Jedro

Tožena stranka je glede bivanjskih razmer in dostopa do nujne zdravstvene pomoči prepričljivo utemeljila, da s tega vidika očitno ni podana nevarnost kršitve 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, saj so bile navedbe tožnika preveč splošne in ne izkazujejo stopnje nečloveškega ravnanja, ki je relevantno, da bi tožnik sprožil strogi zaščitni mehanizem omenjene pravice v postopkih po ZMZ-1 v Sloveniji. Vendar pa ima tožeča stranka prav v delu, kjer izpostavlja nevarnost vračanja tožnika iz Hrvaške v BiH spričo splošno znanih informacij o stanju in ravnanju s tujci in s tistimi, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, preden so te osebe nastanjene v centre na Hrvaškem. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k uporabi testa (ne)izpodbojnosti domneve oziroma k preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje. Pravni standard („arguable claim“) mora organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali ta (isti) organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti. Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Če takšnih informacij tožnik ne predloži v upravnem postopku ali v upravnem sporu, to ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. V zvezi s Hrvaško je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. Tožnik je v času izvrševanja ukrepa premestitve tožnika na Hrvaško imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev imeti avtomatični suspenzivni učinek. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,51 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev in ni izrecno prilagojena standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU. Določba 27. člena Dublinske uredbe namreč ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da „bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda“, pri čemer je treba „skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank“. V tem sporu je treba materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen oziroma bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku v navedenem smislu nastala težko popravljiva škoda, sodišče izda začasno odredbo ne glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da bo skladno z dosedanjimi primeri počakala do dokončne odločitve sodišča. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je člen 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi. Sodišče je že ob presoji utemeljenosti tožbe ugotavilo, da tožnik v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU, kar posledično pomeni, da bi tožba v tem upravnem sporu morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-518/2022/18 (1221-02) z dne 21. 3. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-518/2022/18 (1221-02) z dne 21. 3. 2022 zadrži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilcu, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2000 v kraju ..., državljan Islamske republike Pakistan, in je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito v 1. točki imenovanega prosilca, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 23. 2. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je bil na podlagi ustne naznanitve in v zvezi s tem izdanega sklepa o omejitvi gibanja nastanjen v Centru za tujce Postojna. Pristojni organ na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da je bil prosilec še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito obravnavan s strani Policijske postaje Koper, in sicer dne 13. 2. 2022, zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo. V postopku odstranitve iz Republike Slovenije je imenovani 13. 2. 2022 podal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji podati prošnjo za mednarodno zaščito. Odvzeti so mu bili prstni odtisi in organ jih je dne 23. 2. 2022 poslal v Centralno bazo EURODAC, od koder je dne 23. 2. 2022 dobil podatek, da je bil imenovani 22. 1. 2022 vnesen v Centralno bazo EURODAC s strani Republike Hrvaške najprej kot državljan tretje države, ki so ga pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, ko je prišel iz tretje države in ki ga niso poslali nazaj ter da je bil nato istega dne kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

3. Pristojni organ je dne 9. 3. 2022 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejel odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Osebni razgovor s prosilcem je potekal dne 16. 3. 2022. Prosilec je bil seznanjen, da je pristojni organ prejel podatek, da je bil že vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 22. 1. 2022 s strani Republike Hrvaške. Ravno tako je bil prosilec seznanjen, da je pristojni organ Republike Hrvaške dne 9. 3. 2022 odgovoril, da je Republika Hrvaška v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Prosilec je bil v zvezi z razgovorom seznanjen, da je potrebno v postopku preveriti, ali obstajajo v njegovem primeru kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Republiki Hrvaški, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoča. 4. Prosilec je odgovoril, da meni, da v Republiki Hrvaški ne bi dobil pravic kot mu pripadajo, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Preden je samovoljno zapustil hrvaški azilni dom je bil tam nastanjen dvaindvajset dni in tam obnašanje policistov do prosilcev ni bilo korektno. Tudi, ko so odšli na kosilo in so dali dol masko za trenutek, so jim policisti grozili, bili so neprijazni do njih. Na dodatno vprašanje uradne osebe, ali se mu je v času bivanja v Republiki Hrvaški zgodilo kaj konkretnega, zanj neprijetnega, je prosilec odgovoril, da je bil v zvezi z ilegalnimi vstopi iz BiH, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, štirinajstkrat vrnjen s strani hrvaške policije nazaj v BiH. Policisti v Republiki Hrvaški niso prijazni, prosil jih je, da mu pomagajo, ko je imel vročino, pa mu niso želeli pomagati, ni dobil zdravnika, ko ga je potreboval, ker prosilcev ne dojemajo resno in se ne ukvarjajo z njimi.

5. Pristojni organ po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca ugotavlja, da prosilčeve izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v Dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Iz njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da na njegovi strani obstajajo utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški. Prosilec pa tudi ni predložil nobenih dokumentov oziroma dokazil, s katerimi bi lahko svoje izjave o zatrjevanem nečloveškem ravnanju potrdil. 6. Pristojni organ ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Prosilec pa v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

7. V zvezi s prosilčeve izjavo, da naj bi bilo v azilnem domu v Republiki Hrvaški obnašanje policistov do prosilcev nekorektno in da so jim grozili, bili so neprijazni do njih v času, ko so odšli na kosilo in so za trenutek dali dol maske, pristojni organ ugotavlja, da so bili v času protikoronskih ukrepov tudi prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji dolžni spoštovati vse predpisane preventivne ukrepe v zvezi z zagotavljanjem zdravstvenega varstva, za domnevne grožnje s strani policistov pa prosilec ni predložil nobenih konkretnih dokazov, iz katerih bi bilo možno ugotoviti, da so se do njega poniževalno obnašali. Je pa pristojnemu organu popolnoma razumljivo, da so morali tudi pristojni organi v azilnih domovih zagotavljati izvajanje protikoronskih ukrepov.

8. Za izjave prosilca, da je bil v zvezi z ilegalnimi vstopi iz BiH v Republiko Hrvaško, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, štirinajstkrat vrnjen s strani hrvaške policije nazaj v BiH, pristojni organ ugotavlja, da so bili ti dogodki izvedeni preden je prosilec pridobil status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, niti prosilec niti njegov pooblaščenec nista zanje predložila niti najmanjšega dokaza, ki bi te dogodke lahko potrdili. Gre pa za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi s prosilčevim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško in je imel status tujca - ilegalca, zato ti dogodki ne odražajo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški.

9. Za prosilčeve izjave povezane z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega varstva, in da prosilec, ko je prosil za zdravnika, le tega ni dobil, je pristojni organ proučil informacije o razmerah v Republiki Hrvaški in ugotovil, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški na podlagi 52. člena »_Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti_« pravico do zdravstvenega varstva, ki je podrobneje predpisana v 57. členu, in sicer vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Prosilcu, ki potrebuje posebna sprejemna ali postopkovna jamstva, zlasti žrtve mučenja, posilstev ali drugih hudih oblik psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja, se zagotovi ustrezna zdravstvena oskrba v zvezi s specifičnim stanjem ali posledicami, ki jih povzročijo ta dejanja. Ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi zdravstveni pregled iz 4. točke tretjega odstavka 52. člena istega zakona in zdravstveno varstvo iz prvega in drugega odstavka 57. člena.

10. Prav tako je v 4. točki 52. člena »_Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti_« predpisan preventivni zdravstveni pregled ob nastanitvi in ga je prosilec dolžan opraviti, zato trditve prosilca, da v Republiki Hrvaški ni imel stika z zdravnikom ne izkazujejo realnega stanja v zvezi z zdravstvenim varstvom prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Pristojni organ je proučil tudi dokument »_Integracija v Hrvatskoj u praksi_« izdan s strani centra za mirovne študije v Zagrebu in ugotovil, da ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci. Ves čas pa je za prosilce za mednarodno zaščito, ki so nastanjeni v azilnem domu Porin, na voljo zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugavama (Zagreb). kjer je organizirana celo posebna ambulanta za prosilce za mednarodno zaščito. Zato pristojni organ meni, da bo v primeru, da bo prosilec predan v Republiko Hrvaško, tam zanj ustrezno poskrbljeno. V kolikor bo slovenska zdravstvena služba menila, da prosilec potrebuje zagotovitev kakršnekoli posebne obravnave po prihodu v odgovorno državo članico, bo pristojni organ le te podatke posredoval v posebnem obrazcu, predpisanem s strani Evropske komisije - izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja, da bo ustrezna obravnava zagotovljena tudi v Republiki Hrvaški.

11. Republika Hrvaška je v dublinskem postopku odgovorila, da je prosilec prošnjo umaknil, tako da je zapustil ozemlje Republike Hrvaške, sam pa se nahaja in je zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici, kar je potrdil tudi prosilec na podaji njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj je izjavil, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito in jo tudi zapustil. Prav tako prosilec v postopku ni predložil nobenega dokumenta oziroma dokazila, ki so predpisana v prilogah Izvedbene Uredbe komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju: »Izvedbena uredba komisije«, Priloga II. - seznam A: Dokazila, poglavje 1/9 - Zapustitev ozemlja držav članic (člena 20(5)) in 19(2)) - Neposredni dokazi, niti nobenih dokazil s seznama B: posredne okoliščine, poglavje 1/9 - Zapustitev ozemlja držav članic (člen 19(2)) - indikativni dokazi.

12. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

13. V tožbi tožnik uveljavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila Dublinsko Uredbo zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU ob morebitni vrnitvi tožnika na Hrvaško. Tožena stranka očita tožniku, da ni predložil informacije o državi predaje. Tovrstne informacije so bile tako toženi stranki kot naslovnemu sodišču neštetokrat posredovane, po tem ni potrebe, saj so ta že t.i. splošno znana dejstva. ESČP je v primeru M.S.S. izpostavilo, da v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, se dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost da presodi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Takšna je tudi izoblikovana slovenska sodna praksa. ESČP je nadalje izpostavilo, da mora država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice.

14. Sam je izjavil, da je bil vračan v BiH štirinajstkrat; bistveno je to, da so nanj tovrstna ravnanja hrvaških varnostnih organov pustila mnoge psihične posledice. Ravno zato je dojemal bivanje v hrvaškem azilnem domu kot neprimerno, ko je bil s strani varnostnih organov (varnostnikov) ogovorjen na ponižujoč način; da so mu ukazovali in se z njim neprimerno vedli. Tožnik je navedel le eno izmed mnogih slabih izkušenj, ki jih je bil deležen s strani hrvaških varnostnih organov - varnostnikov - nastanjen v azilnem domu v Zagrebu. Bilo ga je strah in je bil v sled preteklih izkušenj zadržan tudi, ko je potreboval kakršnokoli pomoč, tudi zdravstveno. Je že res, da je bil deležen koliko toliko primerne oskrbe nastanjen v Zagrebu, vendar se občutka nezaupanja ni mogel znebiti, ozirma ga preseči, saj ni razumel, kaj naj bi sledilo glede njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tam se je čutil ponižanega, nazaj na Hrvaško ne želi, strah ga je deportacije v BiH, ne ve, kaj ga čaka.

15. Tožena stranka seveda navaja pravilno pravno podlago hrvaške ureditve postopanja s prosilci za mednarodno zaščito, vendar spregleda individualno videnje ravnanj s tožnikom s strani hrvaških varnostnih organov ter varnostne službe ter tudi ne poda nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bi prišlo niti ne poda dokaza, da je »vsakršna dejanska nevarnost« nečloveškega ravnanja izključena.

16. Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka, saj v primerih ko Slovenija vrne migrante preko sporazuma o vračanju, so migranti prav tako uradno predani hrvaškim organom, pa so nato kljub temu nezakonito vrnjeni v BiH. Obstaja torej verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH in posledično podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, saj iz številnih pričevanj izhaja, da so bili migranti po predaji s strani slovenske policije na Hrvaško nato takoj deportirani v BiH, pri tem pa še brutalno pretepeni.

17. Glede na vse navedeno je mogoče zaključiti da obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine o temeljnih pravicah EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Zaključek tožene stranke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti brez, da bi se opredelila do splošno znanih javno dostopnih informacij o omejenem dostopu do azilnega postopka zaradi nezakonitih vračanj v BiH ter nasilja policije je torej nepravilen. Tožena stranka bi morala preučiti relevantna poročila, saj je ravnanje hrvaških organov splošno znano in javno obeleženo v številnih poročilih, in uporabiti 3. člen Dublinske uredbe ter obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji.

18. Ker v skladu s 1. odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, tožnik na podlagi 32. člena ZUS-1 zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožnik se glede tega v celoti sklicuje na zgoraj navedeno tožbeno argumentacijo). Če bi se to zgodilo, bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. Prav tako je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. „_arguable claim_“), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Konvencije.

19. Na podlagi zgoraj navedenega tožnik naproša naslovno sodišče, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Tožnik tudi predlaga, da sodišče ugodi zahtevi za začasno odredbo tako, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži. 20. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je do tožnikovih navedb v izpodbijanem sklepu opredelila oziroma jih obrazložila. Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav, kar izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije kot tudi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 354/2022-15, I U 881/2021-13, št. I U 1548/2020-7, št. I U 477/2020-8, I U 2533/2017-5 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 250-2016). Dublinska uredba temelji na predpostavki medsebojnega zaupanja, da so azilni sistemi v državah članicah skladni s standardi, kot jih določa zakonodaja EU. Dublinska uredba z določbo glede obstoja t. i. sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema sicer dopušča izjeme, s čimer se v Dublinski uredbi odražajo odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. MSS proti Belgiji in Grčiji, 30696/09) in Sodišča Evropske unije (NS in drugi, CJUE C-411/10 in C-493/10), ki pa morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec ne more kar pavšalno in ne konkretizirano zatrjevati. Predpostavka, da so azilni sistemi držav članic skladni s standardi, ki jih določa Evropska unija, v praksi pomeni, da bo imel prosilec, katerega prošnjo bo obravnavala druga država članica, v tej državi članici zagotovljen ustrezen sprejem, oskrbo in obravnavo ter vsa jamstva in pravice v postopku. Navedeno vključuje tudi ustrezno skrb za prosilce s posebnimi potrebami.

21. Tožba je utemeljena.

22. Sodišče lahko pritrdi toženi stranki, da to, kar je tožnik navedel, da se mu je dogajalo v nastanitvenem v centru na Hrvaškem očitno ni znak, ki bi kazal na to, da je tožnik v času bivanja v tem centru že doživel ali da bo doživel nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju: Listina EU) oziroma 3. člena Konvencije o varstvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka je glede bivanjskih razmer in dostopa do nujne zdravstvene pomoči prepričljivo utemeljila, da s tega vidika očitno ni podana nevarnost kršitve 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, saj so bile navedbe tožnika preveč splošne in ne izkazujejo stopnje nečloveškega ravnanja, ki je relevantno, da bi tožnik sprožil strogi zaščitni mehanizem omenjene pravice v postopkih po ZMZ-1 v Sloveniji.

23. Vendar pa ima tožeča stranka prav v delu, kjer izpostavlja nevarnost vračanja tožnika iz Hrvaške v BiH spričo splošno znanih informacij o stanju in ravnanju s tujci in s tistimi, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, preden so te osebe nastanjene v centre na Hrvaškem.

24. Zato je v konkretni zadevi ključno sporno materialno-pravno vprašanje, ali je tožena stranka za navedeni sporni dejanski okvir uporabila pravilne standarde in kriterije za uporaba načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško kot članici EU, kar je po stališču Sodišča EU sestavni del določila 2. člena Pogodbe EU.1

25. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (v razdelku D.2.) obširno razložilo in na splošno opredelilo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče v celoti potrdilo.2 Zato na tem mestu celovite pojasnitve tega načela ne bo ponavljalo, ampak bo to načelo navedlo v bolj strnjeni obliki in ga bo uporabilo v tem konkretnem primeru, kjer se to načelo, z razliko od zadeve I U 1686/2020, navezuje na določbo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe.3 V veliki meri Upravno sodišče v tej zadevi sledi predhodni sodni odločbi v zadevi I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, kjer je Upravno sodišče tudi ugodilo tožbi tožnika, ki mu je tožena stranka izdala istovrstno odločbo in naložila predajo Hrvaški.

26. Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. iz meseca decembra 2011, ob upoštevanju sodbe Velikega senata ESČP v zadevi _M.S.S. v. Belgium and Greece_ (iz meseca januarja 2011), odločilo, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna v smislu Dublinske uredbe, »_če ni mogoče, da ne bi vedele, za sistematične pomanjkljivosti sistema_« azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici, in da to predstavlja utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu člena 4 Listine o temeljnih pravicah EU (V nadaljevanju: Listina EU).4 V uveljavljeni sodni praksi Sodišča EU velja, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine EU ustreza prepovedi iz člena 3 EKČP ter da sta vsebina in obseg člena 4 Listine EU v skladu s členom 52(3) Listine EU enaka kot tista, ki ju določa EKČP.5

27. Sodišče EU je nadalje v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »_najmanjša kršitev direktiv_« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.6 Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.7 Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU;8 v določenih starejših zadevah, ki se nanašajo na načelo medsebojnega zaupanja, pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.9

28. Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti „_enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic_.“10

29. Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„_zlasti z njenima členoma 1 in 4_,“ /.../ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „_including_“ (v angleščini),11 kar ustreza izrazu „_vključno_“, „_notamment_“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „_posebej_“, „_segnatamente_“ (v italijanščini) in „_osobito_“ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „_predvsem_“.12 Novejša sodna praksa potrjuje, da v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja lahko pride v poštev tudi pravica do družinskega življenja in varovanje otrokovih koristi iz 7. člena in člena 24(2) Listine o temeljnih pravicah EU13 in pravica do dostopa do neodvisnega in nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča iz 47. člena Listine EU.14

30. Domneva se torej nanaša na to, kot pravi Sodišče EU v zadevah na področju azila, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z „_zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP_.“ 15

31. Vendar, kot že rečeno, ne gre za »_neizpodbojno domnevo_«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.16 Sodišče EU v zadevi _Jawo_ pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja lahko nastane „_ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem_“.17 Sodišče EU v zadevi _Jawo_ dodaja, da „_skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah._“18

32. Drži, da Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, „_zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije_,“ in zato Slovenija ne sme „_niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija_“.19 Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.20

33. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k uporabi testa (ne)izpodbojnosti domneve oziroma k preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („_arguable claim_“) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) pomeni, da kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) v primeru vrnitve ni premalo verjetna21 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.22 Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.23

34. Ta pravni standard („_arguable claim_“) mora organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali ta (isti) organ države članice „_razpolaga z elementi_,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.24 Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.25

35. Če takšnih informacij tožnik ne predloži v upravnem postopku ali v upravnem sporu, to ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,26 informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „_razpolaga_“ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.27 V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih _mutatis mutandis_ iz sodbe v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti oziroma pridobiti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „_vsakršen pomislek_“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU28, oziroma, da se “_izključi vsakršna dejanska nevarnost_“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.29

36. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „_izključiti vsakršne dejanske nevarnosti_“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.30

37. V zvezi s Hrvaško je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka bi za morebiti problematično situacijo morala vedeti že iz virov uporabljenih v sodnih postopkih pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021 in na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil v zvezi z dostopom do azilnega ali postopkov po Direktivi o vračanju 2008/115 na Hrvaškem in hrvaško prakso vračanja tujcev brez dostopa do pravnih postopkov nazaj v BiH. Od omenjenih sodb Upravnega sodišča z dne 7. 12. 2020 in Vrhovnega sodišča iz aprila 2021 ni tožena stranka sodišču predložila nobenih informacij o tem, da so se razmere oziroma stanje na Hrvaškem bistveno spremenilo glede na ugotovitve sodišč v omenjenih dveh sodbah. Načelo medsebojnega zaupanja namreč pomeni tudi to, da si države članice medsebojno pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz pogodb EU,31 kar seveda zajema tudi izmenjavo relevantnih informacij in dodatnih pojasnil ali zagotovil med pristojnimi organi dveh držav članic EU.32 Zato je v zvezi s postopki na Hrvaškem, dokler tožena stranka ne pridobi določenih zanesljivih informacij in dodatnih pojasnil, kako Hrvaška ravna s prosilci, ki so ji iz Slovenije predani na podlagi Dublinske uredbe, Upravno sodišče že odločilo, da ni nujno, da tožnik že v upravnem postopku samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila,33 ob upoštevanju dejstva, da tožnik v upravnem postopku nima brezplačne pravne pomoči oziroma dostopa do pravne pomoči in da tega dokaj zapletenega pravnega sistema ne more sam poznati oziroma razumeti brez kvalificirane pomoči, še posebej ne, če mu je odvzeta prostost, kot to velja v konkretnem primeru. Tožeča stranka ima ob tem prav, ko v tožbi ugovarja, da so bili tudi postopki vračanja po sporazumu o vračanju v zadevi I U 1686/2020 oziroma I Up 23/2021 uradni postopki vračanja na podlagi bilateralne pogodbe med obema državama in na podlagi Direktive o vračanju 2008/115, pa sta slovenski sodišči vseeno ugotovili kršitev procesne dimenzije pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in kršitev pravice do dostopa do azilnega postopka.

38. Tudi v konkretnem primeru tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. To bi lahko bila zgolj predpostavka, vendar na predpostavki, v danih okoliščinah v zvezi s Hrvaško, varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne more temeljiti. Kajti, tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je bil štirinajstkrat vrnjen nazaj na ozemlje BiH iz Hrvaške, nazadnje, ko je vstopil pa so mu odvzeli prstne odtise, zato je lahko ostal tam, kot je zapisano v zapisniku z dne 16. 3. 2022 na strani 2. Uradna oseba s tožnikom ni nadalje razčiščevala, ali je kdaj koli od teh štirinajstih primerov šlo za to, da je izrazil namero zaprositi za azil in ali je v teh postopkih dobil kakšno odločbo z možnostjo pritožbe zoper vračanje v BiH.

39. Poleg tega tožena stranka tudi zmotno šteje za kriterij oziroma prag stroge presoje obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče EU je že v sodbi v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ sledilo sodni praksi ESČP, da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe34 in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je namreč absolutno zavarovana pravica.35

40. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je tožnik v času izvrševanja ukrepa premestitve tožnika na Hrvaško imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („_arguable claim_“), oziroma so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU.36

41. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožnik glavne obravnave z njegovim zaslišanjem ali izvajanje drugih dokazov ni zahteval. Med strankama je sporna zgolj pravilna uporaba načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU. Zato je sodišče ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZUS-1, drugega odstavka 71. člena ZMZ-1, neposrednega učinka določbe 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU v povezavi s sodno prakso Sodišča EU37 in sodno prakso ESČP38 odločilo na seji senata.

42. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišče glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

43. Dublinska uredba, ki je zavezujoča v celoti in se uporablja neposredno (člen 288(2) Pogodbe o delovanju EU), v določilu 27. člena v zvezi z določilom 47. člena Listine EU ureja pravico do pravnega sredstva oziroma učinkovitega sodnega varstva zoper odločitev o tem, da bo prosilec predan drugi državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Vidiki učinkovitosti tega pravnega sredstva, ki so relevantni v tem primeru, so urejeni v določilih členov 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Po teh določilih ima država članica EU štiri možnosti: lahko v nacionalnem pravu določi, da ima prosilec na podlagi vloženega pravnega sredstva zoper odločitev o predaji „pravico ostati“ v zadevni državi do zaključka postopka s pravnim sredstvom (točka a. člena 27(3)); lahko določi, da se predaja avtomatično odloži (točka b. člena 27(3)); lahko določi, da ima zadevna oseba možnost zahtevati odložitev izvršitve o predaji (točka c. člena 27(3)); lahko pa države članice tudi določijo, da pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitev o predaji dokler sodišče obravnava pravno sredstvo (člen 27(4) Dublinske uredbe). Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v „_razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog_“ (tretji stavek v določilu člena 27(3)(c) Dublinske uredbe).

44. Te določbe prava EU je treba razlagati in uporabljati v povezavi s sodno prakso ESČP v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja oziroma načela nevračanja iz 3. člena EKČP. To je potrebno zaradi tega, ker člen 52(3) Listine EU določa, da imajo pravice iz Listine EU, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enak pomen in obseg, kot sta zanje določena z EKČP. Pojasnila k Listini EU usmerjajo upravne organe in sodišča držav članic na to, da ima 4. člen Listine EU na podlagi 52(3) člena Listine EU enak pomen in področje uporabe kot 3. člen EKČP.39 Slednje je že potrdilo tudi Sodišče EU v več sodbah s področja mednarodne zaščite tako glede razmerja med 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU,40 kot tudi glede razmerja med členom 3. EKČP in členom 19(2) Listine EU,41 ki je za obravnavani primer lex specialis glede na določbo 4. člena Listine EU.

45. Ker pa EKČP, vse dokler EU ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red EU,42 Upravno sodišče v nadaljevanju namesto z vidika določila 3. člena EKČP, seveda ob upoštevanju sodne prakse ESČP, utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe pravno-formalno presoja z vidika 4. člena Listine EU43 oziroma z vidika njene specialne oblike iz člena 19(2) Listine EU.44

46. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev imeti avtomatični suspenzivni učinek.45 Avtomatični suspenzivni učinek je v takih primerih nujen, ker je pravica iz 3. člena EKČP oziroma iz člena 19(2) Listine EU absolutna.46 Standardu avtomatičnega suspenzivnega učinka sledi tudi Sodišče EU, ko gre za varstvo načela nevračanja po 19(2) členu Listine EU.47

47. Pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka glede 3. člena EKČP oziroma 19(2) člena Listine EU po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP ni premalo verjetna48 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.49 Sodišče EU je tudi že odločilo, da za namene uporabe člena 4 Listine EU ni pomembno ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ravnanju nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.50

48. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,51 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev in ni izrecno prilagojena zgoraj opisanim standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU. Določba 27. člena Dublinske uredbe namreč ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da „_bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda_“, pri čemer je treba „_skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank_“. Kriterija težko popravljive škode in načela sorazmernosti pravo EU oziroma EKČP ne postavljata kot pogoj za izdajo začasne odredbe v zvezi z 3. členom EKČP oziroma členom 19(2) Listine EU, ki sta absolutno zavarovani pravici, niti pravo EU (v določilu člena 27(3) Dublinske uredbe) ne daje pristojnosti državam podpisnicam EU, da po njihovi diskreciji uredijo materialne pogoje za izdajo začasne odredbe, ampak 27. člen Dublinske uredbe ureja samo test, po katerem mora sodišče odločiti o (ne)utemeljenosti začasne odredbe. Po tem določilu mora biti odločitev o začasni odločbi sprejeta v razumnem obdobju, sodišče mora podrobno in natančno preučiti zahtevo za odlog in mora navesti razloge za svojo odločitev (člen 27(3)(c) Dublinske uredbe).

49. Zaradi tega določenega razhajanja med 32. členom ZUS-1 in 27. členom Dublinske uredbe pride na tej točki v poštev pravilo v okviru prava EU, glede na to, da tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU, po katerem morajo države članice „_ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije._"52

50. To pa pomeni, da je treba v tem sporu materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen oziroma bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku v navedenem smislu nastala težko popravljiva škoda, sodišče izda začasno odredbo ne glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da bo skladno z dosedanjimi primeri počakala do dokončne odločitve sodišča. V konkretnem primeru torej tožena stranka ni nasprotovala zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe.

51. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je člen 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi.

52. Sodišče je že ob presoji utemeljenosti tožbe ugotavilo, da tožnik v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU, kar posledično pomeni, da bi tožba v tem upravnem sporu morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

53. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda tudi z vidika učinkovitosti tožbe v upravnem sporu v smislu 47. člena Listine EU (oziroma 23. člena Ustave) v primeru, da bi bil izpodbijani akt izvršen, sodišče pa bi v upravnem sporu kasneje ugotovilo, da je tožba utemeljena. Kadar gre za ugotovitev težko popravljive škode v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine EU zaradi tveganja vračanja prosilca iz Hrvaške v BiH neposredno po predaji na podlagi Dublinske uredbe, tudi določba člena 29(2) Dublinske uredbe53 ne more biti ovira za izdajo začasne odredbe.

54. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe na podlagi drugega in petega odstavka 32. člena ZUS-1. 1 C-297/17, C-318/17, C-319/17 and C-438/17, Ibrahim, odst. 83; C-163/17, Jawo, odst. 80; C-483/20, XXXX, odst. 27. Po določbi 2. člena PEU Evropska unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških. 2 I Up 23/2021, 22. 4. 2021. 3 Po tem določilu kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. 4 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10 odst. 94; glej tudi odst. 106 ter sodbo v zadevi Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 85. 5 C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16, odst. 67, MP, C-353/16, odst. 37, Jawo, C-163/17, odst. 91, Ibrahim, C-297/17, odst. 89. 6 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85. 7 Ibid. odst. 71, 77, 81, 99. 8 Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112. 9 Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27. 10 Jawo, C-163/17, odst. 80. 11 XXXX, C-483/20, odst. 27. 12 Ibid. odst. 27. 13 Ibid. odst. 35-44. 14 Glej mutatis mutandis: LM, C-216/18 PPU25. 7. 2018; X Y, C-562/21 in C-563/21, 22. 2. 2022. 15 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; XXXX, C-483/20, odst. 29. 16 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105. 17 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88. 18 Ibid. odst. 89. 19 Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84. 20 Glej _mutatis mutandis_: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, _La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review_, 54, str. 807-808, str. 815. 21 Glej na primer _Soering v. the United Kingdom_, odst. 85, 117. 22 Glej na primer: _L.M. and others v. Russia_, odst. 100; _M.A. and others v. Lithuania_, odst. 83; _Ilias and Ahmed v. Hungary_, 21. 11. 2019, odst. 136. 23 B, C-233/19, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43. 24 _Mutatis mutandis_: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88. 25 Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90. 26 F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66 27 Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95. 28 Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard „_resnega pomisleka_“. 29 Ibid. odst. 84. 30 Glej _mutatis mutandis_: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90. 31 X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, odst. 48. 32 Glej mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15, C-659/15 PPU, odst. 95; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90. 33 I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, odst. 33. 34 C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93; M.S.S. v Belgium and Greece; Tarakhel v . Switzerland. 35 Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94. 36 J.K. and others v. Sweden, odst. 91-92; C.K. in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 76. 37 Sacko1. , C-348/16, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; Alheto, C-585/16, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; Torubarov, C-556/17, odst. 52-56, 73; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; Egenberger, C-414/16, odst. 82 38 Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, odst. 190-191. 39 Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (Uradni list EU, C 303, 14. 12. 2007) - pojasnila k 4. členu. 40 _C. K. in ostali proti Sloveniji_, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67-68; _MP_, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 37; _Jawo_, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 91; _Ibrahim_, C-297/17, odst. 89. 41 _M'Bodj_, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 38; _Abdida_, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 47. Za člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah navedeno, da to določilo vključuje ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) glede 3. člena EKČP. 42 Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, odst. 44; Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 45; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 45. 43 Po tem določilu nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. 44 Po tem določilu se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. 45 _Čonka v. Belgium_, App. no. 51564/99, odst. 80-81, _Gebremedhin v. France_, App. no. 25389/05, 26. 4. 2007, odst. 66-67; _Hirsi Jamaa and others v. Italy_, App. no. 27765/09, 23. 2. 2012, odst. 200; M.S. S. v _Belgum and Greece_, app. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 293. 46 C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X.X,., 14. 5. 2019, odst. 94; C-404/15 in C-659/15, PPU Aranyosi, Caldararu, 5. 4. 2016, odst. 85-87; C-185/15, Petruhhin, 6. 9. 2016, odst. 56. 47 C-239/14, Tall, 17. 12. 2015, odst. 58-59; C-181/16, _Gnandi_, 18. 6. 2018, odst. 56. 48 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi _Soering v. the United Kingdom_, odst. 85, 117. 49 Glej na primer sodbe ESČP v zadevah: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83; _Ilias and Ahmed v. Hungary_, 21. 11. 2019, odst. 136. 50 Glej _mutatis mutandis_: C-297/17, C -318/17, C-319/17 in C-438/17, _Ibrahim_, 19. 3. 2019, odst. 87-88. 51 Po 1. drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri tem pa mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 52 C-411/10, _N.S_ in _M.E_., 21. 12. 2011, odst. 77; C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 93. Tudi po določilu člena 52(6) Listine EU o temeljnih pravicah se morajo nacionalne zakonodaje in običaji v celoti upoštevati v skladu z Listino EU o temeljnih pravicah. 53 Po tej določbi, če e je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.