Jedro

Disciplinski postopek pri delodajalcu je opredeljen v materialni zakonodaji in ni pravdni postopek, zato se napake v disciplinskem postopku presojajo v okviru razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe in sklepa disciplinskih organov tožene stranke z dne 10.7.2001 in 4.10.2001, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za vrnitev na delo in priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, kot če bi delal. Ugotovilo je, da je bila podana tožnikova disciplinska odgovornost za namerno zavlačevanje z delom do takšne mere, da je bilo moteno tudi delo ostalih delavcev in da je morala tožena stranka zaradi takega tožnikovega ravnanja posebej ukrepati, da ni prišlo do zamude pri oddajanju poročil in posledično do izgube stimulacije.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka opredeljuje napako tožene stranke v predhodnem disciplinskem postopku, ko je bil tožnik vabljen na disciplinsko obravnavo z navadno poštno pošiljko, ne da bi bilo v vabilu določno opredeljeno, v kateri disciplinski zadevi se bo opravila obravnava in ne da bi bil upoštevan osemdnevni rok za pripravo na obravnavo. Sodišče naj bi to napako neutemeljeno štelo za nebistveno. Poleg tega tožnik zanika namerno počasno delo in zanika, da bi s takim ravnanjem motil sodelavce in delovni proces. Če pa bi se tožniku že očitala malomarnost pri delu, pa je šlo kvečjemu za lažjo disciplinsko kršitev iz 1. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo, za katero mu ukrep prenehanja delovnega razmerja ni mogel biti zakonito izrečen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji dejansko ni navedel nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni smelo preizkušati.

V reviziji zatrjevana napaka v disciplinskem postopku pri toženi stranki ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Disciplinski postopek pri delodajalcu je opredeljen v materialni zakonodaji (člen 59. in nasl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ni pravdni postopek, tako da se napake v tem postopku presojajo v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da vročitev vabila tožniku na obravnavo oziroma sejo drugostopne disciplinske komisije tožene stranke z navadno pošto le štiri dni pred sejo komisije ne pomeni takšne kršitve disciplinskega postopka, zaradi katere bi bil sporni disciplinski sklep nezakonit. Tudi na tak način je bila upoštevana določba 1. odstavka 62. člena ZTPDR, da je treba delavcu obvezno poslati vabilo na obravnavo pred disciplinskim organom, kar smiselno velja tudi za disciplinski organ druge stopnje. Pri tem je sodišče prepričljivo ugotovilo, da je tožnik vedel, v kateri zadevi bo opravljena obravnava oziroma seja in na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano.

Tako revizijsko sodišče kot stranke so vezane na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je tožnik namenoma delal počasi oziroma zavlačeval z delom, da je pri takšnem delu vztrajal, da je s takšnim delom motil sodelavce in da je tožena stranka preprečila nastanek hujših posledic takšnega ravnanja z ustanovitvijo posebne komisije za štetje prometa. Če tožnik v reviziji take dejanske ugotovitve zanika, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Glede na gornje dejanske ugotovitve revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka utemeljeno ugotovila tožnikovo disciplinsko odgovornost za hujšo disciplinsko kršitev iz 1. točke 40. člena v zvezi z 12. točko 41. člena takrat veljavne Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Uradni list RS, št. 14/96), to je neizvrševanje, neredno ali nepravočasno izvrševanje dela, pri čemer pride do motenja enega ali več delavcev v delovnem procesu, ki izrazito otežuje izpolnjevanje delovnih obveznosti. Pri tem sodišče ugotavlja, da so v 40. členu navedene kolektivne pogodbe opredeljene hujše kršitve delovnih obveznosti in ne lažje kršitve, kot zmotno navaja revizija, v 41. členu pa tiste hujše oziroma posledice hujših kršitev, ki pogojujejo obvezni izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.