Jedro

Sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo utemeljenost zahtevka po 1. odstavku 30. člena Zakona o zemljiščih izolirano od ostalih določb tega člena, zlasti 5. odstavka, na katerega se je sklicevala tožeča stranka. Prezreti ni mogoče, da je bil z Zakonom o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90, 43/90 in 2/91) med drugim prepovedan promet s kmetijskimi zemljišči, da bi se zagotovile pravice denacionalizacijskih upravičencev do izdaje Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91), ki je stopil v veljavo dne 7.12.1991. Spremenjena določba 30. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih pomeni enega od nadaljnjih načinov zaščite denacionalizacijskih upravičencev. Zato jo je treba razlagati kompleksno in v povezavi s predpisi, na podlagi katerih je do nje prišlo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična kupoprodajna pogodba, sklenjena med Občino R. ter S. K. in I. K. za parcelo 1883 k.o. R. v izmeri 23 arov in 66 m2. Tožencema S. K. in I. K. je naložilo izstavitev listine, na podlagi katere se bo pri navedeni nepremičnini vpisala pravica uporabe na Občino R. Občini R. pa je naložilo, da vrne kupcema plačano kupnino v znesku 163.017,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila kupnine do dneva vračila. Pritožbi tožene stranke Občine R. je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da sodbo sodišča prve stopnje potrdi. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje prezrlo, da je pogodba nična tudi iz razloga, ker po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 5/91) privatizacija ni dovoljena. Za prodajo zemljišča bi morala biti v smislu 8. člena Zakona o prometu z nepremičninami razpisana javna dražba. Razlaga 30. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, da občina za prodajo ne potrebuje soglasja republiškega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, ni pravilna.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je svoj zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki so jo za kmetijsko zemljišče sklenile tožene stranke, oprla na dva razloga. Prvi razlog je bil 5. odstavek 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 5/91), po katerem privatizacija kmetijskih zemljišč ni mogoča, dokler ni to urejeno s posebnimi predpisi, drugi razlog pa je bilo neupoštevanje določbe 3. odstavka 60. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih o obvezni javni dražbi. Sodišči prve in druge stopnje nista presojali utemeljenosti prvega razloga za ničnost. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila pogodba, ki jo je pravobranilstvo prejelo dne 21.11.1991, sklenjena v nasprotju s spremenjenim 1. odstavkom 30. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem lahko kmetijska organizacija proda kmetijsko zemljišče po predhodnem soglasju republiškega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo. Takega soglasja pa tožena stranka ni predložila. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da omenjena omejitev velja le za kmetijske organizacije, medtem ko občina takega soglasja ne potrebuje.

Pritrditi ni mogoče reviziji, da je zahtevek utemeljen že zato, ker kmetijsko zemljišče ni bilo prodano na javni dražbi. Glede tega revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da javni pravobranilec ni upravičen vložiti tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe, če po 3. odstavku 60. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS in RS, št. 1/79 - 5/91) niso bile upoštevane določbe Zakona o prometu z nepremičninami o javni dražbi. Taka pravica javnega pravobranilca v zakonu ni določena.

Sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo utemeljenost zahtevka po 1. odstavku 30. člena Zakona o zemljiščih izolirano od ostalih določb tega člena, zlasti 5. odstavka, na katerega se je sklicevala tožeča stranka. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da znova odloči o pritožbi prve tožene stranke. Prezreti ni mogoče, da je bil z Zakonom o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90, 43/90 in 2/91) med drugim prepovedan promet s kmetijskimi zemljišči, da bi se zagotovile pravice denacionalizacijskih upravičencev do izdaje Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91), ki je stopil v veljavo dne 7.12.1991. Spremenjena določba 30. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih pomeni enega od nadaljnjih načinov zaščite denacionalizacijskih upravičencev. Zato jo je treba razlagati kompleksno in v povezavi s predpisi, na podlagi katerih je do nje prišlo.