Jedro

Tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo, iz pravnomočnega sklepa tožene stranke pa izhaja, da je bila zavrnjena tožnikova zahteva in zahteva 56-ih občanov za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo RTO naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov investitorja. Prvostopno sodišče je zavrženje tožbe pravilno oprlo na 4. točko prvega odstavka 34. člena ZUS, saj enotno dovoljenje za gradnjo ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže. II. Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne in se v tem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom v 1. točki izreka ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 2003, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V razlogih za svojo odločitev je navedlo, da je odločalo brez popolnih upravnih spisov, ker jih tožena stranka kljub pozivu in dvema urgencama ter opozorilu, da bo odločilo o stvari brez spisov, ni poslala niti ni pojasnila zakaj jih ne more poslati. Zato je (2. točka prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka). Z 2. točko izreka sodbe in sklepa je prvostopno sodišče zavrglo tožnikovo tožbo (dopolnitev in razširitev tožbe) zoper enotno dovoljenje za gradnjo Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 30. 9. 2002, okoljevarstveno soglasje Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 27. 9. 2002, in soglasje Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije z dne 25. 7. 2002. Z enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 30. 9. 2002 je tožena stranka investitorju B. d.o.o. dovolila gradnjo RTO naprave za zmanjšanje emisije odpadnih plinov na zemljišču parc. št. ... Tožnik v tem postopku ni bil stranka niti stranski udeleženec, zato je prvostopno sodišče po ugotovitvi, da enotno dovoljenje za gradnjo ne posega v njegove pravice ali neposredne, na zakon oprte koristi, tožbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS zavrglo. V delu, ki se nanaša na okoljevarstveno soglasje Agencije RS za okolje z dne 27. 9. 2002 in soglasje Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 25. 7. 2002, pa je prvostopno sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, saj v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil; soglasji, ki jih izpodbija tožnik pa nista dokončna posamična akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Tožnik z laično pritožbo izpodbija prvostopenjsko sodbo in sklep in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni odločitev prvostopnega sodišča. Glede 1. točke izreka sodbe in sklepa, s katero je sodišče ugodilo njegovi tožbi, navaja, da je aktivno legitimacijo izkazal s podatki čezmejnih emisij, ki so navedeni v poročilu o vplivih na okolje in poznejših parcialnih meritvah; emisije zraka pa ogrožajo vse krajane krajevnih skupnosti v bližini tovarne B. Zaradi kršitve ustave, zakonodaje in podzakonskih predpisov tožnik meni, da bi moralo prvostopno sodišče, ki je v tem delu tožbi sicer ugodilo, toženi stranki naložiti, da zaustavi proizvodnjo, prav tako pa bi moralo sodišče odrediti demontažo proizvodnega postrojenja in sanacijo degradiranega prostora. V zvezi z zavrženjem tožbe (2. točka izreka prvostopenjske sodbe in sklepa) pa navaja, da je izdano enotno gradbeno dovoljenje z dne 30. 9. 2002, upravni akt, ki bo investitorju omogočil gradnjo RTO naprave po Zakonu o graditvi objektov, čeprav v okoljevarstvenem soglasju in soglasju zdravstvenega inšpektorata niso vgrajene sankcije, ki bi investitorju preprečile emisije, ki bi presegle predpisane parametre. Onesnaževalec K. ni izvajal trajnih meritev emisij, zdravstveni inšpektorat pa očitno ni preučil poročila o vplivih na okolje iz leta 2002. Tožena stranka in okoljska inšpekcija ne opravljata svojih pristojnosti, saj nezakonito dovoljujeta poslovanje onesnaževalcu B. d.o.o., kar vzbuja sum storitve kaznivih dejanj. Pričakuje, da bo pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da ustavi proizvodnjo onesnaževalca okolja.

B. d.o.o. kot prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo opozarja na pasivnost tožene stranke, zaradi katere je bilo v njeno škodo ugodeno tožnikovi tožbi; sodišče pa naj bi s takšno odločitvijo zakrivilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede zavrženja tožbe pa prizadeta stranka soglaša z odločitvijo sodišča. Tožnik v odgovoru na odgovor prizadete stranke predlaga, da pritožbeno sodišče odgovor prizadete stranke zavrne in ugodi njegovi pritožbi.

K 1. točki izreka: Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 - sklep US), ki je začel veljati 1. 1. 2007 obravnavalo tožnikovo pritožbo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Prvostopno sodišče je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Glede na takšno stanje stvari pritožbeno sodišče meni, da je tožnik ob vložitvi tožbe sicer izkazoval pravni interes za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2003, ker pa je prvostopno sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v novo odločanje, je s tem v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku in je zato prenehal pravni interes za izpodbijanje odločbe oziroma sodbe. Ker je bilo tožnikovi tožbi ugodeno in je prvostopno sodišče v celoti izpolnilo njegov tožbeni zahtevek, je po presoji pritožbenega sodišča tožnikov pravni interes za pritožbo z dnem, ko je prejel prvostopenjsko sodbo, prenehal, saj si svojega pravnega položaja od takrat dalje s pritožbo ne more izboljšati.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu na podlagi 352. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K 2. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen in zakonit tudi sklep prvostopnega sodišča o zavrženju tožnikove tožbe, uperjene zoper enotno dovoljenje za gradnjo tožene stranke z dne 30. 9. 2002 in okoljevarstveno soglasje Agencije RS za okolje z dne 27. 9. 2002 in soglasje Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 25. 7. 2002. Tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo, iz pravnomočnega sklepa tožene stranke z dne 27. 9. 2002, pa izhaja, da je bila zavrnjena tožnikova zahteva in zahteva 56-ih občanov za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo RTO (regenerativno tehnične oksidacije) naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov investitorja B. d.o.o. (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1002/2003-5). Prvostopno sodišče je zavrženje tožbe pravilno oprlo na 4. točko prvega odstavka 34. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), saj enotno dovoljenje za gradnjo ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče utemeljilo zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na okoljevarstveno soglasje Agencije RS za okolje z dne 27. 9. 2002, in soglasje Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 25. 7. 2002. Navedeni soglasji nista dokončna posamična akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po materialnem kriteriju, so upravni akti le tisti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, navedeni soglasji pa tega kriterija ne izpolnjujeta.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.