Jedro

V ugovornem postopku ni bilo prerekano, da upnik v predlogu za izvršbo ni izpolnil svoje dolžnosti in ni pojasnil niti izkazal, da je upravičenec do terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi: ″Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi in se predlog za izvršbo zavrne.

Upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka.″

II. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, dolžniku pa mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 125,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljenega (I. točka izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 149,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik in uvodoma uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v postopku izvršbe uporabiti na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijan sklep pa spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže oziroma zavrne, upniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Povzema, da je v zvezi z ugovorom, da upnik v izvršilnem naslovu ni označen enako kot upnik v predlogu za izvršbo, sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo, da ugovor ni utemeljen, ker gre zgolj za spremembo naziva/firme upnika. Izpostavlja, da je s tako odločitvijo sodišče kršilo načelo stroge formalne legalitete in prekoračilo meje svojih pristojnosti. Poudarja, da je nesporno, da upnik v izpodbijanem sklepu in predlogu za izvršbo ni naveden z enakimi podatki kot upnik terjatve iz izvršilnega naslova. Nesporno tudi je, da upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni niti zatrjeval, da gre zgolj za spremembo firme niti ni za to predložil nobenega dokaza. Sodišče zato ni razpolagalo s potrebnimi dejstvi in dokazi za ugoditev predlogu za izvršbo niti ni imelo podlage, da samo pridobiva podatke. Izvršilni postopek je namenjen realizaciji upnikove terjatve, kot je ta ugotovljena v izvršilnem naslovu, izvršilno sodišče pa je nanj vezano tudi glede navedbe upravičencev terjatve. Za odstop od načela formalne legalitete glede upravičencev zakon zahteva ustrezno trditveno podlago kot tudi kvalificirano listino. To velja tudi v primeru, da gre za podatke, ki izhajajo iz javnih knjig, o čemer se je tudi že izreklo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 106/2008. Iz sodne prakse izhaja tudi, da je potrebno v takih primerih predlog za izvršbo zavreči (o tem npr. sklep VSC I Ip 90/2010). Poleg tega je upnik vložil predlog za izvršbo po odvetnici, od odvetnikov pa se zahteva poznavanje vseh procesnih in materialnih predpisov kakor tudi sodne prakse in se njihovo ravnanje presoja po standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka. Po prepričanju dolžnika sploh niso bili izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, zato je bilo potrebno sklep o izvršbi razveljaviti, upnikov predlog za izvršbo pa zavreči. Nadalje izpostavlja tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Navaja, da sodišče v tem delu materialnega prava ni pravilno uporabilo. Za končanje izvršilnega postopka ni potreben umik predloga za izvršbo, zlasti ne v primeru, ko upnikove terjatve ni mogoče izvršiti. Kljub temu je upnik 2. 7. 2009 predlog za izvršbo prostovoljno umaknil, sodišče pa je 17. 7. 2009 izdalo sklep o ustavitvi postopka. Sodišče napačno razlaga določilo 398. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer tako, da velja le v primeru, ko je upnik imel namen odreči se sodnemu varstvu in se ob tem napačno sklicuje na stališče VS RS v odločbi II Ips 57/2011, saj je v obravnavani zadevi dejansko stanje povsem drugačno in zato zavzeto stališče ni uporabljivo v tej zadevi. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da se upnik ni imel namena odreči sodnemu varstvu. V primeru nezmožnosti poplačila se izvršilni postopek konča po uradni dolžnosti in umik predloga sploh ni potreben. Ker je predlog za izvršbo upnik umaknil, se šteje, da zastaranje terjatve ni bilo pretrgano in je terjatev iz izvršilnega naslova zastarala s potekom roka desetih let, s tem pa so zastarale tudi vse stranske terjatve, stroški in obresti. Očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja terjatev iz ostalih sklepov, za katere velja tri letni zastaralni rok, ki je že potekel. Poleg tega se sodišče tudi ni opredelilo do ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, za katere prav tako velja triletni zastaralni rok, zaradi česar so vse terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, kot jih v predlogu uveljavlja upnik, zastarane. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je vložil pritožbeni odgovor in se zavzemal za zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno preizkušani sklep je sklep o ugovoru. Sklep o izvršbi je bil v konkretni zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je treba razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma navedena v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ - če terjatev ni prešla na upnika - je po presoji pritožbenega sodišča podan tudi v primeru, ko upnik ne izkaže materialnopravnega upravičenja (stvarne legitimacije) za prisilno izterjavo uveljavljane terjatve. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršilni postopek možen samo med strankama, ki so v izvršilnem naslovu določene kot nosilci pravic in obveznosti iz materialnega razmerja, razen v izjemnih primerih, ko je ob pogojih iz 24. člena ZIZ izkazan prehod stvarne legitimacije na osebe, ki kot upniki ali dolžniki niso označeni že v izvršilnem naslovu.1 Sodišče prve stopnje zato ob presoji utemeljenosti predloga za izvršbo z vidika izpolnjenosti materialnih (substančnih) predpostavk izvršbe presoja tudi obstoj upnikove stvarne legitimacije za izterjavo terjatve.2 Trditveno in dokazno podlago za to presojo mora ponuditi upnik v predlogu za izvršbo. Če sodišče ugotovi, da ta materialna predpostavka za dovolitev izvršbe ni podana, predlog za izvršbo zavrne kot neutemeljenega.

6. Iz predloga za izvršbo je razvidno, da je kot upnik navedena pravna oseba A., d.d., v k predlogu priloženem sklepu o izvršbi I 4019/2000 z dne 15. 3. 2002,3 ki predstavlja izvršilni naslov, pa je kot upnik naveden B., d.d. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je sodišče vezano na izvršilni naslov tudi glede upravičencev do izterjave terjatve in da upnik v predlogu za izvršbo ni zatrjeval niti se ni skliceval na nobeno listino, ki bi dokazovala pravno nasledstvo oziroma prehod terjatve iz izvršilnega naslova nanj. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ta ugovorni razlog presodilo kot neutemeljen. Na podlagi ugotovitve, da je matična številka upnika v postopku I 4019/2000 (iz katerega izvira izvršilni naslov) in upnika po predlogu za izvršbo ista, je zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za prehod terjatve po 24. členu ZIZ, ampak da je prišlo zgolj do spremembe imena/naziva upnika iz izvršilnega naslova in da je upnik isti.

7. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ob dovolitvi izvršbe ni imelo na voljo potrebnih dejstev in dokazov za zaključek, da je šlo pri upniku zgolj za spremembo firme in da je upnik isti. Upnik v predlogu za dovolitev izvršbe namreč ni pojasnil in ni z ničemer izkazal, da je po izdaji izvršilnega naslova prišlo (zgolj) do preimenovanja upnika in da je torej upnik isti in ne gre za drugo pravno osebo. Pravilno zato pritožba izpostavlja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ko je samo in mimo trditev v predlogu za izvršbo raziskovalo in ugotavljalo dejstva o upravičenosti upnika do izterjave predmetne terjatve oziroma njegovo stvarno legitimacijo. V sodni praksi, na katero se v pritožbi sklicuje tudi dolžnik, je sprejeto stališče, da pri podatkih iz sodnih evidenc, kot so podatki sodnega registra, ne gre za notorna dejstva, temveč za sodno znana dejstva, ki pa so tudi predmet obravnavanja, kar pomeni, da mora tudi ta dejstva stranka zatrjevati in dokazovati, kot to velja skladno s 7. in 212. členom ZPP za vsa druga dejstva. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da je bilo v ugovornem postopku nesporno in neprerekano, da upnik v predlogu za izvršbo ni izpolnil svoje dolžnosti in ni pojasnil niti izkazal, da je upravičenec do terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, saj na te ugovorne navedbe upnik v odgovoru na ugovor ni odgovoril niti jih ni obrazloženo prerekal. Zato pa se skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ štejejo za resnične.

8. Ob izostanku trditvene in dokazne podlage o obstoju upnikove stvarne legitimacije za vodenje predmetnega izvršilnega postopka, kar je dolžnik v ugovoru pravilno trdil, bi sodišče prve stopnje zato pravilno moralo skladno s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ ugovoru dolžnika ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti, predlog za izvršbo pa zavrniti, saj je dolžnik z ugovorom izkazal razlog, ki preprečuje izvršbo.

9. Sodišče druge stopnje je po obrazloženem utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijan sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo pa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ). Ker je bilo potrebno že iz tega pritožbenega razloga pritožbi ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti, predlog za izvršbo pa zavrniti, se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb ni posebej vsebinsko opredeljevalo.

10. Sodišče druge stopnje je odločitev o ugovoru spremenilo, zato je moralo spremeniti tudi odločitev, ki se nanaša na stroške ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob zaključku, da je bil ugovor utemeljen, predlagana izvršba pa neutemeljena, je zaključiti, da stroški odgovora na ugovor ne predstavljajo stroškov, ki bi bili skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ potrebni za izvršbo, zato jih krije upnik sam. Ker dolžnik povrnitve stroškov v ugovoru ni zahteval in stroškov v ugovoru tudi ni priglasil (s stroškovnim zahtevkom, ki ga je v zvezi z ugovornimi stroški podal prvič šele v pritožbi, pa je prepozen), je odločitev o njegovih ugovornih stroških odpadla.

11. Upnik je dolžan dolžniku povrniti pritožbene stroške, ker mu jih je vsled neutemeljenosti izvršbe krivdoma povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik je v pritožbi priglasil znesek plačane sodne takse za pritožbo v višini 125,00 EUR. Ta znesek je upnik dolžan povrniti dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa sodišča druge stopnje. Upnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ob neutemeljenosti izvršbe stroški odgovora na pritožbo ne predstavljajo potrebnih izvršilnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj npr. tudi sklep VS RS II Ips 315/2012 z dne 29. 8. 2013. 2 V skladu s načelnim pravnim mnenjem, občna seja VSS z dne 30. 6. 2004, so med materialne predpostavke uvrščene tiste, ki se nanašajo na samo terjatev (npr. na njen obstoj, veljavnost, dospelost in izvršljivost), stvarno legitimacijo strank, sredstva, predmete in obseg izvršbe. O tem glej tudi Vesna Rijavec Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 101. 3 Kakor tudi iz preostalih priloženih sklepov o nadaljnjih izvršilnih stroških.