Jedro

Pri odločitvi o povračilu stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je treba upoštevati, ne le, da je tožnik uspel s polovico tožbenega zahtevka (tako da je upravičen do polovice utemeljeno priglašenih stroškov), ampak tudi, da je uspeh tožene stranke v tem sporu znašal polovico in da je zaradi tega tudi ona upravičena do povrnitve polovice utemeljeno priglašenih stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje delno spremenita tako, da se: - v 2. alinei točke I izpodbijane sodbe odločitev, da je tožena stranka tožniku za marec dolžna povrniti odtegljaj v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožniku iz tega naslova povrne znesek 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje do plačila in da se zavrne zahtevek za povrnitev zneska 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010, - v odločitvi o stroških postopka (točka IV izreka) tako, da se znesek 816,39 EUR zniža na 293,19 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku za čas od 18. 10. 2008 dalje plača zakonske zamudne obresti od neto plače za oktober 2008, obračunane od bruto zneska 559,73 EUR (1. alinea točke I izreka); mu povrne odtegljaje za februar in marec 2010 ter za čas od julija do avgusta 2010 v višini, ki je navedena v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. alinea točke I izreka); povrne stroške prevoza na delo in z dela za čas od novembra 2008 do oktobra 2010 v zneskih, ki so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (3. alinea točke I izreka); mu iz naslova dnevnic za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2010 plača v izreku navedene zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov (4. alinea točke I izreka); ter mu iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 od bruto zneska 611,79 EUR obračuna in plača akontacijo dohodnine ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje do plačila (5. alinea točke I izreka). Zavrnilo je tožnikove zahtevke za obračun in plačilo plače za marec 2010 v bruto znesku 329,76 EUR, za april 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, za maj 2010 v bruto znesku 586,24 EUR in za december 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, prav tako je zavrnilo višji zahtevek iz naslova odtegljajev, višji zahtevek iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ter višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 (točka II izreka).

S sklepom je sodišče prve stopnje na znanje vzelo delni umik tožbe glede zahtevka za plačilo zneska 1.250,98 EUR in plačilo glavnice plače za oktober 2008 ter v tem delu ustavilo postopek (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 816,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo in odločitev o stroških postopka se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo, da tožniku povrne vtoževane odtegljaje, saj bi tožnik za marec 2010 moral prejeti neto izplačilo plače v višini 216,10 EUR in izplačilo dnevnic v višini 50,00 EUR, skupno torej 266,10 EUR. Tožniku je bila 3. 2. 2010 izplačana akontacija v višini 100,00 EUR, ta akontacija pa je bila poračunana pri izplačilu plače za marec 2010. Navedeno pomeni, da je tožnik za marec 2010 prejel vse kar mu je šlo. Enako velja za oktober 2010, saj mu je bila 22. 9. 2010 na njegovo željo izplačana akontacija v višini 220,00 EUR, razliko pa je prejel na TRR, kar je razvidno iz plačilne liste in bančnega izpiska. Pri zahtevku za povrnitev potnih stroškov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik vozila ni prevzemal na sedežu družbe, pač pa na zavarovanih parkiriščih. Razpored voženj nikakor ni omogočal, da bi tožnik lahko enkrat mesečno odhajal domov. Tudi glede zahtevka za izplačilo dnevnic je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo navedbe in dokaze tožene stranke. Tožena stranka je za Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko in Švico določila enotno dnevnico v višini 52,00 EUR, za Francijo in Italijo v višini 50,00 EUR ter za Belgijo v višini 60,00 EUR. Za toženo stranko nista zavezujoči in obligatorni Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in tudi ne Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov. V kolikor višina povračil stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Citirana uredba se uporablja predvsem v davčne namene. Glede na vse navedeno tožena stranka vztraja, da se upoštevajo vsi predloženi dokazi tožene stranke in da se popolno ugotovi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana dela prvostopenjske sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo, da tožniku povrne del odtegljajev za marec in oktober 2010 (2. alinea točke I izreka sodbe), češ da so bili s temi odtegljaji le poračunani v februarju in septembru izplačani zneski akontacij. Tožena stranka pri tem zamolči, da je tožnik za leto 2010 povrnitev neutemeljenih odtegljajev zahteval ne le za navedena dva meseca, temveč tudi za februar, julij in avgust, za te odtegljaje pa tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazil in tudi ni zatrjevala, da bi s temi odtegljaji poračunala predhodne akontacije. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je štelo, da je tožena stranka z odtegljajem pri plači za februar 2010 v višini 150,00 EUR poračunala akontacijo iz istega meseca v višini 100,00 EUR, tako da je za februar dolgovala še 50,00 EUR. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje nato tožniku iz tega naslova dosodilo le znesek 19,00 EUR, vendar pritožbeno sodišče v to očitno pisno pomoto v izreku na pritožbo tožene stranke ni moglo posegati. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje akontacije iz februarja 2010 ni moglo še enkrat upoštevati pri odtegljaju v mesecu marcu 2010, za kar se zavzema tožena stranka. Pač pa je sodišče prve stopnje glede neutemeljenih odtegljajev pri plači za marec 2010 zmotno ugotovila, da naj bi ti v tem mesecu znašali 150,00 EUR. Iz plačilne liste za marec 2010 je razvidno, da je bilo pri izplačilu obračunano le vračilo akontacije v višini 100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je očitno zmotno štelo, da je bil ob znesku 100,00 EUR odtegnjen tudi znesek 50,00 EUR, ker je v rubriki „350 skupaj dodatki“ navedena številka „- 50,00“, vendar gre v resnici le za prikaz razlike med obračunanim odtegljajem v višini 100,00 EUR in izplačano dnevnico v višini 50,00 EUR. Tudi iz celotnega zneska pripadajoče plače je razvidno, da je bil za ta mesec obračunan le odtegljaj v višini 100,00 EUR. Glede ostalih mesecev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila z odtegljajem pri plači za avgust 2010 delno poračunana akontacija v višini 220,00 EUR. Odtegljaji pri plači za avgust 2010 namreč znašajo 294,00 EUR, tako da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na račun odtegljajev pri plači za avgust 2010 tožena stranka tožniku še vedno dolžna povrniti znesek 74,00 EUR. V skladu s plačilno listo je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi neutemeljenih odtegljajev tožena stranka tožniku za oktober 2010 dolžna povrniti še znesek 24,00 EUR.

Glede višine odtegljajev pri plači za marec 2010 je pritožbeno sodišče tudi brez pritožbene obravnave lahko ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, saj se zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje opira izključno na listine v spisu. V skladu z 2. alineo 358. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z višino odtegljajev pri plači za marec 2010 sta pritožbeno in prvostopenjsko sodišče v enakem položaju, obe dejansko stanje lahko ugotavljata le na podlagi listine in ker je ugotovitev sodišča prve stopnje o višini teh odtegljajev očitno zmotna, je pritožbeno sodišče dejansko stanje v tem delu lahko ugotovilo drugače, ne da bi razpisalo pritožbeno obravnavo.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela (3. alinea točke I izreka sodbe) pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, kje naj bi tožnik prevzemal vozila ter glede tega kako pogosto je tožnik lahko odhajal domov. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zgolj pavšalno navedla, da se tovorna vozila ne prevzemajo na sedežu družbe, temveč na zavarovanih parkiriščih, ki jih ima delodajalec na razpolago in da se vozniki domov ne vračajo enkrat mesečno, češ da organizacija dela tega ne dopušča. Glede na to, da tožena stranka tudi v nadaljevanju postopka ni konkretizirala na katerih parkiriščih naj bi tožnik ob posamezni vrnitvi z doma prevzel tovorna vozila je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe utemeljeno štelo, da razdalja od doma do T. znaša 860 km (tožena stranka je predložila podatek o tem, da razdalja med centrom K. in K. znaša 828 km). Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajočih stroškov prevoza na delo in z dela upoštevalo, kot da bi se tožnik domov vračal vsak mesec, saj iz sodbe izhaja, da je bil tožnik v letu 2008 na letnem dopustu vsaj enkrat, v letu 2009 devetkrat in v letu 2010 štirikrat, saj to izhaja iz potrdil tožene stranke (priloge A3), ki jim tožena stranka v postopku ni ugovarjala, temveč je zgolj pavšalno zatrjevala, da se tožnik ni mogel vsak mesec vračati domov. Tožena stranka se v pritožbi sicer sklicuje na razpored voženj, ki naj bi to onemogočal, vendar tega razporeda ni predložila. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o višini stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku dolžna povrniti.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov službenih potovanj (4. alinea točke I izreka sodbe), to je o plačilu razlike med izplačanimi in pripadajočimi dnevnicami. Zmotno je pritožbeno stališče, da je kot izvršilni predpis iz drugega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) potrebno obravnavati sklep direktorja tožene stranke (priloga B1) o določitvi višine dnevnic za posamezne države. Drugi odstavek 130. člena ZDR sicer res določa, da v kolikor višina povračila stroškov iz prejšnjega odstavka (med te stroške pa sodijo tudi stroški, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju) ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. V pretežnem delu spornega obdobja veljavna Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leto 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008), ki je v 19. členu določala, da je delavec, ki ga delodajalec napoti na službeno pot v tujino, upravičen do dnevnice (povračila stroškov za prehrano), povračila stroškov za prevoz in povračila stroškov za prenočevanje, pod pogoji in v višini, kot je določeno z izvršilnim predpisom, ki ureja povračilo stroškov za službeno potovanje v tujino. KPPI torej že sama napotuje na izvršilni predpis, ki pa ni splošni akt delodajalca, temveč izvršilni predpis vlade. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da se je tožnik zmotno skliceval na določbe Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkih, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/2006) oziroma Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov (Ur. l. RS, št. 140/2006, 76/2008), vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izvršilni predpis, ki določa višino dnevnic za potovanje v tujino je namreč Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 s spremembami). V spornem obdobju veljavna priloga k Uredbi o spremembi in dopolnitvi Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 16/2007) določa takšne višine dnevnic za posamezne težave, kakršne tožnik uveljavlja s tožbo to je 55,00 EUR za Italijo, Francijo, Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko in Švico, 63,00 EUR za Belgijo ter 40,00 EUR za Češko. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje glede na predložene plačilne liste pravilno ugotovilo razliko iz naslova dnevnic za službene poti v tujino za posamezne mesece in da je ugotovljene razlike tožniku pravilno dosodilo.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o plačilu zakonskih zamudnih obresti od neto plače za oktober 2008 (1. alinea točke I izreka sodbe) in odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 2010 (5. alinea točke I izreka sodbe) pritožba ne navaja ničesar, zato je glede tega dela izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev o dolžnosti plačati zakonske zamudne obresti je v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) o tem, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Tudi odločitev o obveznosti plačila regresa za letni dopust za leto 2010 je v skladu z izpodbijani sodbi s citirano določbo prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. alinei točke I izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku za marec 2010 povrne odtegljaj v višini 100,00 EUR in da je zavrnilo zahtevek za povrnitev odtegljaja za ta mesec v višini 50,00 EUR.

Zmotna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Stroške tožnika je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo, pravilno je tudi upoštevalo, da je uspel s polovico svojega zahtevka, zaradi česar mu je utemeljeno priznalo polovico utemeljeno priglašenih stroškov, kar je znašalo 816,39 EUR. Vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da navedeno pomeni, da tudi uspeh tožene stranke v tem sporu znaša polovico in da je zaradi tega tudi ona upravičena do povrnitve polovice utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Ti znašajo 1.046,40 EUR (443,00 EUR nagrada za postopek, 409,00 EUR nagrada za narok, 20,00 EUR pavšalni znesek za materialne stroške in 174,40 EUR 20 % DDV). Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 523,20 EUR. Po medsebojni kompenzaciji stroškov, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 293,19 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.