Jedro

Tožnik v postopku ni dokazal, da je delo opravljal v nevarnih razmerah v smislu KPJS, oziroma je toženka dokazala, da je tožnikovo delo utemeljeno uvrstila v skupino 2, pri kateri obstaja srednje tveganje za okužbo z virusom COVID-19, vendar obstajajo relativno učinkoviti ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun razlike v plači iz naslova dodatka za delo v rizičnih razmerah v določenih mesečnih zneskih za mesece marec, november in december 2020 ter januar do marec 2021 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki plača 690,64 EUR stroškov postopka, svoje pa krije sam (II. točka izreka).

2.Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka. Vztraja, da je v času vaj in predstav v prostorih toženke v času razglašene epidemije delo opravljal v nevarnih pogojih, saj je bil izpostavljen okužbi z virusom SARS-CoV-2 in je bilo oziroma bi lahko bilo ogroženo njegovo zdravje in življenje. Navaja, da iz toženkinih protokolov ukrepanja za preprečevanje širjenja koronavirusa kot bistveni dejavniki tveganja za širjenje okužbe izhajajo: zaprt prostor, čas, ki ga ljudje preživijo z drugimi, gostota ljudi in neupoštevanje varnostne razdalje, kašljanje, kihanje, kričanje, petje in hitro dihanje pri raznih dejavnostih. Trdi, da so bili v času vaj in predstav pri izvajanju del in nalog na tožnikovem delovnem mestu prisotni vsi navedeni dejavniki; na odru brez prezračevanja je bil namreč v bližnjem stiku s soigralci in drugimi člani ekipe, zaradi narave dela ni bila mogoča razdalja 1,5 m med njimi, v predstavah so se med seboj dotikali, dvigovali, objemali, glasno govorili, kričali, peli oziroma izvajali druge telesne aktivnosti, pri katerih je izrazito širjenje aerosolov. Zanika, da bi bili tedaj igralci organizirani v "mehurčke", nošenje mask in rokavic ter razkuževanje rekvizitov zaradi narave dela ni bilo mogoče. Vztraja, da se na vajah in predstavah s strani toženke sprejeti ukrepi niso izvajali, ker to glede na naravo dela ni bilo mogoče; zračenje odra je bilo improvizirano, vaje in predstave se niso izvajale v mehurčkih. Sodišču prve stopnje očita, da je dokazno oceno sprejelo le glede navedb, ki naj bi utemeljevale, da pogoji dela niso bili nevarni, do tožnikovih navedb, kako je dejansko potekalo delo na vajah in predstavah, pa se ni opredelilo in je s tem bistveno kršilo določbe postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja, da pri toženki ni šlo za občasne pomanjkljivosti pri izvajanju ukrepov, temveč za to, da na vajah in predstavah dejansko ni zagotovila ukrepov, ki bi zmanjševali tveganje z okužbo. Navaja, da se je testiranje s hitrimi testi, ki tudi sicer ni preprečevalo okužb, začelo izvajati šele, ko so postali dostopni širši uporabi. Trdi, da ni bil ves čas v kontaktu z istimi zdravimi osebami (tega toženka ni zatrjevala), saj niso imeli zagotovil, da so vsi udeleženci zdravi, na vaje in predstave so prihajali iz različnih domačih okolij in so imeli stik z drugimi potencialno okuženimi osebami. Meni, da za upravičenost do dodatka ni odločilno, da je kot igralec zaradi narave svojega dela ves čas izpostavljen mnogim nalezljivim boleznim (gripi); okoliščine v času epidemije so bile specifične. Vztraja, da takšne posebne okoliščine terjajo postavitev izvedenca epidemiologa, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo s pavšalno utemeljitvijo, da strokovne pomoči izvedenca ne potrebuje; za ugotovitev dejanske učinkovitosti konkretnih zaščitnih ukrepov pri tožnikovem delu v izjemnih pogojih epidemije bi to pomoč potrebovalo, saj to presega okvir splošne življenjsko izkušenjske presoje. Posledično zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in odvzem možnosti dokazovanja relevantnih dejstev. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ki jih tudi priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi 30. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v povezavi z 11. točko prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) in razlage Komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 8. 4. 2020 zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah za 213 ur. Pravilno je štelo, da toženka tožnikovega delovnega mesta priznanega dramskega igralca ni opredelila kot delovnega mesta s povečanim tveganjem za okužbo z virusom COVID-19 (oziroma SARS-CoV-2) v času razglašene epidemije niti ni tožnik dokazal, da je delo pri toženki dejansko opravljal v nevarnih okoliščinah v smislu KPJS.

7.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je tožnik v času razglašene epidemije delo opravljal v nevarnih pogojih (izpostavljenost okužbi z virusom COVID-19). V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah po 39. členu KPJS časovno omejena in ne pripada javnemu uslužbencu ves čas, ko je opravljal delo v obdobjih razglašene epidemije bolezni COVID-19, temveč le za čas, ko ga je dejansko opravljal v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (prim. odločitvi pritožbenega sodišča X Pdp 301/2021 in X Pdp 112/2022), to pomeni le v času, ko dejansko opravlja posamezna opravila na določenem delovnem mestu, ki so povečano rizična, in ne 100 odstotkov časa delovnika pri delodajalcu (prim. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 351/2023, Pdp 587/2022, Pdp 358/2023, Pdp 457/2022 idr.). Tožnik je v tožbi zahteval plačilo dodatka za delo v nevarnih pogojih za ves čas vaj in predstav, ki so se izvajale v prostorih toženke v spornem obdobju, dodatka za delo v času epidemije ni zahteval le za vaje, ki so se izvajale prek spletnih aplikacij (ZOOM). Svoj zahtevek je utemeljeval s splošnim zatrjevanjem o tem, kako poteka delo gledališkega igralca na vajah: delo v zaprtem prostoru, v večurnem bližnjem fizičnem kontaktu z več soigralci, s katerimi se dotika, zaradi govora, kričanja, petja ipd. se širijo aerosoli, podajajo si rekvizite in delijo garderobe; vse navedeno naj bi pomenilo rizične razmere, v katerih naj bi bila povečana izpostavljenost okužbi z virusom COVID-19. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s takim zatrjevanjem, ki se nanaša na naravo dela gledališkega igralca pri toženki na splošno, in ne v povezavi z njegovim konkretnim delom v tedanjih vlogah v gledaliških predstavah A. in B., ne more utemeljiti dejanskega dela v nevarnih razmerah za vse ure vaj v času epidemije, ki so potekale v prostorih toženke. Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za dokazano, da je bil tožnik ves čas datumsko opredeljenih vaj za navedeni predstavi v bližnjem stiku s številnimi soigralci in drugimi člani ekipe, da zaradi narave dela ni bila mogoča razdalja 1,5 m med njimi, da se je na konkretnih vajah s soigralci vseskozi dotikal, jih dvigoval, objemal, kričal ali pel oziroma so navedeno počeli drugi, konkretnih trditev v zvezi s tem namreč sploh ni podal.

8.Tožnik v pritožbi vztraja, da so bili v vtoževanem obdobju pri vajah pri toženki podani bistveni dejavniki tveganja za širjenje okužbe: zaprt prostor, čas, ki ga ljudje preživijo z drugimi, gostota ljudi in neupoštevanje varnostne razdalje, kašljanje, kihanje, kričanje, petje in hitro dihanje pri raznih dejavnostih. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba upoštevati bistveno razliko med splošno epidemiološko nevarnostjo, ki je prizadela vse zaposlene delavce v državi, in posebno nevarnostjo, ki naj bi izhajala iz konkretne narave dela pri toženki. Pravilno je ugotovilo, da je toženka poskrbela za izvedbo ustreznih ukrepov s sprejemom ustreznih protokolov in njihovim izvajanjem (razkuževanje, zračenje, ohranjanje razdalje, ravnanje z delovnimi oblekami, redni krajši odmori za zračenje, nošenje mask, kasneje testiranje), s čimer je tveganje za okužbe obvladovala z relativno učinkovitimi ukrepi, na kar kaže tudi nizko število bolniško odsotnih igralcev v mesecih, za katere tožnik zahteva dodatek (pri čemer niti ni nujno, da so bile vse bolniške odsotnosti posledica okužbe z virusom COVID-19). Že dejstvo, da je prišlo kvečjemu do posamičnih okužb in ne razširjenja okužb na več članov igralskega ansambla, kaže na to, da je toženka uspela z ustreznimi ukrepi preprečiti okužbe, kljub temu, da so v času epidemije vaje potekale še v prejšnji zgradbi toženke, ki ni imela vgrajenega sistema prezračevanja (uporabljala pa se je naprava za čiščenje zraka, zračilo se je tudi s prepihom med prostori ali odpiranjem oken), ter kljub občasni opustitvi nošenja mask na vajah, če so s tem sodelujoči soglašali.

9.V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da so bili igralci v času, za katerega zahteva dodatek, organizirani v "mehurčke". Sodišče prve stopnje je to svojo ugotovitev pravilno oprlo na izpovedi priče C. C., ki je izpovedala, da je bila organizacija dela spremenjena na način, da je bilo čim manj srečevanj, da so bile vaje ločene, ter priče D. D., nekdanjega ravnatelja toženke, da so z delom ob različnih časih uredili, da se ekipe niso srečevale med seboj, da so imeli posebna navodila na vsakih vratih, koliko oseb je lahko v kakšnem prostoru ipd. V pritožbi tega tožnik konkretizirano ne prereka.

10.Zavrniti je treba tudi tožnikovo vztrajanje, da se sprejeti ukrepi glede nošenja mask in rokavic ter razkuževanja rekvizitov niso izvajali. Ne da bi za to podal kakšne konkretne trditve, vezane na vaje za predstavi A. in B., vztraja, da to zaradi narave dela igralca ni bilo mogoče. Pritožbeno sodišče na podlagi takih pritožbenih navedb ni podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pogojev, v katerih je tožnik delal, ki jo je oprlo predvsem na prepričljivi izpovedi navedenih prič, podprti z listinskimi dokazi (npr. protokoloma ukrepanja, listini B 4 in B 5). Dokazni oceni ni mogoče očitati na splošno zatrjevane enostranskosti, sodišče prve stopnje je vestno in skrbno ocenilo vsak dokaz posebej in nato vse dokaze skupaj, pritožbeno sodišče pa tako dokazno oceno sprejema kot prepričljivo in zadosti argumentirano.

11.Na pravilnost odločitve ne vpliva, da je sodišče prve stopnje kot dodaten argument za to, da tožnikovo delo v vtoževanem obdobju ni potekalo v nevarnih oziroma rizičnih razmerah, štelo dejstvo, da je zaradi narave svojega dela tudi sicer ves čas izpostavljen mnogim drugim nalezljivim boleznim. Bistveno je, da tožnik v postopku ni dokazal, da je delo opravljal v nevarnih razmerah v smislu KPJS, oziroma je toženka dokazala, da je tožnikovo delo utemeljeno uvrstila v skupino 2, pri kateri obstaja srednje tveganje za okužbo z virusom COVID-19, vendar obstajajo relativno učinkoviti ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni.

12.V pritožbi tožnik vztraja, da bi zaradi specifične situacije v času epidemije sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem epidemiologom za ugotovitev dejanske učinkovitosti zaščitnih ukrepov pri tožnikovem delu. Za odgovor na vprašanje, ali so bili konkretni pogoji dela pri toženki "nevarni pogoji", postavitev izvedenca ni bila potrebno, zato je ta dokaz sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in s tem tožniku ni kršilo procesnih pravic. Pojem "nevarni pogoji" iz 11. točke drugega odstavka 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Okoliščine, v katerih je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljal delo, niso bile takšne narave, da bi sodišče prve stopnje za njihovo presojo z vidika pojma "nevarni pogoji" potrebovalo strokovno pomoč sodnega izvedenca epidemiologa; pogoji in ukrepi so bili namreč tipični za opravljanje dela v času epidemije.

13.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije svoje stroške pritožbe.

16.Toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ne gre za potreben strošek postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Iz tabele, v kateri je po datumih navedel ure, za katere zahteva dodatek, je razvidno, da se nanašajo na vaje za predstavi A. in B., ne pa tudi na predstave (list. št. 3).

2V marcu 2020 sta bila odsotna 2 igralca, meseca novembra 2020 1 igralec, decembra 2020 in januarja 2021 nobeden, februarja in marca 2021 pa po eden.