikovih lastnih izjav namreč ne izhaja, da bi po sprejemu v Azilni dom na Hrvaškem z njim kdorkoli grdo ravnal, tako da njegove trditve ne predstavljajo prepričljivih razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti predan Republiki Hrvaški. Ker je šele čakal na upravni postopek, zato tudi ni bilo potrebe, da bi tožnik imel kontakt z uradnimi osebami, ki pa so mu bile na voljo, če bi jih potreboval ali želel z njimi sam stopiti v kontakt. Glede pravice do tolmačenja je tožena stranka še pojasnila, da bo imel tožnik pravico do tolmača v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka, ne pa policijskega postopka. Predhodno so s tožnikom že potekali razgovori v angleškem jeziku, saj je sam navedel, da razume in govori angleško. Tudi iz predloženih informacij, zlasti glede na uradno objavljene podatke v zbirki Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), izhaja, da imajo pravico do tolmača vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so predani iz druge države članice po Uredbi Dublin III, z edino izjemo, če gre za prosilce iz sosednjih držav, kot je na primer Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju BIH), saj razumejo in govorijo hrvaški jezik. Glede na tožnikove navedbe, da mu ne bi ustrezalo, če bi se vrnil v Republiko Hrvaško in da čuti, da tam ne bi mogle najti pravega doma, je tožena stranka pojasnila, da mora prošnjo za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III obravnavati ena sama država članica, in sicer tista, ki je gleda na merila iz tretjega poglavja Uredbe Dublin III za to odgovorna. Pri tem je pojasnila, da si prosilec ne more izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

6. Tožena stranka je ocenila, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z hrvaškim azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško (v nadaljevanju: sistemske pomanjkljivosti). Predvsem zato, ker se azilni postopek zanj praktično sploh še ni niti začel, pa tudi zato, ker je bil že deležen oskrbe in pomoči, kakršna je prosilcem za mednarodno zaščito zagotovljena na podlagi določil "Zakona o međunarodnoj i privremenoj zaštiti" na Hrvaškem, ki v Sloveniji ne bi bila nič drugačna. Zato je ocenila, da bo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški zanj ustrezno poskrbljeno in tudi glede njegovega zdravja, kar izhaja tudi iz dokumenta "Integracija u Hrvatskoj u praksi" Centra za mirovne študije v Zagrebu, iz katerega sledi, da ima zdravnik v Azilnem domu Porin dvakrat tedensko sprejemne ure, ves čas pa je prosilcem na voljo zdravstvena oskrba tudi v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu, kjer je organizirana ambulanta posebej za njih. Kolikor bi tožnik v času predaje potreboval zdravstveno obravnavo, bo tožena stranka o tem posredovala pristojnemu organu Republike Hrvaške podatke na posebnem predpisanem obrazcu, tako da mu bo tudi v Republiki Hrvaški zagotovljena ustrezna zdravstvena obravnava. Na podlagi njegovih navedb je tožena stranka ocenila, da na strani tožnika ne obstajajo utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale njegovo predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in ki je že tudi potrdila sprejem tožnika.

7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in izrecno zavrača stališče tožene stranke, da so bile njegove izjave v postopku zgolj pavšalne. Navaja, da so bile njegove izjave podkrepljene tudi s številnimi informacijami o slabem ravnanju hrvaških policistov ne le s tujci, ilegalnimi prebežniki, pač pa tudi s prosilci za azil. Meni, da gre za skoraj za splošno znano dejstvo o slabem, surovem in nečloveškem ravnanju hrvaških policistov z ljudmi na meji. Tožnik poudarja, da imajo ljudje, ki si želijo zaprositi za azil na Hrvaškem in jim to uspe, pravzaprav srečo in da je tudi sam tožnik imel srečo, da je bil spuščen v azilni postopek. Da bi ga neke druge uradne osebe tožnika v primeru vrnitve na Hrvaško obravnavale drugače kot hrvaška policija pa bi po stališču tožnika morala tožena stranka dokazati z ustreznimi informacijami, češ da iz predloženih informacij to ne izhaja. Čeprav je tožena stranka tokrat upoštevala kot verodostojne vire tudi s strani tožnika predložena poročila nevladnih organizacij, tožnik meni, da jih ni povzela pravilno. Toženi stranki očita, da iz izpostavljenih poročil ne izhaja to, kar navaja tožena stranka v sklepu, saj tožnik meni nasprotno, da navedeni viri ne potrjujejo dopustnosti transferjev na Hrvaško. Pač pa tožnik izpostavlja kot bistveno to, da ni enotnega mnenja o tem, ali je vračanje na Hrvaško dopustno ali ne. V zvezi s tem vprašanjem izpostavlja stališča iz predloženih virov glede odločitev nizozemskega Državnega sveta, Švicarskega sveta za begunce in nemškega Zveznega upravnega sodišča iz leta 2021, kot se navaja v prevodih originalnih virov, ki jih navaja tožena stranka, ne pa po njenem povzetku. Toženi stranki tožnik očita, da je selektivno upoštevala zgolj izjave iz najnovejših poročil AIDA/ECRE in EUAA, ki dopuščajo njegovo predajo Hrvaški, ostale izjave pa ignorirala. Po stališču tožnika bi morala tožena stranka opraviti uravnoteženo in objektivno raziskavo ter slediti rezultatom te raziskave, ki bi po stališču tožnika privedla do zaključka, da Hrvaška množično krši pravice prosilcev za mednarodno zaščito in ji zato ne gre zaupati. Prav zato meni, da bi morala tožena stranka pridobiti tudi jasno individualno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da bo v primeru predaje Hrvaški tožnik obravnavan v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišču tožnik predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, češ da bi tožena stranka morala odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

8. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj tožba ne zadrži izvršitve sklepa in če bi bil sklep o predaji izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, bi bil tožnik izročen Hrvaški in s tem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Poleg tega se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod njeno jurisdikcijo, tako da v tem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa za nadaljnje vodenje postopka, ki bi z izročitvijo tožnika Republiki Hrvaški prenehal. 9. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo ter v celoti prerekala tožbene navedbe ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa, za katerega meni, da je pravno pravilen in zakonit, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 in nove sodbe3 Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1566/2022 z dne 11. 1. 2023, s katero je bila zavrnjena pritožba in potrjena odločitev o predaji tožnika Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Sodišču predlaga, naj tudi v konkretnem primeru tožbo zavrne.

10. Sodišče je v obravnavani zadevi opravilo glavno obravnavo dne 3. 2. 2023 in v dokaznem postopku zaslišalo tožnika ter pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in jih v soglasju s strankama štelo za prebrane ter s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedeni sklep tožene stranke, s katerim je v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča št. I U 1559/2022 z dne 17. 11. 2022 ponovno zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s 4. alinejo 51. člena4 ZMZ-1). Ko je sodišče v obravnavani zadevi prvič odločalo, je namreč na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijani sklep tožene stranke s citirano pravnomočno sodbo št. I U 1559/2022 z dne 17. 11. 2022, in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje ter ji naložilo, da se mora pri ponovnem odločanju opredeliti do tožnikovih navedb v zvezi s predloženimi informacijami oziroma predložene informacije tudi dokazno oceniti ter nato presoditi, ali tožnikove izjave dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštuje temeljne pravice, oziroma, če ne bo mogla izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, bo morala od nje pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravic tožnika ne bo prišlo, tako da s tem tožnik ne bi bil izpostavljen tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

13. V primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt v upravnem sporu odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek organu, ki je upravni akt izdal, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. 14. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju v zadevi upoštevala pravno mnenje in stališča sodišča v pravnomočni sodbi št. I U 1559/2022 z dne 17. 11. 2022, zoper katero se ni niti pritožila, kar med strankama tudi ni sporno. Med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je dne 16. 8. 2022 vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Iz Centralne baze EURODAC je razvidno, da so mu bili tam 29. 7. 2022 vzeti prstni odtisi5 in da je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prav tako ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III.

15. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III navedene uredbe. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, je določilo (b) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je dne 7. 9. 2022 Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne ponavlja njenih razlogov za sprejeto odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, to pa tudi ne izhaja niti iz predloženih in preučenih aktualnih poročil in informacij o Republiki Hrvaški. Enako stališče je sodišče večkrat izrazilo v primerljivih zadevah, na primer v sodbah št. I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022, I U 1223/2022 z dne 16. 9. 2022 in I U 1566/2022 z dne 24. 11. 2022, ki je bila tudi potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023. 16. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)6, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

17. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,7 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil8 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,9 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

18. Z izjavami o zatrjevanem policijskem nasilju nekoč v letu 2019 in odvzemu oziroma kraji njegovih stvari ter neprimernem odnosu policistov na Hrvaškem je tožnik na osebnem razgovoru pri toženi stranki 9. 9. 2022 zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je po presoji sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku skrbno in natančno opredelila ter sprejela pravilno stališče, da te niso podane tudi ob upoštevanju predloženih aktualnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški, sodišče pa se z njenimi stališči v celoti strinja in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja, pač pa se na njih v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje.

19. Čeprav je tožnik na osebnem razgovoru toženi stranki navedel, da so nekoč v letu 2019 hrvaški policisti z njim grdo ravnali, je pri tem potrebno upoštevati, da tudi ob predpostavki, da se sledi tožnikovim navedbam o grdem ravnanju policistov pred tremi leti po njegovem ilegalnem prečkanju državne meje med BIH in Republiko Hrvaško pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s tožnikom po tem, ko je v letu 2022 pridobil in imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je opisal pretekle dogodke, ki naj bi se nekoč v preteklosti zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom iz BIH v Republiko Hrvaško pred tremi leti, ko ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vendar takšnega ravnanja ob sedanjem prihodu iz BIH v Republiko Hrvaško ni navajal, ko je v letu 2022 pri hrvaški policiji ob prijetju v Zagrebu zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav naj bi bil policist pri tem nevljuden, grob in osoren ter naj bi mu rekel, da mednarodne zaščite ne bo dobil. Po oceni sodišča tudi tožnikova izpoved o teh okoliščinah ne more pretehtati v prid drugačni odločitvi v konkretnem primeru. Četudi je bilo opisano preteklo ravnanje hrvaške policije neprimerno, pa glede na nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA, na katere se pri odločitvi pravilno opira tožena stranka, namreč ne daje zadostne podlage za zaključek o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem.

20. Iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem namreč izhaja tudi to, da slabih izkušenj po prihodu na Hrvaško v letu 2022, vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in nastanitvi v Azilnem domu Porin v Zagrebu nikakor ni imel. Kljub temu, da po lastnih navedbah ni imel stikov z uradnimi osebami v tem času, pa ni navajal niti slabih izkušenj s komerkoli drugim. Po presoji sodišča iz njegovih izjav torej ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je pridobil status prosilca za mednarodno zaščito. Ker je za presojo o tem, ali obstaja domneva o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, relevantno vprašanje, kako hrvaške oblasti obravnavajo osebe, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito, za ta postopek niso odločujoče splošne navedbe o tem, da naj bi bilo splošno znano, da hrvaški policisti slabo ravnajo s tujci oziroma migranti. Ker tožnik po presoji sodišča sistemskih pomanjkljivosti ni izkazal, niso utemeljene tožbene navedbe, da naj bi dokazno breme v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem prešlo na toženo stranko. Ker po presoji sodišča sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem niso izkazane, tudi ni potrebno, da bi tožena stranka posebej pridobila še dodatno zagotovilo Republike Hrvaške o tem, da tožnik ne bo deležen nečloveškega ravnanja, kot to navaja v tožbi.

21. Tožnik po mnenju sodišča tudi ni izkazal, da ko bo predan Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito, da ga bo Hrvaška nezakonito vrnila v Bosno in Hercegovino (BIH) niti v izvorno državo, saj ni dokazal, da bi Hrvaška tako ravnala s tistimi osebami, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki na konec azilnega postopka na Hrvaškem niso počakali.

22. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, vendar pa v konkretnem primeru taka dejanska nevarnost ni bila izkazana, saj tožnik na ravnanje hrvaških oblasti v Azilnem domu Porin v Zagrebu ni imel pripomb.

23. Sodišče po povedanem ugotavlja, da tožnikov opis nekoč v letu 2019 neprimernega ravnanja hrvaške policije, oziroma neprimernega odnosa policistov preden je zaprosil za mednarodno zaščito v letu 2022 in bil nastanjen v Azilnem domu Porin v Zagrebu, ne utemeljuje domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Iz stališč v več citiranih sodbah SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa tožnikove izjave tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost te domneve v konkretnem primeru. Ob upoštevanju navedenega in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)12, 13, po oceni sodišča tudi na tej podlagi ni mogoče sklepati, da ga bo Republika Hrvaška brez skrbne in natančne predhodne presoje pristojnih upravnih in sodnih organov vrnila bodisi v BIH bodisi v izvorno državo.

24. Po presoji sodišča je dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem sklepu vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene14. Svojo odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1559/2022 z dne 17. 11. 2022 je tožena stranka v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotno pa tožnik s (pre)splošnimi tožbenimi navedbami ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, posledično pa tudi ne, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine.15

25. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je pravilna tudi odločitev tožene stranke, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka**

26. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

28. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na strani tožnika je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

29. Tožnik, ki s predlogom za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, da zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu, utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, ko navaja, da bi v primeru, če bi bil tožnik še pred izdajo pravnomočne sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, bi mu bila s tem prizadejana nepopravljiva škoda, saj kolikor ne bi bil več na slovenskem teritoriju in pod slovensko jurisdikcijo, potem ne bi mogel izkazovati pravnega interesa za vložitev tožbe, brez izdaje začasne odredbe pa bi bila tožniku tudi odvzeta pravica do sodnega varstva. Vendar te navedbe sodišče zavrača kot neutemeljene upoštevajoč določilo tretjega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da tako niso utemeljene navedbe o tem, da tožnik v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški v nobenem primeru ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo Republike Slovenije.

30. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev, v nadaljevanju: Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev; nadaljevanju Uredba EURODAC) 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023. 4 V skladu s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k tej uredbi. 5 V skladu s 1. točko 9. člena Uredbe EURODAC mora sicer vsaka država članica nemudoma vzeti prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe Dublin III posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena 11(b) do (g) te uredbe. 6 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 7 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 8 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 9 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 13 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 14 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 15 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.