Jedro

Drugi odstavek 93. člena ZObr določa, da lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, vendar mora, glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, ministrstvu (tožeči stranki) vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če pogodbo odpove pred iztekom desetih let. Za odločitev o obveznosti toženca, da povrne sorazmeren del stroškov usposabljanja, ta določba ne pride v poštev. Toženčeva obveznost je bila namreč med strankama dogovorjena s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, s katerim pravdni stranki nista le razveljavili pogodbe o zaposlitvi, temveč sta uredili tudi posledice razveljavitve. Ker lahko skladno s 3. členom OZ udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, v kolikor jih ne urejajo v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, 93. člen ZObr pa ni določba prisilne narave, je toženec s podpisom sporazuma o razveljavitvi veljavno prevzel obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov vojaško strokovnega usposabljanja.

Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami v 5. členu določa, da se pripadniku v mednarodnih operacijah in misijah plača za opravljanje vojaške službe izven države obračuna za ves čas napotitve na opravljanje vojaške službe izven države v skladu z izdanim aktom poveljevanja, s katerim je bil pripadnik izven države napoten. Toženec je zato upravičen do plače za opravljanje vojaške službe izven države le v obdobju, ko je takšno službo tudi dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko se je že vrnil v RS. Ker je tožeča stranka tožencu za sporni mesec izplačala plačo za delo izven države, čeprav mu pripada takšna plača le za dni, ko je bil dejansko izven države, je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo spornega zneska iz naslova preveč izplačane plače utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se dopolnilna sodba v zvezi z II. točko izreka sodbe z dne 8. 5. 2014 spremeni tako, da se na novo glasi: „II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 171841/2010 z dne 30. 11. 2010, ostane v veljavi v delu, v katerem je dolžniku (toženi stranki) naloženo, da je dolžan v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.469,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 681,64 od 27. 5. 2007 dalje do plačila ter - od zneska 1.788,04 od 12. 6. 2010 dalje do plačila, kar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 372,50 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 193,30 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 5. 2014 odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 171841/2010 z dne 30. 11. 2010, ostane v veljavi v delu, s katerim je dolžniku (sedaj tožencu) naloženo, da je dolžan v roku 8 dni plačati glavnico v znesku 687,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka, ki ni pod pritožbo). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške postopka v višini 286,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je nato z dopolnilno sodbo dne 17. 12. 2014 sodbo z dne 8. 5. 2014 dopolnilo tako, da je dodalo novo II. točko izreka in odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, ki se nanaša na znesek 2.469,68 EUR, dosedanja II. točka izreka sodbe z dne 8. 5. 2014 (odločitev o stroških postopka) pa postane III. točka izreka.

Zoper dopolnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter dopolnilno sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi za znesek 2.469,68 EUR, podredno pa, da dopolnilno sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede povračila sorazmernega dela stroškov usposabljanja materialnopravno zmotna, saj ima sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil sklenjen na predlog toženca, naravo pogodbe. Stranki se zato o njegovi vsebini lahko dogovorita, ZDR pa njuno avtonomijo omejuje le z določbo, da mora vsebovati določilo o pravicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V III. točki sporazuma se je tožeča stranka zavezala, da bo toženca obvestila o višini zneska, ki ga je dolžan poravnati, če bo ugotovila, da ta toženčeva obveznost obstoji, toženec pa se je v IV. točki sporazuma dolgovani znesek po prejemu tega obvestila zavezal poravnati. Toženec je bil v skladu s pogodbo o izobraževanju dolžan po uspešno opravljenem usposabljanju ostati na delu na ministrstvu še dve leti, v primeru prenehanja delovnega razmerja na lastno željo ali po svoji krivdi pred potekom te dobe pa povrniti sorazmerno višino stroškov usposabljanja. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bila toženčeva obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov usposabljanja dogovorjena s sporazumom. Če bi toženec menil, da obstajajo razlogi za razveljavitev oz. ničnost posameznih določb sporazuma, bi moral to uveljavljati v ustreznem postopku. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede vračila preveč izplačane plače za opravljanje vojaške službe izven države je materialnopravno zmotna. Iz prvega in drugega odstavka 98.c člena ZObr namreč jasno izhaja, da je toženec do takšne plače upravičen samo za dneve v februarju 2010, ko je službo izven države tudi dejansko opravljal, na kar dejstvo, da je bil popravek ukaza izdan šele 26. 2. 2010, nima nobenega vpliva. Pri izplačilu toženčeve plače se ni zmotila, temveč je le ni mogla pravočasno in pravilno obračunati, zato je upravičena do vračila dela plače za delo izven države od 13. 2. 2010 dalje. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec za obdobje od povratka v domovino do konca februarja 2010 prejel plačo za delo v RS, zato sta mu bili od 13. 2. 2010 do 28. 2. 2010 izplačani tako plača za delo v RS, kot tudi plača za delo izven države. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane dopolnilne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (vključno z odločitvijo o stroških postopka iz sodbe z dne 8. 5. 2014) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka kot upnica je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za izterjavo glavnice v višini 681,64 EUR (račun št. ... z dne 18. 5. 2007 za vračilo stroškov vojaško strokovnega usposabljanja) in za izterjavo glavnice v višini 2.475,74 EUR (račun št. ... z dne 12. 5. 2010 za vračilo preveč izplačane plače v februarju 2010), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne glavnice dalje do plačila. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o izvršbi, opr. št. VL 171841/2010 z dne 30. 11. 2010 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi), predlagano izvršbo dovolilo in tožencu kot dolžniku naložilo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa upnici poravna v predlogu navedeni terjatvi. Zaradi pravočasnega obrazloženega ugovora toženca je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.) sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, razveljavilo, o zadevi pa je nato odločalo Delovno sodišče v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojno sodišče, pri čemer je predlog za izvršbo na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ obravnavalo kot tožbo v individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 5. 2014 sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da mora tožeči stranki v roku 8 dni (iz naslova vračila preveč izplačane plače za mesec februar 2010) plačati 687,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu postala pravnomočna, ker se stranki zoper njo nista pritožili. Tožeča stranka pa se je pritožila zoper odločitev o stroških postopka in zoper (neobstoječ) zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. 672/2014 z dne 4. 12. 2014, pritožbo tožeče stranke štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje. Sodišče prve stopnje je nato 17. 12. 2014 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na znesek 2.469,68 EUR, razveljavilo in odločilo, da dosedanja II. točka izreka sodbe z dne 8. 5. 2014 (odločitev o stroških postopka) postane III. točka izreka.

Tožeča stranka je na podlagi računa št. ... z dne 18. 5. 2007 (A4) od toženca zahtevala vračilo zneska 681,64 EUR, ki predstavlja sorazmeren del stroškov, nastalih v času njegovega vojaškega usposabljanja. Med strankama ni sporno, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... za določen čas 10 let od 1. 9. 2001 dalje na formacijski dolžnosti podčastnik (A8; v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi), delovno razmerje pa mu je prenehalo s sklenitvijo sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2007 (A7/A12/B3; v nadaljevanju: sporazum o razveljavitvi), torej pred iztekom desetih let. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) in 14. člena pogodbe o zaposlitvi zaključilo, da tožeča stranka do povračila sorazmernega dela stroškov vojaško strokovnega usposabljanja ni upravičena, ker toženec pogodbe o zaposlitvi ni odpovedal enostransko, vendar pa je takšno stališče materialnopravno zmotno.

Drugi odstavek 93. člena ZObr določa, da lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, vendar mora, glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, ministrstvu (tožeči stranki) vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če pogodbo odpove pred iztekom desetih let. Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi 14. člen pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa za odločitev o obveznosti toženca, da povrne sorazmeren del stroškov usposabljanja, navedene določbe ne pridejo v poštev. Toženčeva obveznost je bila namreč med strankama izrecno dogovorjena s sporazumom o razveljavitvi, ki ga toženec ni izpodbijal. V III. točki sporazuma o razveljavitvi sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka, v kolikor bo ugotovila, da mora toženec na podlagi 3. člena pogodbe o zaposlitvi ter Pogodbe o dopolnilnem vojaško strokovnem izobraževanju in usposabljanju podčastnikov na tečaju za vodne podčastnike, šifra ... z dne 9. 6. 2006, povrniti del stroškov, nastalih v času trajanja delovnega razmerja, toženca obvestila o višini dolgovanega zneska, toženec pa se je v IV. točki sporazuma o razveljavitvi ta znesek po prejemu obvestila zavezal poravnati na račun tožeče stranke. Bistveno torej je, da stranki s sporazumom o razveljavitvi nista le razveljavili pogodbe o zaposlitvi, temveč sta uredili tudi posledice razveljavitve. Ker lahko skladno s 3. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, v kolikor jih ne urejajo v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, 93. člen ZObr pa ni določba prisilne narave, je po prepričanju pritožbenega sodišča toženec s podpisom sporazuma o razveljavitvi veljavno prevzel obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov vojaško strokovnega usposabljanja.

Tožeča stranka je sodišču prve stopnje predložila svoj izračun sorazmernega dela stroškov usposabljanja na Šoli za podčastnike za toženca (A9), ki ga je naredila na podlagi stroškovnika za izobraževanje in usposabljanje skladno z 8. členom Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju na Ministrstvu za obrambo, št. ... z dne 16. 5. 2006, in znaša 681,64 EUR, čemur toženec v postopku na prvi stopnji ni oporekal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Iz računa št. ..., ki je bil tožencu vročen 22. 5. 2007 (A4), izhaja, da je terjatev zapadla v plačilo 26. 5. 2007, zato je toženec od 27. 5. 2007 dalje s plačilom glavnice v zamudi (prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče v skladu z navedenim zaključuje, da je tožeča stranka upravičena do vračila 681,64 EUR stroškov vojaško strokovnega usposabljanja za toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 5. 2007 dalje do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje je delno materialnopravno zmotna tudi glede zahtevka tožeče stranke za vračilo preveč izplačane plače za mesec februar 2010. Med strankama ni sporno, da se je toženec z opravljanja vojaške službe izven države v RS vrnil 12. 2. 2010, čeprav je bil na podlagi Ukaza o napotitvi na opravljanje nalog v tujini, št. ... z dne 22. 7. 2009 (B6; v nadaljevanju: Ukaz), v tujino napoten do 28. 2. 2010. Sodišče prve stopnje je glede na nesporno dejstvo, da je tožeča stranka popravek Ukaza, s katerim je datum vrnitve v domovino 28. 2. 2010 nadomestila z datumom 12. 2. 2010, izdala šele 26. 2. 2010 (B5), zaključilo, da tožencu do izdaje popravka Ukaza (tj. do 25. 2. 2010) pripada plača za opravljanje vojaške službe izven države in s sodbo z dne 8. 5. 2014 sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da mora tožeči stranki v roku 8 dni plačati 687,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje do plačila. Ta odločitev je pravnomočna, tožeča stranka pa se pritožuje zoper dopolnilno sodbo z dne 17. 12. 2014, s katero je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi za znesek 1.788,04 EUR (razlika od zneska 687,70 EUR do zneska 2.475,74 EUR, ki ga je iz naslova preveč izplačane plače vtoževala tožeča stranka) razveljavilo.

Po navedbah tožeče stranke je bil razlog za toženčevo predčasno vrnitev v domovino zmanjševanje kontingenta pred iztekom misije na A., zaradi česar je potreba po njegovem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede vračila preveč izplačane plače preveliko težo pripisalo dejstvu, da se je toženec v domovino predčasno vrnil izključno po volji tožeče stranke. Ta je imela namreč na podlagi drugega odstavka 6. člena Sklepa o opravljanju vojaške službe št. ... z dne 11. 6. 2009 (B7; v nadaljevanju: Sklep o opravljanju vojaške službe) pravico, da toženca v času opravljanja vojaške službe v miru kadarkoli napoti ali odpokliče z opravljanja vojaške službe izven države.

Na podlagi prvega odstavka 98.c člena ZObr pripada pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oz. službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami, plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS. Ta je sprejela Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), ki v 5. členu določa, da se pripadniku v mednarodnih operacijah in misijah plača za opravljanje vojaške službe izven države obračuna za ves čas napotitve na opravljanje vojaške službe izven države v skladu z izdanim aktom poveljevanja, s katerim je bil pripadnik izven države napoten.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da iz prvega odstavka 98.c člena ZObr in 5. člena Uredbe izhaja, da je toženec upravičen do plače za opravljanje vojaške službe izven države le do vključno 12. 2. 2010, ko je takšno službo tudi dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko se je že vrnil v RS, čeprav je bil popravek Ukaza izdan šele 26. 2. 2010. Ker je tožeča stranka tožencu za vse dni februarja 2010 izplačala plačo za delo izven države v znesku 4.126,23 EUR, čeprav mu, glede na zavzeto stališče pritožbenega sodišča, pripada takšna plača le za 12 dni (kar znaša 1.650,49 EUR), je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo zneska 2.475,74 EUR iz naslova preveč izplačane plače utemeljen. Tožeča stranka je na toženca 3. 6. 2010 naslovila zahtevek za vračilo tega zneska št. ... z dne 12. 5. 2010 (A1), z dnevom zapadlosti 11. 6. 2010, zato je toženec z izpolnitvijo obveznosti v zamudi od 12. 6. 2010 dalje. Ker je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe z dne 8. 5. 2014 sklep o izvršbi iz naslova preveč izplačane plače obdržalo v veljavi le za znesek 687,70 EUR, je tožeča stranka iz tega naslova upravičena še do vračila 1.788,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 6. 2010 dalje do plačila.

Ker

je sodišče prve stopnje, kljub delno zmotni uporabi materialnega prava, dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke v celoti ugodilo in izrek dopolnilne sodbe spremenilo tako, da je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi (tudi) v delu, v katerem je dolžniku (sedaj tožencu) naloženo, da je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v skupnem znesku 2.469,68 EUR (681,64 EUR iz naslova vračila stroškov usposabljanja in 1.788,04 EUR iz naslova vračila preveč izplačane plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega dela glavnice dalje do plačila, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zaradi

uspeha tožeče stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka in spremenilo odločitev v II. točki izreka sodbe z dne 8. 5. 2014, ki je z dopolnilno sodbo postala III. točka izreka. Tožeča stranka, ki je v tem individualnem delovnem sporu v celoti uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov. V postopku na prvi stopnji je utemeljeno priglasila 372,50 EUR stroškov postopka (183,30 EUR nagrade za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZOdvT(1) , 169,20 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT). Pritožbeno sodišče je zato tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti 372,50 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Priglasila je 183,30 EUR nagrade za postopek, čeprav bi ji glede na vrednost spornega predmeta pripadalo 225,60 EUR (141,00 EUR pomnoženo s količnikom 1,6 po tar. št. 3210 ZOdvT), in 10,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT. Toženec ji je zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti skupno 193,30 EUR pritožbenih stroškov.

Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Na podlagi 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/1997 in nadalj.) se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodiščem obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.